Otroci in šport - treba se je naučiti zmagovati, še bolj pa izgubiti in se znova pobrati

1. 10. 2013, 14:31 | Športno | Vir: Liza
Otroci in šport - treba se je naučiti zmagovati, še bolj pa izgubiti in se znova pobrati (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Šport je življenje. S seboj prinaša srečo, žalost, veselje in solze.

Dejstvo je, da je šport pomemben, nujen in zdrav za otroke. A kateri šport izbrati in kdaj začeti? Strokovnjaki pravijo, da je pametno otroka vpisati na športno dejavnost med tretjim in petim letom, na tekmovanja pa otroci naj ne bi bili pripravljeni pred osmim letom, tudi desetim, saj težko prenašajo zmage, poraze in dejstvo, da nekdo sodi njihovim sposobnostim.

Seveda pri izbiri športa ne smemo preslišati želja otrok, najpomembnejša stvar pa je, da se najmlajši zabavajo, učijo novih spretnosti in si počasi gradijo temelje, da lahko postanejo dobri športniki. Pogovarjali smo s tremi trenerji, ki že dolga leta delajo z najmlajšimi.

Lojze Šiško je trener selekcije dečkov do 12 let pri Košarkarskem klubu Olimpija, Barbee Šuštaršič je ena izmed najuspešnejših trenerk hiphopa v Plesnem klubu Bolero, Darjo Kobler je trener selekcije do 14 let pri nogometnem klubu Idrija.

Lojze Šiško: "Košarka je lepa in koristna športna panoga, ki ti zleze pod kožo"

Nekdanji odlični košarkar in danes spoštovan košarkarski trener Lojze Šiško pravi, da gibanje za otroke ni problem, vsi radi športajo. Treba je le najti pravi pristop, način in jih ustrezno animirati, da jih aktivnost zanima.

Zakaj bi staršem priporočili, naj otroke vpišejo na košarko? In katera starost je najbolj primerna za začetek, vseeno je treba verjetno vreči vsaj do koša?

Košarka je primeren šport tudi za otroke že v nižjih razredih osnovne šole, ker je kolektiven šport, ker omogoča primeren osebnostni in fizični razvoj, ker združuje in pri njej otroci spoznavajo nove prijatelje, si pridobijo delovne navade in pripravlja na življenje. Skratka, košarka je lepa in koristna športna panoga, ki ti 'zleze pod kožo'.

Pričakujete, da se bo število malih košarkarjev zaradi evropskega prvenstva v Sloveniji povečalo?

Sam si ne bi želel, da bi bila popularizacija košarke odvisna od rezultata najboljše selekcije. Dejstvo je, da bi visoka uvrstitev vsekakor pritegnila v košarko še nekaj več mladih nadobudnežev, ne bi pa si želel, da bi malo manjši uspeh bil vzrok za manjše število mladih v košarki. Vsekakor že vsa promocija dogodka vpliva na število mladih, hote ali nehote bo verjetno število mladih v košarkarskih šolah večje kot ob enakem času v preteklih letih.

Kakšne so vaše izkušnje – ali večina otrok rada miga ali jim je to napor? Sploh pri fantkih zadnja leta opažajo, da je čedalje več debelih.

Moja izkušnja je taka, da je želja pri mladih po gibanju, ne glede na debelost, vedno precej izrazita. Treba je le najti pravi pristop, način in jih ustrezno animirati, da jih aktivnost zanima. Je pa dejstvo, da samo športna aktivnost ne bo odpravila težav z debelostjo, bo pa vsekakor eden od ključnih dejavnikov pri odpravljanju le-te.

Kako bi otroke in starše navdušili za šport?

Enostavno in najlažje je z odmevnimi promocijami prek različnih medijev, vsako veliko tekmovanje najvišjega kakovostnega ranga je zagotovo še večji 'magnet'. Drugače pa verjetno lahko veliko za to naredijo že v vrtcih in osnovnih šolah, za usmerjanje v šport in posamezne panoge pa bi morali veliko narediti, kar tudi delajo, odgovorni v posameznih panožnih zvezah. Vemo pa tudi, da je zdravje pri posamezniku zelo visoko na lestvici vrednot, znana je tudi povezava med športom in zdravjem, verjamem, da bo to v prihodnosti eden vse večjih razlogov za ukvarjanje s športom.

Kdaj pa je po vašem mnenju pravi čas za tekmovalni šport? Ali tekma za otroke pomeni stres?

Težko bi rekel, pri kateri starosti je pravi čas za tekmovalni šport, na to bi lažje odgovoril kakšen psiholog. V nekaterih panogah so tekmovanja že res v zgodnjih letih, v drugih malo pozneje. Zagotovo je tekmovanje določen stres, ki ga otroci doživljajo različno, nekateri bolj, nekateri manj intenzivno.

Naloga trenerjev in tistih, ki delamo v športu, je, da otroke pravilno pripravimo na tekmovanja. Pripraviti jih moramo na 'zdravo' tekmovalnost, najti moramo pravo ravnotežje med pretirano tekmovalnostjo in strahom pred tekmovanji. Konec koncev je postalo življenje v današnji družbi eno samo tekmovanje, in če bomo v športu uspešni pri pripravi na tekmovanja, je to razlog več, da se otroci usmerijo v šport.

Kako pa vi otroke pripravite na tekmo – na poraz in na zmago, na konkurenco, fair play ...?

Vsekakor gre za proces, ki se ga ne da zaključiti z enim samim pogovorom. Otroke je treba postopoma pripravljati in jih vzgajati. Biti zdravo tekmovalen je zagotovo cilj, ki vključuje pravilen odnos do zmag in porazov. Nekateri bodo to usvojili prej, nekateri pozneje, nekateri nikoli ... Dejstvo pa je, da se je treba truditi, da bo tistih zadnjih čim manj.

Kako pomembni pa so pri športu starši? Ne samo finančno, mislim tudi na spodbujanje in podpiranje otroka?

Osebno s sodelovanjem s starši do zdaj nisem imel težav, sodelovanje je bilo dobro in uspešno. Zgodi se, da so starši včasih kar malo preveč ambiciozni, predvsem na začetku športne poti svojih otrok. Pretirana podpora, želja in ambicioznost včasih tudi negativno vplivajo na otroke. Nekateri otroci potrebujejo tega več, drugi manj. Vsekakor bi bil moj nasvet, da starši občasno stopijo 'korak ali dva nazaj', pogledajo na vso situacijo malo bolj od daleč, jo analizirajo in pridejo do pravega pogleda in pravih zaključkov.

Kaj pa selekcija, ki se običajno začne v najobčutljivejših letih? Kako se otroci, najstniki odzovejo, če se jim ne uspe uvrstiti v 'prvo ekipo'?

Tudi tukaj je odvisno od posameznega otroka. Sprejemajo različno. Nekateri se hitro sprijaznijo s tem dejstvom, nekateri to doživljajo kot neuspeh ... Zelo občutljiva zadeva, ki je nimam ravno rad. Je pa to še en izmed že tolikokrat omenjenega procesa razvoja in vzgoje športnika.

Barbee Šuštaršič: "Vsako tekmovanje vključuje stresne situacije"

Barbee Šuštaršič je bila najprej sama odlična tekmovalka v plesu, danes je brez dvoma ena od najboljših trenerk zvrsti hiphop in street dance v Sloveniji in Evropi.

Njeni tekmovalci v plesni šoli Bolero kot zastavo pobirajo odličja doma in po sveti – od pionirčkov do članov ter celo hiphop mam. Barbee pravi, da je ples odličen, ker je to aktivnost, ki vključuje gibanje celotnega telesa. Vadba poteka ob glasbi, kar dodatno blagodejno vpliva na otroke.

Kakšne so vaše izkušnje – ali otroci radi plešejo?

Sama imam večinoma samo dobre izkušnje, saj se v plesno šolo vpišejo otroci, ki si želijo plesati. Zgodba je malce drugačna na športnih dnevih, ko fantje pravijo, da oni so pa preveč 'kul' da bi migali, vendar pa ob koncu ure tudi oni uživajo. Z naporom pa se otroci srečajo v okviru tekmovalnih skupin.

Kdaj pa menite, da je pravi čas za tekmovalni šport? Ali tekma za otroke pomeni stres?

Če se plesalec in starši odločijo za tekmovalno pot, svetujem, da to storijo čim prej, ker jim sam proces urjenja in tekmovanja dajo veliko izkušenj, kar je pomembno za doseganje dobrih rezultatov. Seveda pa vsako tekmovanje vključuje izpostavljanje stresnim situacijam. Otroci so soočeni z raznimi manj prijetnimi občutki, kot so strah pred nastopom, strah pred velikimi množicami, strah pred razočaranjem trenerja in/ali staršev, strah pred slabim rezultatom. Posebnost pri plesu pa je še strah pred tem, ali bodo koreografijo odplesali pravilno in v skladu z ritmom. Preostali občutki so veliko močnejši, zato otroci kljub stresnim situacijam vztrajajo v tekmovalnem plesu.

Zagotovo dober trener na otroka naredi velik vtis. Kako močno se tega zavedate?

Trener oziroma učitelj je pri otrocih in mladini velik vzornik, in kakršen je on, takšen je tudi njegov varovanec. Torej vse trenerjeve navade nehote prenesemo na otroke. Na vsakem koraku moramo paziti, kako se obnašamo, kaj rečemo, kako se oblačimo ...

Kako pomembni pa so pri športu starši? Ne samo finančno, mislim tudi na spodbujanje in podpiranje otroka?

Starši so pomemben dejavnik v celotni sliki tekmovalca. Finančen vidik je samo eden izmed njih. Pri mladem tekmovalcu je pomembno, da ima občutek, da starši stojijo za njim, ga podpirajo. Zaželena je prisotnost na tekmah, pogovori o treningih, nastopih, tekmah. Skratka, starši so pomembni.

Kdaj pa opazite, sploh pri deklicah, da jih začne metati puberteta in da postanejo malo lene, da bi se raje bolj potikale naokoli kot plesale?

To je odvisno od posameznika. Nekatera dekleta so podvržena lenobi že pri 10 letih, druge pozneje, spet pri tretjih sploh ne opaziš, da se kaj dogaja, ker so še vedno pridne in trenirajo. Navadno pa jim začne 'dogajati' pri trinajstih, vendar bolj v smislu, da jezikajo, so nagajive do starejših najstnikov ...

Kaj pa dodatna vzgoja – zdrava prehrana, zdrav način življenja ...? Je to tudi naloga trenerja?

Zdrava in primerna prehrana za mladega športnika je izredno pomembna za njegovo dobro počutje. Sama imam mini predavanje takoj na začetku, ko se skupine na novo oblikujejo. Skozi vse leto večkrat omenim, kaj je dobro za njih in kaj ne. V zimskem času jih spodbujam, naj jedo več sadja in zelenjave.

Tik pred tekmami jim razložim, kakšna vrsta hrane jih na odru ne bo obtežila, kaj jim bo dalo energijo in kaj ne. Pred večjimi tekmami pa preprosto pošljem staršem elektronsko pošto, kaj naj pripravijo otrokom in najstnikom. Najlažje pa celotno zadevo tekmovalcem predstavimo z zgledom. Za malico si sama v dvorano prinesem narezano sadje namesto čokoladice, pijem vodo in izotonične napitke namesto gaziranih pijač. Posledično varovanci začnejo enako početi.

Avdicija oziroma selekcijski proces je za moje pojme najbolj stresen dogodek za otroke in najstnike v celotni sezoni. Seveda jih poskušamo dobro pripraviti na morebitno slabo voljo, saj noben tekmovalec ni prikrajšan zaradi uvrstitve v drugo selekcijo, saj se trenerji v Boleru trudimo enako z vsako skupino, ne glede na to, kakšen naziv imajo. Konec koncev sta pomembna napredek in to, da otroci uživajo v plesu in na treningih.

Darjo Kobler: "Želja po dokazovanju je večja kot strah pred neuspehom"

Darjo Koblar je že sedem let trener fantov do 14 let, ki danes sestavljajo ekipo nogometna kluba Idrija. Sam je nogomet začel igrati pri osmih letih. Njegovo igralno mesto je bilo v obrambi kluba NK Rudar. V trenerske vode ga popeljala želja sina, ki je začel trenirati nogomet. Darjo pravi, da je strog trener, ki pa se zna s fanti tudi pošaliti.

Zakaj bi staršem priporočili, naj otroke vpišejo na nogomet, saj ga že tako ali tako vsi fantje igrajo od rojstva?

Nogomet je specifičen šport, kjer ni vse odvisno od posameznika ali manjše skupine ljudi. Za solidno ekipo potrebuješ najmanj 18 igralcev, do dva trenerja, širšo organizacijo (prevozi, oprema, rekviziti, komunikacija ...).

Res je, da ima žoga posebno privlačnost, vendar je brcanje s starši pred hišo povsem nekaj drugega kot organizirano treniranje ali tekmovanje. En sam nogometaš še ni ekipa in ta igra še ni nogomet.

Kako bi lahko otroke in starše še bolj navdušili za šport, tudi tekmovalni?

Fizična aktivnost otrok je različna, kot so tudi različni vzroki, zakaj so prišli k nogometu. Osebno imam ekipo, ki pod mojim vodstvom trenira že sedem let. Najbolje je, da se fantje priključijo zato, ker imajo nogomet radi, in ne zato, ker si to želijo starši. To ne velja samo za nogomet, ampak za prav vse športe. Narobe je tudi to, da so pri nogometu, ker pač nekje morajo biti, in je nemalokrat pogojeno s finančnim stanjem v družini. Nogomet je eden tistih cenejših športov v primerjavi na primer s tenisom, kaj šele smučanjem. In ja, prišli so tudi močnejši fantje, ki imajo radi nogomet, zdaj pa so sloki in postavni. Miganje je zanje že nuja, in nič več trpljenje. Še pred nekaj leti je bil tek okoli igrišča kazen za neposlušnost, nedelo, zdaj pa je to nekaj, kar potrebujejo zase.

Trenirate 14-letnike. Kako je z najstniki, so še zagreti za vsakodnevne treninge?

Kot sem omenil, so moji fantje v procesu treniranja že sedem let, torej polovico svojega življenja. Še vedno so zagreti. Zavedajo se tako fizičnega kot tehničnega napredka in radi hodijo na treninge. Postali so dejansko zasvojeni z nogometom, so homogena ekipa in že dolgo dobri prijatelji. Kako močno so željni nogometa, se najbolj opazi ob počitnicah, dnevih ko ni treninga, ko se fantje sami zberejo na igrišču in igrajo nogomet. Prek nogometa so se stkale tudi vezi med starši otrok, tako da so še bolj povezani.

Kaj pa tekme? Kako se s stresom spopadajo najstniki, kako jim vi trenerji pri tem pomagate?

Tekmovanje ni stvar lastne izbire, temveč proces, ki je nujna posledica treniranja. Trening je priprava na tekmo. Otrok ne boš stimuliral s tem, da bodo trenirali v nedogled, pa nič tekmovali. Želja po dokazovanju je večja kot strah pred neuspehom. Kot trenerju mi je najhuje, ko moram fantu povedati, da za določeno tekmo ni v ekipi. Verjamem, da je stres prisoten, ni pa posebej opazen.

Če ima vsak igralec točna navodila in jih tudi opravlja, zato pričakuje spodbudo. Vsaka dobra beseda zanj pomeni nov zagon, novo motivacijo. Predvsem pa je treba paziti, da se opozarja na napake v igri, ne pa napada osebnost fanta. Zavedati se je treba, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh ter da ima vsak svoj limit.

Kaj pa trenerji? Zagotovo dober trener na otroka naredi velik vtis. Kako močno se trenerji tega zavedajo?

Drži. Pečat na otroku pusti tako dober kot slab trener. V obeh primerih je trener zaznamoval to občutljivo obdobje v razvoju otroka. Trener mora predvsem ločiti delo z mladimi od zasebnega življenja, službe in drugih zunanjih vplivov. Biti mora dosleden, načelen, poleg tehničnega znanja jim mora krepiti tudi druge, pozitivne lastnosti. To se mi zdi skoraj pomembneje kot samo nogometno znanje trenerja. Mislim, da se naredi veliko napak pri delu z mladimi, verjamem in upam pa, da nehote in da so to manjše napake, ki na njih ne pustijo trajnih posledic. Najboljši trener je tisti, ki se zaveda storjene napake in jo tudi popravi.

Kaj pa pritiski staršev – na otroka, na trenerje ....

Starši nosijo velik del bremena, morda največji. Če otrok nima podpore staršev, potem se nemalokrat zgodi, da fant preneha obiskovati treninge, posledično tekme. Starši so tisti, ki se morajo žrtvovati za otrokov razvoj; najprej doma, v šoli in konec koncev pri obšolskih dejavnostih. Otroka morajo spremljati na vseh področjih, kako jim to uspeva, pa se vidi v njegovem odnosu in pristopu.

Poleg finančnega in časovnega vložka (vožnja na treninge, tekme) so starši tudi prva povezava med trenerji in otrokom. Zato pa imajo pravico vedeti, kakšen je status fanta v ekipi, kako napreduje, kako se obnaša, kje so njegove napake.

Osebno zelo dobro sodelujem s starši. V vseh teh letih smo se dodobra spoznali in spoštujejo moje delo. Vse prevečkrat se pozabim zahvaliti za njihove napore, saj vozijo fante na trening tudi po 20 do 30 kilometrov daleč; najmanj štirikrat na teden. Na enem od turnirjev sva s sotrenerjem pred tekmo poslala fante k svojim staršem, ki so jim prenesli sporočilo, da navijajo za ekipo, in ne posameznika. To je bila ena najboljših vzgojnih prijemov staršev. Kako lepo je bilo slišati, ko so v en glas navijali; Idrija, Idrija ... Zdaj smo to prerasli, ne vsi, velika večina pa.

Kdaj pa opazite, da jih začne metati puberteta in postanejo malo leni, da bi se raje bolj potikali naokoli kot trenirali? Kako pomembna je takrat vloga trenerja?

Še pred nekaj leti je bila puberteta opazna pri 15, 16 letih, pri tej generaciji pa kar kmalu po 20. letu. Začne se pri frizuri, ki je vsak trening drugačna, pa pri nepopolni opremi za treniranje. Je pa res, da puberteta ne vpliva na obisk treningov. Prva naloga trenerja je, da jih razume, a se še vedno drži zastavljenega dela. Osebno imam raje 'vojaški', bolj resni pristop do treniranja, vendar se je včasih treba tudi pozabavati, se za trenutek nasmehniti in se spustiti na njihovo raven. Zelo imajo radi, ko lahko z menoj delijo kakšno svojo zgodbo ali anekdoto. Vsega mora biti – po malem.

Porazi so zagotovo sestavni del športa. Kako po porazu ponovno motivirate otroke?

Res so sestavni del športa in tudi življenja. Najpomembneje je, da se iz porazov česa naučimo. Treba je poiskati vzroke za poraz, vendar spet ne na račun posameznika. Vsak prvi trening po tekmi si pred začetkom vzamemo pet do deset minut za razgovor. Nikoli, ampak res nikoli ne iščemo vzroka v posamezniku, kriva je vsa ekipa, z mano na čelu. Fantom predstavim svoj pogled na poraz, kaj bi bilo dobro spremeniti. Besedo prepustim tudi fantom, vendar pazim, da ne postane debatni krožek. So pa tudi zelo realni, in če zgubimo proti boljši ekipi, znajo poraz mirno prenesti in čestitajo nasprotniku. Mislim, da je to kvaliteta dobrih ekip.

Kaj pa selekcija, ki se običajno začne v najbolj občutljivih letih? Kako se otroci, najstniki, odzovejo, če se jim ne uspe uvrstiti v 'prvo ekipo'?

Glede na tako majhen klub, kot smo, si selekcije žal ali pa k sreči ne moremo privoščiti. V svoje vrste sprejmemo vsakega fanta, ki se nam želi priključiti. Samo s trdim delom in brez selekcioniranja z mlajšimi ekipami dosegamo zelo velike uspehe. Na to smo zelo ponosni in tu vidim največji uspeh našega kluba. Po združitvi ekipe Idrije s Tolminom se je konkurenca povečala, vendar fantje v sovrstnikih ne vidijo sovražnikov, ampak prijatelje – soigralce. Za prvo ekipo se mora vsak potruditi in nikomur ni vnaprej zagotovljeno, da bo tudi stalno igral. Do zdaj ni še nobeden prenehal trenirati, čeprav morda ni član prve postave, kaj šele del prve ekipe.

Ali kdaj poveste svojim fantom, kako naj se prehranjujejo, česa naj se izogibajo, kaj bi bilo še fino, da počnejo ...?

To je zelo pomembno. Večkrat poskušamo vplivati na ta del, zlasti zdaj, ko smo v akciji petkrat do šestkrat na teden. Vsake toliko so v zdravstvenem domu organizirana predavanja o zdravi prehrani. Pogrešam le, da so predavanja za starše; slušatelji bi morali biti tudi otroci. To je še posebej aktualno prav v tem obdobju, ko fantje rastejo in potrebujejo zadostno količino dobre in zdrave hrane. Čeprav sendvič ni ravno zdrava hrana, sem zelo vesel, ker jih fantje (vse generacije) za gostovanje dobijo od kluba. To je v preostalih klubih zelo redko. Ne bom se zlagal, če bom rekel, da v današnjih časih nekateri žal zanj nimajo. Tako je bilo v moji mladosti in tako bo tudi v prihodnje. Fantje so praviloma na tekme nosili sladkarije, zdaj je to le redko opaziti, kar je znak, da res odraščajo.

Seveda pa imajo radi iste stvari kot vsi njihovi sovrstniki; dobra je hitra hrana pa gazirane pijače ... Tako pač je.

Kaj šport da otroku in tudi odraslemu, pa čeprav ni vrhunski športnik in serijski zmagovalec? Kaj je največja vrednost športa in treningov?

Zavedati se je treba, da profesionalno uspe majhen odstotek igralcev. Prej to vzamemo za dejstvo (starši!), prej se izognemo stresu in razočaranju. Fantom pa je treba pustiti želje, sanje in upanje. Za dosego teh sanj pa je poleg talenta potrebno še ogromno dela, zdravja ter sreče.

Šport ti lahko ponudi ogromno. Poleg zdravega načina življenja ima prav nogomet kot kolektivni šport še dodano vrednost. Naučiti se delati timsko že od malega, je samo ena od zelo pozitivnih lastnosti. Zavedanje, da so uspehi odvisni od ekipe oziroma velike skupine isto mislečih, je največja človeška nadgradnja.

Nogomet je življenje. S seboj prinaša srečo, žalost, veselje, solze. Treba se je naučiti zmagovati na igrišču in zunaj njega, še bolj pa se je treba naučiti zgubiti in se znati pobrati. Predvsem pa se nikoli predati in obupati. Bodite zmagovalci.

Besedilo: Tina Lucu

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri