Rok Bagoroš - motorist, ki osvaja neraziskano na svetovni stunt sceni

Ampak, hej, kaj pa sploh je to stunt? Odgovor je zelo preprost – izvajanje trikov na motociklu. Je iskanje še obvladljivih fizikalnih meja, igranje z motociklom, čeprav nikakor ne lahko. Zadeva ima urban značaj in je v sorodu s skejtanjem ali BMX-kolesarjenjem, se pa od teh disciplin močno razlikuje. Korenine stunta segajo v zgodnja osemdeseta, ko so motocikli postajali vse močnejši in hkrati vse lažji ter zaradi tega čedalje bolj vodljivi. In tako so fantje vožnjo motocikla lahko začinili s kak­šnim trikom, najraje z wheeliejem, vožnjo po zadnjem, ali s stoppiejem, po prednjem kolesu. Scena se je razvijala predvsem čez veliko lužo, v Evropi pa zlasti v Franciji in Španiji, zatem pa tudi v veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji, skratka povsod, kjer je imel tradicionalni motorizem domovinsko pravico. Padec železne zavese konec osemdesetih let minulega stoletja je pri­nesel spremembo tudi v evropski vzhodni del. Svež motoristični veter je zavel čez madžarske, poljske, češke in bolgarske rav­nice in stunt je tudi tam hitro dobil veliko privržencev. Predvsem zato, ker ne zahteva ne astronomskega proračuna ne posebne steze ali ultra drage zaščitne opreme. Za začetek so dovolj opuščeno parkirišče, nekaj ščitnikov in motocikel ter brezmejna domišljija. Pa trening, trening, piljenje likov, garanje. In znova v tem vrstnem redu.

Ro(c)kec

Pubec iz Murske Sobote je pri osmih letih odkril motoristično žilico in strast do motociklov. Z očetom sta iz drvarnice izkopala starega tomosa, ga obnovila in Rok se je začel preganjati po prekmurskih poljih in gozdovih. Ljubezen do motorizma je bila vse močnejša, preraščala je v zasvojenost. Roka je svet motociklizma popolnoma prevzel, ko je prvič obiskal salon in prodajalno novih motociklov. »Čisto me je zagrabilo,« pravi danes prekmurski virtuoz.

»Vsak dan sem hodil pred izložbo, gledal motocikle in sanjal, da bom nekega dne vozil te sijoče zverine. A doma denarja ni bilo na pretek in starši mi sanj niso mogli uresničiti.« Do 14. leta. Takrat so mu vendarle kupili skuter in dvokolesnik je postal Rokov najboljši prijatelj. Z njim je šel vsepovsod, se preizkušal v vratolomnih vožnjah, preizkušal meje in zmogljivosti. Tudi padal. Skuter je bil tudi njegovo prevozno sredstvo v šolo, dokler, jah, dokler mu ga niso ukradli. Roku so zopet ostale samo sanje ... A kjer je volja, je tudi pot. Ni se vdal. Tokrat se je odločil, da bo sredstva za nov stroj zbral sam: za zaslužek je vsak dan po šoli pral posodo v restavracijah, kosil travo starejšim in opravljal druga dela. Navdušil se je nad Chrisom Pfeifferjem, legendo stunt motorizma, končal sred­njo šolo, prihranjeni denar pretopil v skuter, ga predelal in si postavil ambiciozen cilj: postati ekstremni motorist in svetovni prvak. Začel je temeljito, vztrajno trenirati.

»Takrat so me začeli klicati deček, ki trenira 24/7!« se spominja tistih dni. Po dveh letih je dobil prvo povabilo na mednarodni šov v Nemčiji in takrat so se mu začela odpirati vrata. Dobil je nove sponzorje in vabila za nastope po Evropi. Po letu dni mednarodnih nastopov si je že privozil naziv evropskega prvaka na skuterju 2009 v Franciji.

Profesionalna pogodba

Ni se ustavil. Spominjam se ga, kako je na salonu v Kölnu samozavestno povedal: »Ime mi je Rok in želim postati svetovni prvak v stuntu. Rab bi bil profesionalni voznik. Poznate kje koga, ki bi mi to omogočil?« Ja, bil je v pravem trenutku na pravem kraju – njegov potencial in kakovost so prepoznali pri avstrijskem KTM-u, omogočili so mu profesionalni status. Začel je z modelom 125 duke in ga leta 2012 za­menjal z modelom duke 690 ter kot edini, ki uporablja enovaljni motocikel, vstopil v elito svetovnega stunta. Leta učenja je zamenjal z dozorelim pristopom, nenehnim piljenjem naučenega in iskanjem novih trikov. V ozadju lahkotnosti njegovega motorističnega sprehajanja in trikov je trdo delo – nenehen trening z motorjem (in brez njega) ter odrekanje. Garanje. Vsak dan, teden za tednom, vse leto. Ves čas. Hkrati pili tudi svojo karizmo. Ro(c)ker se nikoli ne utrudi, poza nikoli ne ugasne. 

Nenehno iskanje svežih idej in dovršenost likov združuje z neizmerno željo po popolnosti, njegov nastop je vizualna harmonija. V njegovih izvedbah je mogoče začutiti ljubezen, celo strast do športa, ki mu zapolnjuje živ­ljenje in mu daje pečat v slogu legendar­nega upornika brez razloga Jamesa Deana. Na videz enostavne figure zahtevajo veliko fizične moči pri obvladovanju motocikla, vrhunsko koordinacijo telesa in optimalno ravnotežje. To zmorejo samo najboljši, in to je prepoznalo tudi občinstvo na njegovih turnejah po Aziji, Južni Ameriki in Evropi, ki jo je leta 2012 navdušil s svojimi nastopi. Ro(c)k zažiga.

Poleg podobnosti z Deanom je Roku vzor že omenjeni Chris Pfeiffer – a Rok je svojski, neponovljiv, vzhajajoča zvezda stunt scene. Na moto­ciklu s pozo upornika, a z velikim srcem in strastjo. Pravi ro(c)ker. Toda za Roka pot ni nikoli končana. Cilji na njegovi karierni zgodbi so le etape, ki si sledijo, vsaka uspešnejša od prejšnje. Z nastopanjem v elitnem razredu svetovnega stunta načrtuje osvojitev krone in naslov svetovnega prvaka.

Zahvala domačim

Na poti do svetovne lovorike se je Rok želel letos oddolžiti tudi svojemu kraju. Svojim domačim. Svoji Murski, svojemu Prekmurju. Konec junija je tako v sklopu Soboških dnevov nanje povabil meščane, svoje sponzorje in športne prijatelje. Na njegovem šovu, ki je potekal v središču Murske Sobote, zaprtem za promet, so se mu pridružili letalska asa Robert Kranjec in Primož Peterka, smučarski krosist Filip Flisar, motokrosist Klemen Gerčar in evropski prvak v kikboksu Dejan Vajs.

V Murski je tisto soboto grmelo. Zaradi slabega vremena v okolici, v središču pa iz izpušnega sistema motocikla mladega Prekmurca. Več­tisočglavi množici gledalcev je vzel dih že s spektakularnim uvodnim skokom skozi ogenj. Dodatno jo je zakuril s poljubom dekleta, po katerega se je pripeljal po prednjem kolesu. Motocikel je vozil zdaj na prvem, zdaj na zadnjem kolesu, ko pa je bil na obeh, se je iz zadnje gume kadilo. Rok je z motociklom nenehno drsel, se vozil brez rok, stoje na posodi za gorivo. Ljudje so bili navdušeni.

Po dogodku je utrujen, a zadovoljen dejal: »To je bila nepozabna izkušnja, ki si jo bom zapomnil za vedno! Rad bi se zahvalil vsem, ki so me prišli spodbujat in so mi stali ob strani. Takoj, ko sem na začetku skočil skozi goreč znak RokOn, nisem mogel verjeti očem. Ljudje so bili nagneteni vzdolž obeh strani ulice, ogromno pa jih je bilo tudi na okoliških strehah blokov in na balkonih. Naelektreno ozračje, ta energija, to mi daje še večjo spodbudo, da postanem najboljši stunt voznik na svetu!« Vendar to še ni vse, Rok, ki je močno navzoč na socialnih družbenih omrežjih Facebook in Twitter, pravkar končuje svoj novi video.

Ta bo po njegovih besedah nekaj posebnega. Odbito hud. Ogled je za vse adrenalinske zasvojence na kanalu Youtube, kjer ima Rok že več kot šest milijonov ogledov, obvezen. »Keep on rollin´, Ro(c)k!« 

Foto: Saša Kapetanovič

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ