Silvestra Perčič: Ko plesalci tekmujejo, so športniki, sicer pa umetniki

15. 10. 2016, 08:08 | Športno | Vir: Liza
Silvestra Perčič: Ko plesalci tekmujejo, so športniki, sicer pa umetniki (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

"Ko sem končala prvi letnik fakultete, sem v Kazini še trenirala in takrat sklenila, da se bom posvetila samo še študiju. Med poletnimi počitnicami mi je ples tako manjkal, da sem se septembra pojavila na vratih Kazine in rekla, da bi rada poučevala."

Silvestra Perčič je direktorica Plesne šole Kazina, ki že 25 let uspešno vodi sicer najstarejšo plesno šolo pri nas. V njihovih plesnih dvoranah na Kongresnem trgu in zadnja tri leta tudi v Šiški pod taktirko kakovostne ekipe plesnih pedagogov plešejo vse generacije, med njimi pa je vsako leto več vrhunskih plesalcev.

Kako se danes spominjate dneva, ko ste pred 25 leti postali vodja Plesne šole Kazina?

Silvestra: Ni šlo za dan, ampak spontano dogajanje, ki se je začelo še pred 25 leti. Ko sem končala prvi letnik fakultete, sem v Kazini še trenirala in takrat sklenila, da se bom posvetila samo še študiju. Med poletnimi počitnicami mi je ples tako manjkal, da sem se septembra pojavila na vratih Kazine in rekla, da bi rada poučevala. Srečo sem imela, da sem prišla v ekipo, s katero smo ustvarjali zametke slovenske šole plesa. S časom so moji sodelavci odhajali in ustanavljali svoje plesne šole.

Kar na lepem sem še mlada, a med vsemi, ki so ostali, najbolj izkušena, prevzela nekaj organizacijskih nalog, ki jih je bilo čedalje več. Zdaj delam ravno to, kar sem rekla, da v življenju ne bom počela, ker sem človek, ki potrebuje akcijo in gibanje. Saj vse to sicer imam, ampak ...

Bi si želeli prevzeti kakšno drugo vlogo v plesni šoli?

Silvestra: Ne! Rada imam svoje delo. Ples je celo življenje moj hobi in imam službo, ki ta moj hobi združuje z delom. Res je, včasih pogrešam delo s tečajniki. Ko nadomeščam koga od sodelavcev ali pa vodim individualno uro za dušo, se hipno napolnim z energijo. Organizacijsko delo je vedno povezano s kupom težav. Najprej poslušaš, kako je vse nemogoče, in se nekaj časa boriš s temi problematičnimi orehi, da jih streš, da potem lahko tudi kaj pokažeš ... Včasih mi manjka ta hipna energija, ki jo dobiš pri poučevanju, sicer pa svojega dela ne bi zamenjala za nič na svetu!

Kateri dogodek vam je na tej dolgi plesni poti ostal najbolj v spominu – v dobrem in v slabem?

Silvestra: Slabega bi zelo težko našla, ker slabe stvari raje pozabim in vedno poskušam iskati nekaj pozitivnega, veliko pa je bilo lepih dogodkov ... Eden takšnih, ki mi je ostal v spominu, je zmaga članske show formacije na svetovnem prvenstvu leta 1998. Takrat je bila ta zmaga kot oddaljene sanje, ki so se uresničile. Plesalcem sem želela pripraviti presenečenje, ki bi se ga spominjali. In ker zanje nisem mogla narediti sprejema, kot so jih deležni naši športniki, sem sklenila, da nekaj ušpičim. S policisti in cariniki sem se na Ljubelju dogovorila, da bodo ustavili naš avtobus, ki se je z utrujenimi plesalci vračal sredi noči, za podroben pregled, v končni sobi pa smo jim pripravili pogostitev s torto in pijačo.

Ali se vam zdi, da se je zanimanje za ples pri mladih kaj povečalo glede na pretekla leta?

Silvestra: Težko ocenim. Včasih je bilo manj plesnih šol, ki so bile vse polne. Danes je kvalitetnih plesnih šol približno enako, je pa veliko posameznikov, ki poučujejo ples na različnih lokacijah napol amatersko. Posledično je število obiskovalcev v plesnih šolah, ki imajo tradicijo, manjše, težko pa rečem, da manj ljudi pleše ...

Včasih na primer ni bilo klubov za salso, argentinski tango in sving, vse te tehnike smo poučevali v plesnih šolah s široko ponudbo. Danes so specializirani za posamezne plese. Mislim, da je število plešočih približno enako, le drugače so razporejeni.

Je težko konkurirati manjšim ponudnikom plesnih tečajev?

Silvestra: Težko govorim o naši pravi konkurenci. Res je sicer, da s ceno ne moremo konkurirati nekomu, ki dela na črno ali pa je brez znanja na nivoju, kot ga ponujamo v naši plesni šoli. Tako je naš edini odgovor na dano situacijo, da moramo biti najboljši – ne samo v smislu, da vzgajamo svetovne prvake, ti so samo pika na i. Poskušamo ljudi privabiti tako, da jim približamo ples do te mere, da v njem uživajo, v tem želimo biti najboljši.

Kako lahko povprečen plesalec postane vrhunski, ga vi opazite že v otroških plesnih skupinah in ga nato obravnavate kako drugače?

Silvestra: Ne, ne. Šola plesa temelji na rekreativnem nivoju tako za otroke kot tudi za odrasle. V plesnih programih otroci spoznavajo vse plesne stile in tehnike na splošno, predvsem pa plešejo za dušo.

Kdaj pa se potem opredelijo za tekmovalni ples?

Silvestra: Po letu ali dveh. Nekateri so opredeljeni že po letu dni, nekateri pa niti nočejo v tekmovalni ples, zato jim damo možnost, da še naprej plešejo rekreativno. Tisti, ki si želijo več, se lahko vključijo v skupine, ki so sicer še vedno rekreativne, vendar imajo vaje pogosteje – dvakrat do trikrat tedensko. Nekateri se celo odločijo, da poleg izbranega programa vaj kombinirajo različne stile in obiskujejo še balet ali pa se poleg hip hopa učijo še step, nekateri pa poleg dveh ur jazz baleta vzamejo še uro hip hopa ... Po tem rekreativno-pripravniškem obdobju pridejo na vrsto interne avdicije, na katerih plesalce vprašamo, ali si želijo nadaljevati na rekreativnem nivoju ali si želijo tekmovati. S pomočjo avdicije jih potem razporedimo glede na starost in znanje v posamezne tekmovalne skupine.

Nad katerimi tekmovalnimi plesnimi zvrstmi se mladi danes najbolj navdušujejo?

Silvestra: Pri nas so to hip hop in street dance show, show dance, jazz, v zadnjem času še modern.

Kam pa se uvršča 'modern'?

Silvestra: Modern, jazz in show dance spadajo v t. i. 'performing arts'. S tem izrazom jih poimenujejo na mednarodni plesni zvezi in to je daleč najboljši izraz, ki opisuje sklop teh plesnih kategorij. Z mlajšimi največ plšemo show dance in jazz, s starejšimi plesalci pa se bolj usmerjamo v modern. Gre za različne stile, pristope in tehnike, ki so plesalcem tudi po več letih v izziv.

Ali plesalce obravnavate kot športnike ali kot umetnike?

Silvestra: Nimam težav z opredeljevanjem. Ko plesalci tekmujejo, so športniki, sicer pa so umetniki. In v končni fazi smo tudi rekreativci, zato se mi zdi etiketiranje nepotrebno.

V Kazini ste vseeno šli tako daleč, da ste za plesalce začeli uvajati športne teste, za kaj točno gre?

Silvestra: Če smo že športniki, je po eni strani dobro imeti potrditev športnih institucij v smislu primerljivosti z drugimi športi. Po drugi strani pa, ko delamo teste, plesalec prek rezultatov vidi razlike oz. napredek. Motivacija plesalca tako naraste.

Koliko umetniške svobode pa imajo plesalci pri sestavljanju koreografij, se te prilagajajo plesnim in telesnim zmožnostim ter njihovim željam?

Silvestra: Dober koreograf zna v plesalcu prepoznati njegove sposobnosti. Proces sestavljanja koreografije je proces, ki se začne pred tem, ko se plesalec in koreograf srečata na prvem skupnem treningu. Pri nas pogosto treningi potekajo tako, da koreografi dajejo otrokom naloge, pri katerih imajo veliko možnosti ustvarjanja in pri tem ustvarjanju jih spodbujajo. S tem jih spoznavajo in vidijo, koliko so plesalci zmožni. Pomemben je tudi dialog, ki ga s koreografom vzpostavi plesalec.

Morda je tega v otroškem obdobju manj, pri odraslih plesalcih, ki imajo veliko tehničnega znanja in definirano osebnost in vedo, na kakšen način se lahko izražajo, pa je praksa, da trenerji vse to upoštevajo pri sestavljanju koreografij in tudi pri predstavah.

Včasih koreograf plesalcu pove, kaj si je zamislil, plesalec pa to poskuša narediti po svoje in z različnimi gibi, potem pa skupaj najdeta tisto pot, ki ustreza koreografovi predstavi, hkrati pa plesalcu da možnost optimalnega izražanja z gibom. Brez tega soustvarjanja in spodbujanja kreativnosti plesalcev bi ustvarjali robote. Plesalci bi obvladali tehniko, česa več pa zagotovo ne ... Pomembno pa je, da čutijo in se dobro počutijo ob tem, kar počnejo. Da se vzpostavi dobro razumevanje med plesalci in koreografi, verjetno druženje na treningih ni dovolj.

So v vaši plesni šoli v ta namen organizirana kakšna dodatna druženja?

Silvestra: Odkar imamo zadnja tri leta prostore tudi v Šiški, v Športni hiši Ilirija, je lažje. Več je prostora za druženje. S plesalci si ogledamo posnete treninge, plesne predstave, organiziramo jim t. i. pižama partijie, na katerih prespijo.

Ob tem pa trenirajo, si pogledajo kakšen plesni film, priredijo kakšno tekmovanje ali žur z jasnimi nalogami, ki jim pomagajo razvijati kreativno plesno izražanje, v hiši je tudi bazen, da gredo lahko plavat. Zjutraj pa pogledajo še kakšen film, mlajši risanke, starejši imajo kakšen dodaten trening.

Zavedamo se, da takšno druženje povezuje. Tudi zato plesalce enkrat letno peljemo na priprave s ciljem, da se povežejo tudi zunaj plesne dvorane. V zadnjih letih pripravljate vse več plesnih predstav za odrske deske.

Kako ste kot vodja vpeti v te projekte?

Silvestra: V prvih letih sem bila jaz pobudnik teh projektov in priprav, zadnja leta so to koreografi. Leta 2000 sem producirala prvi plesni šov, ki smo ga pripravili za Perlo in s katerim smo naredili več kot 150 ponovitev. Že nekaj časa namreč ni naš cilj z vrhunskimi plesalci samo zmagovati na svetovnih prvenstvih. Čedalje bolj razmišljamo v smeri, kako bi jih predstavili v kulturnih vodah s kvalitetnimi plesnimi predstavami.

Od leta 2000 smo na oder postavili kar 15 predstav. V letošnji sezoni pripravljamo kar dve. V Španske borce bomo pripeljali predstavo Albedo koreografa Mitje Popovskega s konceptom in dramaturgijo naše bivše plesalke Pie Vatovec, ki je na letošnjem 46. Tednu slovenske drame v Kranju prejela nagrado za mlado dramatičarko. V predstavi sodelujejo najboljši plesalci Kazine, naj naštejem le najstarejše: Tina Turk, Matej Voušek ter Arnika Matko Juvančič in Luka Ostrež, ki sta uspešno opravila avdicijo in v jeseni odhajata na Codarts, umetniško akademijo v Rotterdamu, ki je tudi ena najbolj priznanih plesnih akademij.

V oktobru pa Željko Božić v Cankarjevem domu pripravlja premiero predstave Sanjska služba. To sta dve predstavi, s katerima bomo zagotovo obogatili slovensko plesno sceno.

Sta ta dva dogodka zasnovana v okviru praznovanja 25-letnega delovanja ekipe, ali boste pripravili še kakšen poseben dogodek?

Silvestra: Pripravili bomo poseben dogodek, računam, da v decembru. Čaka nas še veliko dela, ampak trenutno nas okupirajo drugimi projekti. Čakajo nas državna prvenstva, dve premieri ...

Tekst: Metka Pravst. Foto: Helena Kermelj.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri