Intervju z Damirjem Skomino: »Odločilnejše kot so tekme, tem bolje spim«

12. 9. 2019, 12:57 | Športno
Intervju z Damirjem Skomino: »Odločilnejše kot so tekme, tem bolje spim« (foto: Profimedia) Profimedia

Iskren pogovor z 42-letnim Koprčanom, enim najboljših evropskih nogometnih sodnikov, ki se je s sojenjem finala Lige prvakov 1. junija vpisal med svetovne sodniške legende.

V sodobnem nogometnem kompleksu na Brdu sva se dobila dva dni po finalu Lige prvakov med Liverpoolom in Tottenhamom, ki je češnja na bogati torti njegove skoraj tri desetletja trajajoče sodniške kariere. Zakladnica vtisov, val čustev. Vse strnjeno v dva nogometna polčasa, ki sta okronala novega klubskega vladarja stare celine. Vrtinec veselja v meni. Liverpool je po 14 letih znova zasedel elitni prestol, ki se mu je lani izmaknil le za las. On se ob mojem navijaštvu le bežno nasmehne, saj pristranskost zavoljo simpatiziranja s klubom v sodniškem poklicu nima kaj početi, »ni higienično«.

Sodniški izpit je opravil leta 1992, čez tri leta je kot glavni sodnik že sodil na prvi članski tekmi. A njegove otroške sanje od samega začetka niso bile povezane z deljenjem kartonov, temveč z igranjem nogometa. Pri petnajstih letih jih je razblinila zdravniška diagnoza, saj je moral zaradi težav s srcem igranje nogometa opustiti. Kasneje se je diagnoza izkazala za napačno, a takrat je bil Koprčan, ki bo avgusta praznoval 43. rojstni dan, že krepko na poti uspešne sodniške kariere.

Po regijskem sodniškem izpitu se je kalil v tretjeligaški druščini, nato v drugi slovenski ligi in ob vstopu v tretje tisočletje debitiral v najmočnejši slovenski konkurenci. Na mednarodnem sezamu sodnikov je njegovo ime od leta 2002 in vse odtlej se njegova pot na evropskih zelenicah strmo vzpenja. Na evropskem prvenstvu 2008 je bil v vlogi četrtega sodnika, istega leta je sodil tudi na olimpijskih igrah v Pekingu. Medijem je ostal v spominu tudi po sloviti potezi, ko je kot četrti sodnik glavnemu sodniku sugeriral, naj na tribune pošlje oba selektorja, Nemca Joachima Löwa in Avstrijca Josefa Hickersbergerja. V sezoni 2009/10 si je priboril mesto v elitni skupini Uefinih sodnikov, uvrstili so ga v izbrano trideseterico, ki sodi najelitnejše tekme pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa). Prvenec v izločilnih bojih tedanjega pokala Uefe je sicer dočakal že leto prej, ko je debitiral tudi v Ligi prvakov s sojenjem na tekmi med nizozemskim PSV-jem in Marseillom.

Vse odtlej je stalnica na evropskih igriščih. Leta 2012 je sodil tudi v četrtfinalu Eura, zatem še v finalu Superpokala, v katerem je madridski Atletico pometel s Chelseajem. V sezoni 2013/14 so mu zaupali sojenje na prvi polfinalni tekmi lige Europa, po koncu sezone pa mu je splet nesrečnih naključij preprečil deljenje pravice na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Na finale v evropskem tekmovanju je moral počakati še tri leta, ko je sodil na tekmi med Manchester Unitedom in Ajaxom. S tem se je še za korak približal prestižnemu trojčku, zanj je potreboval le še finale elitne Lige prvakov.

Lani je prišel do polfinala, nato pa se je poleti izkazal tudi na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Že na samem debiju je dvignil nemalo prahu, in sicer je na tekmi skupinskega dela med Kolumbijo in Japonsko že po treh minutah hladnokrvno pokazal rdeči karton in dosodil 11-metrovko. V čevlje delivca pravice je sicer na prvenstvu stopil trikrat. Ob številnih pomembnih tekmah je vzbudil zanimanje tudi na Arabskem polotoku, kjer je prvič sodil pred tremi leti. Letos je sodil v dveh osminah finala Lige prvakov in na prvi junijski dan svojo sodniško pot okronal še z velikim finalom v Madridu.

Njegova 48. tekma najelitnejšega evropskega tekmovanja se je končala brez rumenega kartona (teh je med elito pokazal že 182), že v prvi minuti tekme pa je upravičeno dosodil 11-metrovko. Odločno, osredotočeno, mirno. Takšen je. Na nogometni zelenici so ob njegovih hipnih preudarnih odločitvah živce izgubljali že takšni svetovni zvezdniki, kot sta Cristiano Ronaldo in Neymar, a njegov pogled ostaja bister, misli jasne. Ne zmoti ga glasno bučanje s tribun, ki valovijo ob poplavi čustev, ne kletvice nogometnih zvezdnikov. Hrupa na madridskem stadionu Wande Metropolitano se je dobro zavedel šele dan po tem, ko si je sam v domači dnevni sobi povsem v miru ogledal posnetek tekme.

Kakšen občutek vas je prevzel, ko ste doma dan po tekmi sedli pred televizijo in si v miru ogledali finalni obračun?

Zelo dober. Šele takrat sem v resnici doživel, uvidel, kaj se je zgodilo. Na sami tekmi sem 100-odstotno zbran, tako da dogajanja zunaj igrišča niti ne zaznam. Osredotočen sem na tisto, za kar sem tam.

Menda ste potrebovali kar nekaj časa, da ste se prebili čez vse čestitke. S čim pa so bila po tekmi povezana vprašanja vaših najbližjih? Kaj jih je najbolj zanimalo?

Tokrat je bila v Madridu izjemoma tudi moja družina, tako da smo se imeli možnost družiti že po tekmi na večerji. Sicer praviloma domači na tekme ne hodijo, tako da se vidimo šele, ko pridem domov. Sodnik ima na takšni tekmi le en sam cilj – da ključne odločitve sprejme primerno, pravilno. Tako ne vpliva na sam potek tekme. To nam je k sreči uspelo.

To dokazujejo tudi odzivi medijev, javnosti, strokovnjakov. Kako samokritični ste sami?

Zelo! To je edina pot k odličnosti. Enostavno moraš biti samokritičen, sicer se napake lahko ponavljajo. Prav zato je treba delati na svojih šibkih točkah, le tako jih je mogoče odpraviti. Sem perfekcionist. Prepričan sem, da se je venomer mogoče še izboljševati. To je edina pot. Verjamem, da je tako tudi pri drugih, naj gre za vrhunske športnike, igralce, slikarje, baletnike.

Zlasti na družabnih omrežjih je veliko pozornosti na zelenici v Madridu požela bujna svetlolaska, ki je pritekla na igrišče in prekinila tekmo. Vi se niste pustili motiti, niti skomignili niste z očesom.

Iskreno povedano, sprva je niti nisem videl. Šele ko so me pomočniki opozorili nanjo, sem igro prekinil. Takrat so za njo že stekli varnostniki. Običajno kaj takega ušpiči fant, ne dekle [smeh]. Ne vem pa, kaj je pokazala kamera. Sistem namreč tem ljudem ne posveča pozornosti, saj bi jih to še bolj spodbudilo k takšnim dejanjem. Jaz sem povsem osredotočen na nogomet, v tem primeru le prekinem tekmo in počakam, da varnostniki opravijo svoje delo.

Na igrišču je bilo veliko adrenalina, saj je bil vložek vseh sodelujočih v finale enormen. Pritiskov igralcev in trenerjev najbrž ni mogoče povsem prezreti. Kako se spopadate s tem?

Zagotovo moraš kot sodnik imeti neke karakterne predispozicije. Biti moraš stabilna osebnost, spoštovati moraš sebe in druge. Ne smeš dovoliti, da ti kdo skače po glavi, bodisi zato, ker je zvezdnik, bodisi zato, ker ima samo slab dan. Seveda moram kot sodnik do potankosti poznati pravila nogometne igre in se soočati s posamezniki, v pravem trenutku moram biti sposoben izbrati pravi pristop. Govorim o verbalni in neverbalni komunikaciji. Že sam moj pogled ali govorica telesa veliko pripomoreta k odzivu nogometašev.

Zdi se, da se mejniki v nogometu nenačrtno lepijo na vas. V tem zadnjem finalu ste v rekordnem času pokazali na belo točko že v 23. sekundi tekme. Pred meseci ste bili prvi, ki se je v elitni Ligi prvakov zanesel na tehnologijo VAR (Video assistant referee). Bi lahko rekli, da se je z uporabo sistema VAR začela nova era nogometa?

VAR je tu zato, da odpravi ključne napake, ki so jasne in očitne. Prepreči medijske naslove, kot so: »Sodnik je odločil tekmo«. Sicer tudi VAR ni 100-odstoten in ima strog protokol. Če pride do napak … Naj pojasnim. Če stranski sodnik dvigne zastavico in jaz zapiskam na piščalko, še preden igralec doseže zadetek, četudi po posnetku ugotovimo, da ni bil v prepovedanem položaju, zadetek ne sme veljati. To so pravila, prek katerih ni mogoče iti. Prav zato je pomembno, da smo sodniki do obisti seznanjeni s protokolom in pravili samega sistema.

Na račun VAR-a je slišati veliko očitkov. Tudi številni nogometni strokovnjaki, med drugim oba finalista Mauricio Pochettino in Jürgen Klopp, sta opozorila na številne pomanjkljivosti. Ali kot sodnik vidite več prednosti ali slabosti?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da ob novostih občutimo strah, upor. Potrebujemo čas. V italijanski ligi uporabljajo VAR že dobri dve leti in odzivi nanj so čedalje boljši. Prav tako je tudi v Ligi prvakov, odzivi po prvi sezoni so izjemno pozitivni. Angleški nogomet počasi vpeljuje VAR, čeprav so bili na Otoku sprva izjemno skeptični. A tudi sami so uvideli, da je igra s tem postala bolj dinamična in hitra, zato je brez VAR-a nemogoče sprejemati pravične odločitve. Sodniki fizično ne moremo zaznati prenosa žoge z ene strani igrišča na drugega, saj se to danes zgodi v pičlih nekaj sekundah. Tako odločitve ne moremo pravilno presoditi, zato na pamet sprejmemo odločitev, ki je občasno lahko tudi napačna.

Tehnologija je že nekaj let stalnica v nogometu s tehnologijo golove črte.

Da, spomnimo se Eura 2012, tekme med Ukrajino in Anglijo, ko zadetek ni obveljal. Sodnik, ki je bil za vrati, tega enostavno ni mogel zaznati, bela stativa, bela žoga, bela kopačka. A zadetek je bil dosežen, saj je posnetek naknadno pokazal, da je bila žoga 22 milimetrov čez črto. Človeško oko tega ne more zaznati, zato se lahko v teh primerih zdaj zanesemo na tehnologijo golove črte.

Kaj pa tehnologije prihodnosti? S čim bi lahko sodnikom še olajšali delo?

Tega ne vem, je pa dejstvo, da je prisotnost sodnika še vedno obvezna. Treba je opozoriti, da je sam VAR zgolj v pomoč, tekmo na zelenici še vedno spremlja živa oseba. Ob sprejemanju odločitve imamo tako še vedno možnost pregledati posnetek in popraviti napako. Še vedno je sodnik tisti, ki sprejme odločitev.

Nogometne zvezdnike se danes kuje v pravcata božanstva. Kakšen je vaš odnos z njimi in z velikimi trenerskimi imeni? Se pozdravite, kadar se srečate?

Generalno smo zelo zadržani, saj je naša naloga, da sodimo. Tako si ne smemo dovoliti, da bi kdo dobil vtis pristranskosti. Prav zato smo izjemno previdni. Četudi poznam katerega izmed nogometašev, se ne zaustavim in zapletem v pogovor. Enostavno ne smeš pustiti tega vtisa. Ti detajli so pomembni. Vloga sodnika mora biti higienična. Strokovna in nepristranska.

Menim, da si le s težavo predstavljamo, kako si je deliti zelenico z velikimi nogometnimi imeni. Vzemimo recimo brazilskega zvezdnika Neymarja, ki se ponaša z najdražjim prestopom v zgodovini nogometa ‒ on si je ob vaši odločitvi na tekmi z Manchester Unitedom privoščil izpad in je bil zavoljo tega tudi ustrezno kaznovan.

Sam s tem nimam težav, ljudi enostavno ne sodim po denarnicah in tem, kako veliki zvezdniki so. Tudi praviloma so največji nogometni zvezdniki povsem prizemljeni in nimam vtisa, da bi bili polni sami sebe. V povprečju so zelo normalni fantje.

Ne le pritisk nogometašev, veliko je tudi breme zaradi morebitne nepravilne odločitve, ki je že odločila o usodi nekaterih delivcev pravice. Čutite pritisk, se vam zdi, da lahko napačna odločitev podre ves trud, delo zadnjih desetletij?

To je zagotovo mogoče. K sreči z VAR-om vsaj za odtenek manj. A na tekmi, kot je finale Lige prvakov, lahko ena napačna odločitev pribije sodnika na križ. To se je v preteklosti že zgodilo. Takrat ostaneš sam. Če odločiš tekmo z eno samo sodniško potezo, nastane veliko breme. Vloga sodnika je povezana z veliko odgovornostjo, a kot sem rekel, z VAR-om imaš možnost, da to napako odpraviš. Če ti protokol seveda to dovoljuje. Sodniško delo zahteva veliko zbranosti.

Kako pa pred tekmo dosežete to zbranost? Prisegate na kak poseben ritual?

Ne, nič kaj posebnega ne počnem. Po kosilu ležem k počitku, in če je le mogoče, zaspim. Odločilnejše ko so tekme, tem bolje spim. Sreča. [smeh]

Prav vaša zbranost je fascinantna. V danem trenutku morate biti ves čas prisotni in sprejeti pravo odločite.

Prav zato je selekcija res velika. V Sloveniji imamo 1100 sodnikov, od tega pet mednarodnih. V Nemčiji je 80 tisoč sodnikov in le 10 mednarodnih. To pomeni, da le izbranim uspe priti na mednarodne zelenice in izmed njih le trije sodijo v elitno skupino. V Sloveniji sem to le jaz. To pomeni, da je na mednarodnem seznamu približno 400 sodnikov. Razdeljeni smo v štiri skupine, v najelitnejši skupini nas je le 25.

Gre v tem primeru torej za neke vrste naravno selekcijo?

Da, tudi med nami petindvajsetimi so razlike, ni vsak za vsako tekmo. Če se ne motim, je izmed nas v izločilnih bojih sodila le dvanajsterica. To je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko dela, truda in odrekanj, nihče ne pristane v elitni skupini čez noč. Najprej te prepoznajo v domačem nogometnem društvu, te predlagajo na državno raven, tam moraš izstopati, da prideš v drugo, prvo ligo. Če si dober, se prebiješ na mednarodni seznam. Sam sem za preboj v elitno skupino potreboval kar sedem polnih sezon. V večjih državah je veliko laže, saj je ob močnejših nogometnih ligah njihov položaj že v samem začetku višji.

Kakšne treninge, tako fizične kot psihične, imate sodniki iz elitne skupine?

SKOMINA: Že vse od januarja 2012 je na daljavo nadzorovan vsak moj trening. Elitni sodniki vsak svoj trening zabeležimo s športno uro polar in datoteko pošljemo v bazo, kjer se zabeleži vsak naš trening. Naš trener, belgijski profesor Werner Helsen, vodi nadzor nad vsakim izmed nas in k treningu doda, kar je še treba. Veliko je preventive pred poškodbami. Elitni sodniki smo v povprečju stari čez 40 let, medtem ko jih fantje v nogometnih dresih štejejo med 20 in 30, v povprečju 25. Avgusta bom dopolnil 43 let, kosati pa se moram z igralci, ki so na vrhuncu svoje moči. Treba je biti previden, kar se tiče poškodb. Temu primerni so naši treningi, ne smemo se pretrenirati. V mojih letih že velja manj je več. Manj tečem, več časa posvetim treningom z lastno težo. Le zdrav in nepoškodovan lahko opravljam to stresno službo.

Sodniške plače niso več skrivnost, prav tako ne megalomanski zneski, ki poganjajo nogometni svet. Iskreno povedano, sodniki na tej visoki ravni ste z odgovornostjo, ki jo imate, preslabo plačani. V Playboyu zato pozivamo odgovorne, da tudi na tem področju poskrbijo za spremembe. Saj ne nazadnje ob poškodbi ne morete opravljati svojega dela.

To je bolj vprašanje oziroma tematika za nadrejene. Veliko se piše o napihnjenih številkah. Točen bruto znesek, ki ga bom prejel za sojenje v finalu Lige prvakov, je 5800 tisoč evrov bruto, poleg tega prejmem še 200 evrov dnevnic in potne stroške. Vsak pri sebi lahko presodi, koliko je to. Z vidika nekoga z minimalno plačo je to seveda zelo visok znesek, a moramo se zavedati tudi odgovornosti in vrednosti, ki so danes povezane z nogometom. To je enormen posel. Je pa trenutno tako, kot je, a verjamem, da se bodo stvari v bližnji prihodnosti uredile tudi na tem področju.

Kdaj ste nazadnje kupili športno srečko, stavili?

Stave so mi že vsaj 15 let prepovedane. Že v najstniških letih pa so moji kolegi radi igrali karte, pikado, kar me nikdar ni zanimalo. Tudi stave so mi bile vedno tuje, precej nezanimive.

Kako se je mogoče pripraviti na nekaj tako nepredvidljivega, kot je finale Lige prvakov? Kolikšen delež dela ostaja javnosti skrit? Koliko posnetkov pregledate pred tekmo, kolikšno je število analiz?

Na igrišču mi pridejo zelo prav izkušnje, veliko odločitev sprejmem na tej podlagi. Nekje tu zadaj [s prstom se potrka po glavi] hranim vse, kar se je že zgodilo. Predvsem veliko negativnega, da ne ponovim napak. Z njimi se namreč največ ukvarjam. Vse, kar sem napačnega doživel na svoji poti, je v glavi močno prisotno. Te izkušnje mi pridejo prav, kadar se zgodi določena situacija. Kot sodnik moraš tudi predvideti, kajti če si pripravljen, je možnost, da se boš spotaknil, veliko manjša. Na primer, kadar udarec iz kota izvaja levičar, znam predvideti, kod bo letela žoga in kam bo priletela. Največja verjetnost je, da jo bo igralec poslal v petmetrski vratarjev prostor, manjša možnost pa je, da jo bo poslal na rob kazenskega prostora. To so predpostavke, ki jih potrjujejo tudi analize.

Poznati moraš igralce, ki so ob prekinitvah ključni. Na primer, pri madridskem Realu je to Sergio Ramos. Če si pripravljen, da bo žoga zletela proti njemu oziroma proti Rafaelu Varanu, je možnost, da boš ujel trenutek, precej večja, kot če boš gledal v drugo smer. Ob prekinitvah se v kazenskem prostoru lahko znajde tudi 18 igralcev, in če gledaš v napačne pare, lahko prezreš tiste ključne. Določene pare tako spremljaš precej bolj zbrano, potrebno pa je tudi široko vidno polje, da ti nič ne uide.

Koliko ur ste za pripravo potrebovali pred tem finalom?

Nič več kot sicer. Če bi se bolj pripravljal, bi to pomenilo tudi večje breme, pritisk. V zadnjem tednu sem se ukvarjal tudi z drugimi stvarmi, saj je kakšen odklop več kot dobrodošel. Prevelika osredotočenost, prevelika teža je lahko tudi kontraproduktivna. Tudi pri tem mi pridejo prav izkušnje. Potrebna je prava mera, ne preveč in ne premalo.

Koliko časa pa po tekmi potrebujete za regeneracijo?

Takoj po koncu tekme imam informacije sodniških kolegov in hitro vem, ali je kaj šlo narobe. To niso lahki trenutki. A na koncu si kot sodnik tudi v tem primeru ne smeš naložiti prevelikega bremena. Ne smeš se obsojati, izčrpati vseh možnosti. Konec leta 2013 se mi je zgodilo, da moj pomočnik ni imel najboljšega dne. Kot ekipa smo se v tisti sezoni odlično odrezali, tudi sam sem na tekmi dobil najvišjo oceno, moj pomočnik pa je sprejel slabi odločitvi, zaradi česar nismo imeli priložnosti soditi na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Kar te ne ubije, te okrepi! Nisem si imel kaj očitati, naredil sem vse, kar sem lahko. Življenje gre naprej! Ne morem živeti v letu 2013 in objokovati te nesreče. Vse odtlej smo sodili na številnih pomembnih tekmah, od svetovnih, evropskih prvenstev do finala Lige prvakov. Vedno je treba te stvari pustiti za seboj. Ko bom sodil prihodnjo tekmo, nogometašev na zelenici ne bo zanimalo, kaj sem počel pred tednom dni. Na odločitve iz preteklosti pa seveda ne moramo vplivati, a ne moremo živeti v preteklosti. Treba pa se je znati tudi nagraditi, treba je živeti.

Sojenje je torej ekipni 'šport'?

Seveda. Sem glavni sodnik, glavni menedžer tekme. Kadar je vse super, je vsa smetana moja, ko pa se zgodi napaka, ne nujno moja, pade krivda name.

Sami izberete člane svoje sodniške ekipe?

Da, sam. Hvaležen sem našemu dolgoletnemu predsedniku Vladu Šajnu, ki je vedno imel posluh za naše želje in nam omogočil možnost izbire. Pomembno je, koga imaš v ekipi. V zadnjih desetih letih so moje sezone izpolnjene z nogometom, na leto sto in več dni preživim s svojo ekipo v tujini, zato je pomembno, da se imamo dobro, da se razumemo. Res smo zelo povezani med seboj. Na svetovnem prvenstvu smo skupaj preživeli 40 dni. Ob obrokih in treningih smo bili veliko časa skupaj, družili smo se tudi v prostem času. Sem zelo družabna oseba in težko si predstavljam, da bi ves ta čas preživel sam v sobi. Veliko mi pomeni osebni stik. Nisem močno ekstrovertirana oseba, a življenje me je naučilo, da ne smemo biti preveč zaprti. Z izkušnjami in leti dozorevamo. Vesel sem, da se dobro razumemo tudi s sodniki z vsega sveta.

Letos ste kar nekaj časa preživeli v Savdski Arabiji. Kakšna je izkušnja z Arabskega polotoka, glede na to, da bo naslednje svetovno prvenstvo v sosednjem Katarju?

Moram reči, da je tam vse skupaj zelo energično. Bolj ko se pomikaš proti jugu, več je temperamenta, energije. Letos so tam uvedli VAR, kar mi je prišlo v fazi priprav na Ligo prvakov zelo prav.

Kako pa je s sodniškim nasledstvom v Sloveniji?

Menim, da se nam zanj ni treba bati. V Ligi prvakov sodita tudi Slavko Vinčić in Matej Jug, za njima stopa še precej mlajši Rade Obranović, ki ni star še niti 30 let in je tako še veliko pred njim. Predvsem veliko dela. Imamo pa tudi vrsto mlajših sodnikov, ki bodo dobili priložnost, da se uvrstijo na mednarodni seznam.

Disciplina, vztrajnost, trud, odrekanje ‒ menim, da je to treba poudariti tudi zavoljo mladih. Kako je treba gristi?

To zelo dobro poznam, saj imam sinova, stara 13 in 11 let. Želim, da uživata otroštvo, se igrata in živita, kar jima zelo dobro uspeva. Po drugi strani pa rasteta z mano in vidita, koliko odrekanja je potrebnega, da se doseže rezultat. Naj dam banalen primer. Vsi v družini imamo radi pico in oni jo jedo pogosteje od mene, sam vanjo malce zagrizem največ dvakrat na mesec. Nisem totalitaren, rad imama sladice, a si jih privoščim le enkrat na teden. Pa ne le zaradi sojenja, to mi je prišlo v kri. Leta 2010 je postal šef Uefinih sodnikov Pierre Luigi Collina in takrat nisem bil najbolj navdušen nad njegovimi strogimi prijemi. Danes pa sem mu za vse zelo hvaležen. Takrat sem namreč pri 35 letih naredil velik preskok v razmišljanju, zavedel sem se, da se moram še bolj potruditi, trenirati še bolj vztrajno, paziti tudi pri prehrani. Če pri svojih letih ne bi pazil na prehrano, bi deloval precej teže, saj se leta hočeš nočeš poznajo. Po drugi strani je najlaže odnehati. Preprosto je treba vztrajati, ne moremo vsako leto začeti nekaj znova. Izberi smer in vztrajaj.

Za vas se je velika prelomnica zgodila pri petnajstih, kajne?

Tako je, ko sem bil star 15 let, so mi prepovedali igrati nogomet. Prepovedali so mi dvigovati bremena, težja od 10 kilogramov. Sam pa sem se odlično počutil, prepričan sem bil, da gre za napako, in imel sem prav. To sem izvedel šele čez leta. Šlo naj bi za napako na srcu, za srčno popuščanje. V tistem času je razpadla bivša država, zdravstvo je bilo nekako v povojih in dolgo sem bil prepričan, da je prav to krivo za napačno diagnozo. Lani pa smo imeli pred svetovnim prvenstvom kompleksen pregled od nog do glave in v pogovoru z italijanskim zdravnikom sem izvedel, da je bilo v tistem obdobju zdravstvo povsod še v precej slabem stanju, če lahko tako laično rečem, ne le v Jugoslaviji. Torej takrat, pri mojih petnajstih letih, zdravnik ni želel tvegati, zato mi je prepovedal kakršnokoli športno udejstvovanje. V sojenje sem šel le zato, da ostanem v nogometu. Velikokrat sem bil pomočnik sodnika, ker to zahteva nekaj manj fizičnega napora. In ker sem se odlično počutil, nisem odnehal. Po letih pregledov so mi zdravniki in kardiologi nato potrdili, da ni nikakršnega tveganja in omejitev. Bi se pa ob tej priložnosti rad zahvalil dr. Bogdanu Ambrožiču, ki mi je pred leti omogočil operacijo meniskusa, tako da sem lahko sodil na evropskem prvenstvu. Pomagal mi je, da sem s tistim prebojem spet prišel v orbito najboljših sodnikov.

Kakšna je vaša prepoznavnost? Po madridskih ulicah ste se gotovo lahko sprehajali brez skrbi, kako pa je v Kopru?

S tem nimam težav. V tem trenutku je zaradi Lige prvakov nekaj več pozornosti, vendar tega ne občutim na ta način. Koper je majhna skupnost, tako da me ljudje že tako ali tako poznajo. Tudi kar nekaj slovenskih nogometašev, ki služijo kruh na evropskih zelenicah, mi je že dejalo, da jih takrat, ko pridejo domov, ljudje dan ali dva oblegajo, potem pa se zanimanje poleže, umiri in so spet eni izmed njih.

Ali vaša otroka zanima nogomet?

Starejši ga že pet let trenira, mlajši se je po njegovem vzoru vpisal, a se je kmalu sam tudi izpisal. S tem sem čisto zadovoljen. Sedaj je že dve leti v košarki. Letos sva si skupaj ogledala tekmo NBA, videl je svoje velike vzornike.

Vas ima starejši sin v nogometnem smislu za vzornika?

Predvsem mu želim stvari poenostaviti, a mislim, da si sam ustvarja pritisk. Že sam mi je rekel, da ga ta priimek bremeni. Tega si ne želim, saj je pritiskov skozi življenje že tako dovolj. Skušam mu položiti na srce, naj uživa, saj bo časa za odgovornosti in skrbi še dovolj. Težko se je upreti zahodnjaškemu načinu življenja, ki nas postavlja v okvire materializma. Privoščim mu, da je samo otrok. A tak je, ima te gene in si postavlja visoke cilje. Med seboj sta si otroka zelo različna, mlajši je povsem neobremenjen, starejši pa prav nasprotno zahteven do sebe. Ista vzgoja, isti starši, isti geni, a sta si povsem nasprotna.

Kako vpleteni ostajate v nepremičninski posel?

Le toliko, kolikor utegnem. V zadnjih letih le malo, saj sem zaradi sodniškega dela pogosto odsoten. Kar mi ostane časa, ga najraje preživim z družino. Bom pa temu poslu gotovo spet namenil več pozornosti po koncu sodniške poti.

Lansko poletje ste preživeli delavno na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Bo letos kaj več časa za počitek?

Upam, da ga bo. Zadnja tri leta sem bil namreč med poletjem pogosto odsoten, letošnje poletje pa bo po dolgem brez velikega tekmovanja. No, me pa že konec junija čaka testiranje pred novo sezono, ki se začne že v prvi polovici avgusta s Superpokalom. Že prvega avgusta moram biti tako v dobri formi, saj me čaka zahteven fizični test.

Torej bo tudi dopust fizično aktiven?

Vedno je tako, saj si v teh letih niti ne moram privoščiti, da bi en mesec le počival. Morda si bom vzel deset dni, ko bom nekoliko zmanjšal obseg športnih aktivnosti, potem pa bom spet bolj aktiven.

Morje ali gore?

Živim v Kopru, morje obožujem. A tudi gore, gozd so mi ljubi. To pride z leti. Zelo rad obiščem manj obljudene kraje.

Se med vašim počitniškim čtivom znajdejo tudi avtobiografije nogometašev?

Moja otroka bereta ta žanr, tako da potem še sam kaj preberem. Kar se čtiva tiče, prisegam na osebno rast. Zelo rad pa si ogledam kompleksne filme, nepredvidljive. Ne maram fantazijskih, ljubi so mi trilerji.

Morda se med avtobiografijami nekoč znajde tudi vaša. Konec koncev ste s svojo sodniško kariero naredili neverjeten preboj. Največkrat doslej so finale sodili nemški sodniki, s po tremi se lahko pohvalijo druge nogometne velesile, kot sta Italija in Anglija, ne nazadnje tudi Švica. Slovenija je postala najmanjša država, ki ji je pripadla ta čast.

Ko govorimo, da smo majhni, da se prav nič ne da storiti ... To je največji bulšit. Dajemo se v nič. Navsezadnje je Aleksander Čeferin postal predsednik Uefe in na tem položaju ima globalno precej pomembnejši vpliv kot marsikateri državnik. Kot predsednik evropske nogometne zveze se dnevno srečuje z ljudmi, ki vrtijo ta svet. Navsezadnje je tudi nogomet kot najpomembnejša postranska stvar na svetu tisti, ki ga.

Tekst: Nika Arsovski
Foto: Profimedia, Borut Omerzel

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri