Janko Kosmina: Jadranje je šport, pri katerem se navzameš različnih znanj, izkušenj, boja z naravo

Prežet z jadranjem se Kosmina zaveda, kako je morje korenito izklesalo njegov značaj. Kar 28 let je bil direktor in predsednik uprave Istrabenza, brez katerega podpore ne bi bilo mnogih slovenskih jadralskih uspehov. Danes je predsednik nadzornega sveta.

Povezanosti gospodarstva in družbenega okolja se je zavedal tudi kot direktor koprske marine in koprski župan, s katerim je Koper obšel gospodarsko krizo. Dandanes je še vedno eden od le dveh mednarodnih jadralskih sodnikov, ki jih premore Slovenija s svojimi ‘tremi zalivčki’, kot priznava. Njihove spore v jadrih se je trudil zgladiti tudi v času svojega predsednikovanja Jadralni zvezi Slovenije. In prav v tem času je slovensko jadranje doseglo najboljše rezultate.

Na večerji pred dobrimi sedmimi leti je svoje poslovne partnerje prepričal, da so s podpisom na jedilni list zapečatili sanje o prvi slovenski 24-metrski maksi jadrnici. Kot predsednik konzorcija gradnje te hitre morske beštije je s sinom Mitjo za krmilom na zadnjih Barcolanah prijadral šest drugih mest za Maxi Jeno in Slovenijo. »Po vsaki močni burji obrne na maestral, boste videli, da bo še porasel,« je pokazal na zahod kot pravi jadralski maček in kmalu dokazal, da pozna gladino Koprskega zaliva kot svoj lastni žep.

V svoji skromnosti dostikrat pravite, da ste že 'zunaj' jadranja. Ali lahko ob tej svoji neizmerni ljubezni, prepletenosti z morjem sploh rečete, da ste 'zunaj'? Navsezadnje ste bili na vsej svoji življenjski poti pomemben akter v slovenskem jadranju.

V resnici mi ne uspeva biti 'zunaj', čeprav si kdaj tudi želim, da me ne bi bilo več v slovenskem jadranju. [smeh] Še zmeraj sem prepleten s slovenskim jadranjem z glavo, mislimi, telesom in skrbmi, da bi dobro funkcionirali, zadnje čase predvsem z našo veliko jadrnico Maxi Jeno. In kar je najpomembneje, ob vsem tem še vedno uživam.

Ali sploh lahko pridete v koprsko marino [tam je potekal intervju] brez posebnih čustev? Navsezadnje ste bili koprski župan, direktor te marine prav v njenih začetkih, tu je sedež Jadralne zveze Slovenije, ki ste ji predsedovali osem let, danes pa ste še vedno predsednik Jahtnega kluba Marina Koper …

Kadarkoli pridem v koprsko marino, se srečujem s spomini in obenem z željami, da bi bilo drugače, kot je, če sem čisto iskren. Po svoje se ne morem sprijazniti z neredom, ki ga vidim v tej marini. Če bi bil še vedno direktor marine, kot sem bil v časih, ko smo jo še gradili, in še tri leta kasneje, ko sem jo vodil še ob funkciji predsednika uprave Istrabenza, saj smo bili največji investitorji v to marino, bi bilo drugače. Zato se danes ne znajdem.

V marino ne hodim tako pogosto, kot sem hodil nekoč, večkrat samo na kavo ali klepet. A časi se spreminjajo. Svet postaja drugačen. Še vedno trdim, da smo živeli v romantičnem obdobju. Ta romantika je trajala kar nekaj desetletij, a je je vedno manj, pravzaprav je sploh ni več.

Ljudje so se spremenili, razmere tudi. Vsi imajo osebne interese, motivacije in zelo ozke cilje. In žal se v tem ne znajdem.

V petdesetih letih, še v bivši Jugoslaviji, v času vaših jadralskih začetkov, so imeli jadranje za šport buržujev. Se vam zdi, da je jadranje danes tudi ali predvsem le za elito?

Takrat so nas res imeli za buržujske športnike, čudne tipe, ki se ukvarjajo s športom, ki ne sodi v takratno okolje in družbo. Tako jaz, tudi po krivici, danes gledam na tenisače in golfiste. Kar dolgo let, kar desetletje ali dve, so nas jadralce gledali postrani. To sem čutil kot veliko krivico. V petdesetih letih, na začetku moje jadralske poti, me je prav tu v Kopru italijanski član kluba, ki sem ga zaprosil, da bi zajadral z njim, poslal v hribe. »Vai in montagna,« je bil njegov odgovor na mojo prošnjo. Že takrat sem si obljubil, da mu z jadranjem dokažem, da nisem samo za v hribe.

Tudi pri Barcolani ne gre samo za jadranje, ampak dokazovanje, boj na vrhu med Slovenci in Italijani, ki se imajo za večjo jadralsko velesilo. Ponosa ne velja zanemariti, kajne?

To zagotovo drži. Na Barcolani smo se pojavili leta 1992 z majhno jadrnico. Italijani so takrat trdili, da to sploh ni prava jadrnica. Dokazali smo jim, da smo tako mi kot naša jadrnica 'ta pravi', saj smo takrat dve leti zmagovali, kjerkoli smo se pojavili. Nato so nam zrasle ambicije in tako smo se leta 1995 odločili, da zgradimo večjo jadrnico – Gajo legend, s katero smo tudi zmagovali na Barcolani. Dejansko smo na italijanski strani povzročili pravi potres in veliko nejevolje.

Premagali smo jih tri leta zapored in povrhu vsega smo bili še prvi, ki jim je to uspelo. Tekma se je samo še nadaljevala, ker Italijani niso prenašali, da jim majhni Slovenci dokazujemo, da smo boljši.

Po drugi zmagi na Barcolani smo šli tako v tržaški jadralni klub na pijačo. Ko sem za šankom v italijanščini naročal šampanjec, s katerim bi nazdravili na zmago, je poleg mene stala neka starejša gospa, vsa okitena v zlatih verižicah. Ker sem naročil po italijansko in je razumela, da gre za šampanjec za proslavljanje zmagoslavja na Barcolani, je rekla po italijansko: »Hvala bogu, da ste zmagali letos vi, ker lani so zmagali Slovenci.« »To smo še zmeraj mi,« sem ji odvrnil in ostala je brez besed.

Je šest drugih mest na zad­njih Barcolanah z Maxi Jeno pustilo grenak priokus?

Še najteže se sprijaznim s tem, da si Italijani za to, da bi nas premagovali, kar naprej sposojajo še večje jadrnice od naše. A nam ostaja to zadoščenje, da smo sami naredili jadrnico, s katero jadramo. S tem dokazujemo, česa smo sposobni. Oni pa si za regato sposojajo jadrnice in jih pripeljejo celo z drugih celin, da bi se potem z njimi popeljali trije ali štirje

Tržačani in se proglasili za zmagovalce. To niso zmagovalci! Je pa neizpodbitno dejstvo, da smo bili šestkrat drugi. Kot kaže, nam je tako usojeno. Zagotovo si ne bomo šli sposojat še večje jadrnice, kar bi tudi lahko naredili. Mislim, da so vsa ta druga mesta moralna prva mesta. V letu 2007 so nas za moralne zmagovalce proglasili tudi italijanski mediji, ki ne podpirajo več tistih, ki pridejo le s sposojeno največjo jadrnico.

Ste si kdaj ogledali posnetke tekme, na kateri ste leta 2002 v zad­njih sto metrih izgubili že skorajda dobljeno zmago? Nepozabno je bilo takrat kričanje Aleša Smrekarja z nacionalnega radia, ki je pred famoz­nim preobratom radijskim poslušalcem vzklikal: »Trst je naš. Trst je naš!« Vi sploh pravite, da je jadranje kot šport izjemno podobno šahu …

To je bilo prvo leto našega nastopa z Maxi Jeno, ko so bila pričakovanja res velika. Vodili smo, celo preveč smo bili spredaj, da bi lahko ugotovili, da veter ponehuje. Jadrnica za nami je šla v stran, na obalo, od koder je prihajala burja, in nas le sto metrov pred ciljem za las prehitela. A tudi to se dogaja v športu. Trudimo se, poskušamo biti najboljši, če ne, pa vsaj drugi.

Jadranje je res podobno šahu, predvsem zato, ker je treba v obeh športih predvidevati, kako se bodo razvijale razmere, tako vetrovne kot tiste, ki so povezane z jadralno taktiko. V šahu nisem ravno tako blesteč kot v jadranju, saj me 11-letni vnuk kar pridno premaguje.

Kako pa se na barki razumete s svojim sinom Mitjo?

V vlogi očeta sem šel s svojima sinovoma skozi več različnih faz sodelovanja. V začetku sta bila prav gotovo pod mojim strokovnim nadzorom, kasneje pa sta se razvijala v samostojna športnika jadralca in me prav gotovo v marsičem prehitela. Danes, če se na primer primerjam samo z Mitjo, ki že 20 let krmari večje jadrnice, me tu in tam on uči jadranja. Jaz, žal, njega nimam naučiti česa novega.

Z vnuki imam pa malo problemov. [smeh] Vnuk je že dober šahist, dekleta se ukvarjajo z namiznim tenisom in tenisom. Moram priznati, da imam malo neuspeha pri njihovem usmerjanju na morje. Morda se bo pa le Jan, Mitjev sin, poskusil tudi na morju. Mislim, da je talent tudi za to.

Česa pa se človek nauči v začetnih spogledovanjih z morjem?

Jadranje ni navaden šport. Je veliko več. Je šport, pri katerem se navzameš različnih znanj, izkušenj, boja z naravo. Vse to sooblikuje značaj človeka. Ko si na morju, imaš vedno cilj, priti nazaj na obalo. Pri tem so včasih težave. Morje, vreme sta ti lahko nenaklonjena, a cilj ostaja isti. To je zelo vzgojno.

Ali obstaja vzporednica med menedžiranjem in jadranjem?

Ne bi mogel trditi, da obstaja neposredna povezava, a jadranje ima svoje vplive. Značaj je tisto, kar pogojuje tudi tvoje druge dejavnosti, tudi v poklicnem delu. Jadranje te uči samostojnosti, sprejemanja odgovornosti, predvidevanja dogodkov. Jadralci z dolgoletno kariero na morju so drugačni ljudje od ostalih. Ne bom si upal trditi, da so boljši, a prav gotovo imajo nekaj drugih lastnosti, znanj, ki se jih mogoče sploh ne zavedajo, a jih na drugih področjih pridno uporabljajo.

Ste kdaj v poslu tudi šahirali?

Prav gotovo, in to večkrat.

Začeli ste na šljuki, danes jadrate na hitrih in velikih tekmovalnih barkah, kot sta Maxi Jena in RC 44. Se strinjate z rekom: majhna barka, veliko srce?

Vsak od nas je začel jadrati na manjših barkah. Z leti in višino so rasle tudi izkušnje in priložnosti, ki smo jih ustvaril, če smo bili vztrajni. Začel sem na dvosedu šljuka, saj pri nas takrat sploh ni bilo večjih jadrnic. Danes začnejo otroci na enosedih optimistih, potem presed­lajo na olimpijske eno- in dvosede in rastejo z izkušnjami. Jadrnice te sooblikujejo, temu ne moreš ubežati, tudi če bi hotel.

V jadranju gre za timsko delo. Kdo vse ima zasluge na jadralski poti?

Kosmina: Vsaj moja izkušnja je taka, in tudi jadralcev, s katerimi smo delali in živeli, da so starši na začetku zelo pomemben dejavnik. Če imajo otroci podporo doma, če otroci vzljubijo morje, ne da bi jih silili v to, če ob tebi, ki počneš isto, vzljubijo isto ljubezen, je to prava pot. Kasneje pride do stopnje, ko starši ne zadoščajo več. Potrebna je drugačna strokovna pomoč, trenerji, česar včasih sploh ni bilo.

V jadralnem klubu Jadro Koper smo že leta 1975 začeli s takim načinom dela. Le tako smo prerasli vse ter v Jugoslaviji postali najuspešnejši, najštevilnejši in najkakovostnejši klub v vseh kategorijah. Skozi to šolo je šlo veliko generacij najuspešnejših jadralcev, kot so Tomaž Čopi, Mitja Margon, Branko Brčin, Stojan Moljerac, Matjaž Antonac, Samo Potokar, Alan Cerkvenik, Marko Kocjančič, Miran Cergonja, Boštjan Antončič, Igor in Mitja Kosmina in drugi.

Kot jadralci so se naredili v Jadru, a se potem razpršili, ker niso več našli ustrezne podpore. Pred desetletjem so se začeli nezdravi notranji odnosi, ki so iz tega jadralnega kluba, ki letos praznuje 57 let delovanja, naredili to, da danes ne predstavlja več ničesar.

Kako so Dalmatinci, najmočnejši so bili prav iz Trogirja in Splita, še v času Jugoslavije gledali na vas, Koprčane?

Split je bil pomemben center jugoslovanskega jadranja. Vedno so bile bitke, kdo bo boljši. Iz Splita je bilo resda nekaj dobrih reprezentantov, a niso bili prisotni v vseh jadralskih razredih, tako kot pri nas v Kopru.

Kako ste se v tistih časih pripravljali na največje regate?

Leta 1960, ko sva s krmarjem Mariem Fafangelom oblikovala skupno posadko, smo že imeli reprezentančne priprave. Trenerjev takrat še ni bilo, imeli pa smo finančno podporo. Naš največji koprski sponzor, ki nama je kupil tudi olimpijsko jadrnico – zvezdo Cha Cha III – je bil direktor Fructusa Vinko Žnidaršič. Sam resda ni jadral, a nam je omogočal, da smo se udeleževali regat po Evropi. Vozil nas je celo s službenim mercedesom. Tri leta smo imeli tako zagotovo najboljše možne razmere za tisti čas.

Kako pa so vas gledali na regatah, kamor ste prihajali z mercedesom?

V Split smo barke vedno peljali kar z ladjo, drugače pa največkrat na jezera v Avstrijo in Nemčijo z avtomobilom. Najbolj zanimivo je bilo potovanje na olimpijske igre leta 1960. V Splitu smo trenirali in se potem s potniško jugoslovansko ladjo odpravili do Barija. Tam smo Cha Cha III naložili na kamion. Vozniku sem delal družbo čez ves Apeninski polotok, na poti čez vse hribe do Neaplja.

Živeli ste skromno?

Takrat nismo imeli dnevnic, da bi si karkoli privoščili. Imeli smo le poravnane stroške, da smo lahko jedli. Bili smo srečni, če smo dobili oblačila, ki so bila bolj podobna ribiškim kot tistim pravim jadralskim. A s tem smo bili zadovolji. Leta 1957 smo šli prvič po informbiroju kot jugoslovanska reprezentanca jadrat na Vzhod, natančneje na jadralski troboj Romunije, Poljske in Jugoslavije.

Na Črnem morju smo zmagali. Takrat sva v nemogočih vremenskih razmerah jadrala z Igorjem Maražem na šljuki, oblečena v ta 'ribiška' oblačila. Na pomolu mi je zdrsnilo in sem šel na dno kot kamen. Če me ne bi drugi potegnili ven, bi zaradi oblačil v morju umrl.

V tistih časih smo pogrešali opremo za jadrnico. Tako sva na olimpijskih igrah v Rimu s Fafangelom nastopila s sposojenimi rabljenimi jadri. Če bi imela takrat novo jadro, bi se verjetno bojevala za medaljo. Po četrti regati na olimpijskih igrah sva bila namreč na četrtem mestu, končala pa sva na osmem.

Takrat je jadrarna North sails sprožila pravo revolucijo z mod­rimi jadri. Zanimivo, da ste nekoč hrepeneli po jadrih North sails, ki danes veljajo za vodilna v svetu, dandanes pa ste z Maxi Jeno že med 12 izbranci, ki krasijo njihov koledar.

Leta 1960 smo res z velikim začudenjem gledali, kaj sploh so ta modra jadra. Da bi še bolj izstopala, so jih obarvali v modro. Ruski jadralec Pinjegin, ki je zmagal na olimpijadi v razredu zvezda, se je prvič pojavil z njimi. Lani smo Maxi Jeno po zaslugi naših sponzorjev, predvsem Istrabenza, opremili z njihovimi odličnimi jadri. Tako ima sedaj vse, kar omogoča 24-metrski jadrnici, da je hitra, celo najhitrejša v svoji kategoriji.

Leta 1995 ste se s slovenskimi jadralci prvič z večjimi jadrnicami podali na sredozemske regate …

Na teh sredozemskih regatah se nam je marsikaj dogajalo. Vem, da smo doživeli hudo neurje, zato so mnogi dali svoje želodce na hudo preizkušnjo. Spomnim se, kako je kar naenkrat nekdo priletel iz notranjosti barke s posodo, v kateri smo sicer mešali solato. Takoj smo protestirali, zakaj bruha prav vanjo, a je samo odvrnil, da jo bo zagotovo opral. In res smo potem še naprej jedli solato iz iste sklede.

Živeli in jadrali smo zelo skromno, robinzonsko, a smo v tem neizmerno uživali. Bili smo zadovoljni, če smo na regatah sploh imeli za hrano. Trikrat smo se udeležili sedemdnevne nonstop regate Rimini–Krf–Rimini in dvakrat zmagali z Gajo legend. Prvič nam je moja žena skuhala že doma štiridnevno zalogo hrane, ki smo jo nato samo pogrevali. Sendviči, sendviči, to je bilo največkrat na meniju, sicer pa smo mogoče celo dvakrat skuhali špagete. Zvonko Bezić je bil tisti, ki je včasih poskrbel za malo boljšo hrano.

Sta že takrat spletla z Zvonkom Bezićem pravo prijateljsko in poslovno pot? Najprej ste mu v koprski marini zastonj odstopili prostore za jadrarno, da ne bi s poslovnim partnerjem Željkom Perovičem krojila jader pri babici in jih nato ponoči šivala v šolski dvorani, potem pa sta skupaj popeljala Jadralno zvezo Slovenije do sedaj najboljših rezultatov v času olimpijade leta 2004, ki je uvrstila jadranje med najuspešnejše slovenske olimpijske športe …

Spoznala sva se, ko sem bil še direktor koprske marine. Imeli smo prazno skladišče, ki sem ga brez plačila odstopil za pol leta Beziću in Peroviču. Njune ambicije so me prepričale. To je bil začetek vzpenjajoče se poti jadrarne Victory, koprska marina pa je z leti postala eden najpomembnejših svetovnih poligonov za testiranje olimpijskih jader. Najini osebni stiki so prerasli v prijateljstvo, ki je trajalo vse do njegove tragične smrti, ki je v jadralnem športu pustila veliko luknjo. Čeprav so bili nekateri drugačnega mnenja, ga ne bomo zlahka nadomestili.

Kako so po Razposajeni kocki in Gaji legend sledile sanje o še večji jadrnici, danes prvem in edinem slovenskem maksiju – 24-metrski Maxi Jeni?

Ta ideja je sila zanimiva. Če sem iskren, smo bolj po naključju padli zraven. Idejo je v Slovenijo prinesel podjetnik Igor Simčič. Predlagal je, da bi prodali takrat obe naši barki – njegov prvi Esimit, bivšo Razposajeno kocko, ki jo je kupil od nas, in našo Gajo legend. Vsak bi poskrbel za polovico denarja, gradili pa bi jo skupaj. Te ideje smo se res takoj oprijeli, vendar bolj, ko se je kolesje vrtelo, manj je bilo pravih prijemov, ki bi nas peljali v tisto pravo skupno smer.

Zakaj ste se potem razšli s Simčičem, ki slovi po velikopoteznih jadralskih idejah?

Razhajali smo se v pogledu na projekt, program tekmovanj in še marsikaj drugega. A ker smo bili z idejo prvega slovenskega maksija že tako daleč, smo izkoristili drugo priložnost. Takrat sem sodeloval pri prodaji Si.mobila, obenem pa smo prodajali Gajo legend. Bili smo v skrbeh, kako se bo zgodba končala, a smo našli partnerja, ki je odkupil jadrnico. Ker smo bili vsi srečni, da smo prodali Si.mobil, sem poslovnim partnerjem – Intereuropi, Istrabenzu, Iskratelu in KD – vrgel kost.

Na poslovni večerji ob dobro opravljenem poslu sem predlagal, da bi, glede na to, da smo vsi zaslužili, vsak nekaj prispeval in podprl projekt gradnje prvega slovenskega maksija. Ponudil sem jim jedilni list, na katerega so vsi s podpisom zapečatili svoje obljube. In tako sem kot predsednik konzorcija gradnje prišel do osnovnega kapitala, ki nam je omogočil začetek gradnje z obema entuziastoma, ki sta maksiju prispevala največ – projektantom Andrejem Justinom in sinom Mitjo, ki je prispeval svoje ideje. Naredili smo nekaj, kar je še danes izjemen slovenski dosežek.

Takrat ste preizkušali popolnoma nove tehnološke metode za pripravo in izdelavo trupa in palube. Kako ste se odločali za tako inovativne metode v svetovnem merilu in kje ste našli izvajalce?

Vakuumska infuzija je bila okoli leta 2001 največja pionirskost v izdelavi velikih jadrnic na svetu. Navtični arhitekt Andrej Justin, ki je spremljal novosti v izdelavi jadrnic in materialih zanje, je odkril nizozemskega inženirja, ki nam je z računalniško simulacijo demonstriral postopek vakuumske infuzije in nas prepričal. Prav ta napredna metoda je omogočila, da smo namesto v 14 dneh prepojili ogljikova vlakna celotnega trupa le v eni uri, in še to, če se pohecam, v kravatah in ne v delavskih oblačilih, saj je postopek popolnoma čist.

Po cevkah je jadrnica srkala iz sodov smolo, ki je preplastila trup. Ta ogljikova vlakna smo segrevali do 70°C. Improvizirali smo tako, da smo jadrnico ovili v plastične folije in v notranjost dva dni spuščali topel zrak, da so se ogljikova vlakna oziroma trup strdili. To so bili neizmerni uspehi. Če bi to počeli danes, bi si prihranili marsikatero neumnost, ki smo jo naredili. A vseeno smo si nabirali izkušnje, predvsem Andrej Justin, ki je to metodo kasneje izkoristil pri nekaterih drugih jadrnicah. Ne nazadnje tudi pri floti jadrnic modela RC [Russell Coutts] 44.

Ko sva se lani v Portorožu srečala na regati, na kateri je iz te flote zajadralo osem hitrih lepotic, narejenih iz ogljikovih vlaken, ste krmarili takrat našo edino tovrstno jadrnico. Kljub temu da ste na marsikateri boji pustili za seboj take jadralske mojstre, kot sta Russell Coutts in Tomislav Bašić, ste rekli, da ste že prestari za tako hitre in inovativne jadrnice.

Res sem malo pretiraval s tem, da sem sprejel krmarjenje te hitre in drzne jadrnice, a so po pravilih razreda za krmilom nekaj dni potrebovali neprofesionalnega jadralca. Prvič smo zajadrali skupaj in bilo je presenetljivo dobro. Bili smo šibki v taktiki, ne pa v plovbi in ravnanju z jadrnico, jadri.

Sprva ste pričakovali, da se boste z Maxi Jeno udeleževali daljših, sredozemskih regat, potem pa se to ni godilo. Zakaj?

 Že z Gaio Legend smo šli na regato Giraglia iz San Tropeza okoli Korzike do San Rema in zmagali. Čeprav razmere niso bile ekstremne, smo le uvideli, da bi morala biti jadrnica nekoliko drugačna za ta morja. Udeležili smo se tudi regate s startom v La Valeti na Malti, jadrali okoli Sicilije in otokov Pantelleria in Lampedusa ter nazaj do Valencie in bili tretji. Tudi z Maxi Jeno smo šli na regato Giraglia in ponovno ugotovili, da to presega naše finančne možnosti.

Ali se vam zdi večna slovenska težava tudi to, da naši najboljši jadralci nočejo zajadrati skupaj na velikih jadrnicah?

To ne bi bila težava, če bi vsaj dva glavna jadralca našla skupni jezik. Leta 1996 in 1997 sem z Gajo legend že poskušal oblikovati tak tim, v katerega sem povabil tudi Dušana Puha. Takrat je kar funkcioniralo, a ni trajalo dolgo. Nikoli se ne obnese, če hočeta dva 'voditi' barko.

Ali ni absurdno, da imamo Slovenci tri zalive, ki v jadranju skorajda nikoli niso bili složni?

Še huje, imamo tri zalivčke. To me je vseskozi motilo. Tudi ko sem prevzel funkcijo predsednika Jadralne zveze Slovenije, je bil eden od mojih ciljev odpraviti nesporazume in napetosti med klubi. Trudil sem se in vsaj delno nam je uspelo. Danes med klubi v teh treh zalivčkih ni več takšnega rivalstva kot nekoč. Razlog vidim v tem, da je koprski klub Jadro tako rekoč izginil. Klub z najdaljšo jadralsko tradicijo v državi so pripeljali do točke, ko niti na Obali ne pomeni nič. Dali so prednost drugačnim interesom in niso vzdrževali tega, kar je ta klub nekoč pomenil.

Kakšno pa je vaše mnenje o ženskah na jadrnicah?

Nič nimam proti, če so take, ki se lahko aktivno vključijo, ali pa so potreben balast, kar sem včasih tudi sam.

Zajadrate kdaj s svojo ženo? Je le koristen balast ali aktivno jadra?

Na počitnicah kuha. [smeh] Vsako leto, že vsaj 30 let, redno poleti preživimo dopust na morju. Vedno je majhen problem, ker mi jadralci jadramo tudi, ko je zelo hudo, ona pa bi takrat raje preživela v marini, privezana na suhem in varnem.

Raziskujete morje tudi pod gladino?

Predvsem tam. Vsa leta lovim ribe s puško in moje plavanje na dopustu je vedno 'oboroženo'. Če nimam v rokah puške, sploh ne grem plavat. Seveda niso ribe edino, kar jemo na počitnicah na gladini morja. Zelo radi jemo tudi jajca s pršutom in veliko tudi pijemo, čeprav se nikoli ne opijamo. Ko se privežemo ali zasidramo varno, tudi kakšno pokadimo, česar sicer nikoli ne počnemo na kopnem.

Naš 'slani' pisatelj se vsem svojim ribam opraviči, preden vanje uperi podvodno puško …

Nikoli nisem razmišljal o tem, kaj si ribe mislijo in kako me gledajo. Vedno jim dam možnost, da mi le zbežijo, če jim uspe.

Istrabenz, katerega predsed­nik uprave ste bili od leta 1974 do 2002, je veliko pripomogel k razvoju ne samo Obale, ampak tudi jadralskega športa …

Prav gotovo podpora jadranju ni tičala le v moji ljubezni do jadranja. Kot predsedni uprave sem podpiral marsikateri šport in kulturo. Leta 1991, ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja Slovenije, smo se primorski gospodarstveniki – Luka Koper, Intereuropa in Istrabenz – kot prvi opredelili za podporo slovenskemu športu. Istranbenz sponzorira še Vasilija Žbogarja, od letos pa tudi Gaš­perja Vinčeca in državnega prvaka v optimistih.

Se vam zdi jadranje, ki poteka stran od oči množic, dovolj atraktivno za slovenske sponzorje? Slovenci smo na žalost kar s precejšnjo zamudo pristopili k sponzorstvu v jadranju.

Težko je izračunati, kakšne koristi imajo tisti, ki se odločijo sponzorsko podpreti jadralske projekte ali pa nam jih uspe prepričati, da sodelujejo. Prav gotovo so jadrnice in jadra eden od medijev, ki omogoča pojavljanje v športu tistim, ki želijo pokazati, da so uspešni. To je v svetu nekaj običajnega, res pa smo Slovenci podprli jadranje z zamudo. Veliko prisotnost gospodarstva je danes čutiti tudi v jadranju. Leta 1951 sem bil osamljen Slovenec v tem športu, danes pa je jadranje v Sloveniji prav gotovo eden najbolj razširjenih športov. Slovenci smo postali, kar smo vedno želeli postati: jadralski narod.

Se bo kdaj zgodilo, da bomo Slovenci združili moči na kakšni oceanski regati na velikih jadrnicah?

To se ne bo zgodilo. Jadrnice so se v svetovnem merilu izjemno hitro razvile. Maksiji in super maksiji so v domeni tistih, ki imajo neomejena sredstva. Slovenci še zdaleč nismo sposobni zagotoviti, prvič, toliko ljudi, ki bi od tega živeli, in drugič, tistih, ki bi financirali tak projekt. Ni dovolj le narediti jadrnico in iti na eno regato. Z jadrnico moraš živeti, se ukvarjati z njo sezono za sezono, kar terja veliko denarja in kadrov.

Besedilo: Katja Krasko

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec