Vsi vemo, da je poštenost temeljna človeška vrednota, vprašanje pa je, ali jo zunaj teorije živimo tudi takrat, ko nihče ne gleda. Pošten človek deluje iskreno, pravično in odgovorno tako do sebe kot do drugih, njegova dejanja in besede se ujemajo, ne goljufa, ne krade in ne laže ter ne izkorišča drugih za svojo korist. Po drugi strani pa smo vsi samo ljudje in pošten človek je tudi tisti človek, ki zna priznati napake, sprejeti posledice in se uči iz izkušenj.
Dan Podjed, antropolog, ki je zasnoval Eurospinovo predstavitveno brošuro Varuhi vrednot in ki poudarja, da so vrednote stebri, na katerih družba stoji, zato jih je treba vedno vzdrževati in popravljati, kot osnovne vrednote izpostavlja zaupanje, sodelovanje in spoštovanje ter seveda poštenost. Z nami je delil osebno izkušnjo o lastni nepoštenoti in predvsem tem, kaj se je iz tega naučil:
»Hej, kaj si pravkar vtaknil v žep,« je rekla prodajalka in me čvrsto prijela za nadlaket. V hipu sem otrpnil, niti prsta nisem več mogel premakniti. Zalotili so me med krajo.
Da ne bo nesporazuma, to se ni zgodilo danes ali včeraj, ampak pred približno štirimi desetletji, ko sem imel približno deset let. Takrat sem zadnjič v življenju ukradel neko stvar, in sicer bombon. No, to ni čisto res, da ne bom poleg kradljivca zdaj še lažnivec. Po pravici povedano, sta bila dva bombona. Še danes točno vem, da sta se imenovala softbon, bila pa sta podolgovate oblike in – če se prav spomnim – zavita v moder papirček, na katerem sta bila upodobljena obraza dečka in deklice. Zanimivo, dejansko se spomnim čisto vseh podrobnosti tistega dogodka, le da jih danes v spominu ne gledam več skozi lastne oči, ampak z zunanje perspektive, kot bi me nekdo od daleč posnel s kamero. Točno vem, kako sem nekoliko prej stal pred blagajno, prodajalka pa je za hip pogledala stran. Takrat sem iztegnil roko, segel v plastično posodico ob blagajni in iz nje izvlekel tista dva nesrečna softbona ter ju na skrivaj vdel v žep. Trenutek za tem se je nekje od zgoraj zaslišalo trkanje. Nekoliko višje od blagajne je bilo nameščeno ogromno odsevno steklo, za katero sem do takrat mislil, da je samo ogledalo, nisem pa vedel, da se za njim nekdo skriva. To je bilo seveda še v času pred varnostnimi kamerami, kljub temu pa je očitno nekdo ves čas bedel nad tem, kaj se godi v trgovini.
Točno v tisti zastekljeni in skrivnostni prostor me je potem odvedla prodajalka, pri čemer se je s prsti ves čas čvrsto oklepala moje roke, da se ne bi slučajno izmuznil in pobegnil. Hodila sva po skladišču, v katerem prej še nisem bil, in se odpravila navzgor po stopnicah, dokler nisva prišla do pisarne, ki se je skrivala za odsevnim steklom. Tam me je pričakal možakar mrkega videza, verjetno poslovodja, in me vprašal, kaj sem ukradel. Nemudoma sem priznal, da sem izmaknil dva softbona. Segel sem ponju v žep, ju izvlekel na plan in ju s tresočo roko položil na mizo.
»Samo dva si ukradel?« mi je osorno dejal možakar, pri čemer mi je z rame zvlekel platneno boršo z ročajem iz pletenih vrvic, ki sem jo imel tisti dan s seboj namesto šolske torbe, saj smo imeli pred tem šolski izlet, med katerim smo obiskali bližnji grič. Pobrskal je po njej in izvlekel iz nje stvari, ki sem jih nosil s seboj, vključno s pomečkanim papirnatim servetom, v katerega sem imel zavit sendvič.
Dr. Dan Podjed bo svoj celotni honorar za Eurospinov projekt o vrednotah podaril Zvezi prijateljev mladine Slovenije.
Od tistega trenutka naprej postane slika v glavi nejasna. Spomnim se le, da sta mi prodajalka in poslovodja zagrozila, kako bosta o mojem zločinu obvestila starše in šolo, potem pa sta me izpustila in mi dovolila oditi. Čeprav sem bil prost, se mi je med hojo proti domu zdelo, da imam na nogah okove. Komaj sem se premikal, koraki so bili težki, strah pa z vsakim prehojenim metrom vse večji.
Tisti večer sem komaj zaspal, zjutraj pa sem se zbudil še pred zoro z grozo v mislih, kako me bodo najprej okarali doma, nakar se bo po šoli razvedelo, da sem tat, baraba, zločinec, kriminalec, lopov … Razrešili me bodo s funkcije razrednega predsednika, na katero sem bil ponosen tudi zato, ker sem bil najmlajši in med najmanjšimi v razredu. Predsedovanje me je vsaj navidezno povečalo, zaradi zločina, ki sem ga storil, pa sem postajal majhen, manjši, še manjši, na koncu pa že povsem droben in nebogljen, podobno kot bi iz napihljive žoge spuščal zrak.
In kaj se je zgodilo potem? Nič. Nobena sankcija me ni doletela – niti v šoli niti doma me nihče ni postavil pred dejstvo in mi dodelil zaslužene kazni. Verjetno jih o storjenem zločinu sploh nihče ni obvestil. A zdaj vem, da je bila najhujša kazen prav čakanje, ki se je razvleklo na več dni. Tista dva softbona sta me zapekla vsakič, ko sem le pomislil nanju. In od takrat nisem te slaščice niti pogledal, kaj šele poskusil – pa tudi kradel nisem nikoli več.
In kaj je nauk te zgodbe? Kako je ta kraja, ki se mogoče zdi neznatna, povezana z vrednoto, ki ji pravimo poštenost? Brez dogodka, ki se mi je zapekel globoko v spomin, mogoče ne bi nikoli spoznal, zakaj je pomembno biti pošten in plačati za stvari na blagajni ter na splošno poravnati lastne račune v življenju. Negativne izkušnje včasih vodijo v pomembne in celo prelomne razmisleke o tem, kaj je prav in kaj narobe. Saj mogoče bi do istega nauka prišel tudi, če bi poslušal učitelje in starše, ki so mi pravili, da je krasti narobe. A bistveno učinkovitejša lekcija je bila ta, ki sem jo izkusil na lastni koži.
Bi mladim svetoval, da naj ukradejo bombon ali liziko, da se bodo naučili, kaj je poštenost? Nikakor. Jim pa svetujem, da naj se za hip prestavijo v kožo tistega, ki je že izkusil kaj takšnega. Staršem zato priporočam, da naj mladim po pravici povedo, če se je tudi njim kaj podobnega pripetilo v mladosti. Ko razkrijemo lastne skrivnosti in grehe, se namreč razkrije, da smo pod kožo vsi krvavi. Povedati po pravici in priznati, kdo smo in kaj smo storili narobe, pa je sestavni del vrednote, ki se ji pravi poštenost. Ko to vrednoto prekršimo, nam pogosto gorijo lica od sramu, podobno kot so meni, ko me je pred blagajno začopatila prodajalka. Kot pojasnjujejo antropologi in psihologi, gre za naravni odziv, ki je značilen predvsem za človeško vrsto. Rdečica na obrazu je namreč nekaj, kar je vidno tudi drugim, ki zaradi tovrstnega signala vedo, da je oseba verjetno storila nekaj narobe ali da se počuti nelagodno.
Dokler ljudem ob kraji od sramu gorijo lica, podobno kot bi pojedli pekoč feferon, je zanje gotovo še upanje. Težava pa se pojavi pri kroničnih prevarantih, goljufih in lažnivcih, ki niti zardijo ne več, ko se jih začopati s prsti v marmeladi – ali pa v posodici s softboni. Takšnih nepoštenih in brezsramnih ljudi pa se je v življenju najbolje izogniti.
