Dan Podjed je antropolog, ki je strokovno podprl Eurospinovo dobrodelno kampanjo Varuhi vrednot in sodeloval pri nastanku brošure. Poudarja, da so vrednote stebri, na katerih družba stoji in ki jih je treba vedno vzdrževati in popravljati. Kot osnovne vrednote izpostavlja zmernost, odgovornost in poštenost pa tudi prijaznost, ki se morda zdi samoumevna, a je vse redkejša vrednota. Prav zato se mu zdi zelo pomembna in zelo dobrodošla. Dan je o prijaznosti z nami delil naslednje (zelo osebne) besede ...
»Do vseh moraš biti enako prijazen, od direktorja do vratarice,« mi je na srce pogosto položil oče, ki je pred leti žal umrl. Tega priporočila se je tudi sam dosledno držal in poleg prijateljev, znancev in sodelavcev, ki jih je srečeval na delu, občasno veselo pozdravljal še naključne mimoidoče, ko se je s kolesom peljal proti domu. (Zgolj opomba: Izpita za avto nikoli ni imel, zato se je po mestu veliko prevažal s kolesom. Kdo ve, morda je bil zato pogosto dobre volje!)
Kako pomembna je prijaznost in koliko je vreden nasmeh, se je morda zavedal še bolj, ker je bil celotno kariero gledališki igralec, ki je v celjskem teatru gledalce razveseljeval v komičnih vlogah – ali pa jih spravljal v solze v tistih bolj tragičnih. »Veš,« mi je zaupal nekega dne, »tragične vloge niti niso tako naporne, saj ljudi ni posebej težko spraviti v jok in žalost. Nasmejati jih – to pa je prava umetnost!« Tudi ta njegov nasvet, povezan s smehom, se mi je zažrl globoko pod kožo, in zaradi njega se trudim načeloma resne teme začiniti s kančkom humorja, ki nam ga pogosto primanjkuje in ki izboljša »okus« slehernega predavanja.
Včasih se po teh javnih nastopih čudim, kako preprosto in hkrati težko je zavihati kotičke ustnic navzgor in nameniti nekomu nasmeh – na primer neznancu v občinstvu ali sodelavki v službi. Še bolj zanimivo pa je, da to storimo razmeroma redko, čeprav ne gre za neznosen fizični napor. Še več: nasmehniti se neznancu je postalo celo nekoliko neobičajno, predrzno, moteče, in to v času, ko tisti simbol s smejočim se obrazom, ki mu pravimo »smeško«, zlahka pustimo pod neznančevo objavo na spletnem omrežju.
Dr. Dan Podjed bo svoj celotni honorar za Eurospinov projekt o vrednotah podaril Zvezi prijateljev mladine Slovenije.
Ne verjamete, da je nasmeh lahko tudi moteč? No, predstavljajte si, recimo, da nekdo stoji blizu nas na avtobusni postaji in nas ogovori, medtem ko s prstom podrsavamo po zaslonu telefona in pod tujimi objavami puščamo všečke, srčke in smeške. »Krasno vreme, kajne?« nam reče s širokim nasmehom na ustih in pokaže proti nebu, kjer sončni žarki trgajo koprenaste oblake. »Manijak, kaj je s tabo?« morda odvrnemo – če ne na glas, pa vsaj v mislih – in spotoma sumničavo pomislimo, zakaj nas vendar ogovarja. Mar nima lastnega zaslona v žepu, da bi gledal vanj in delil čustvene simbole s širnim svetom? Se mora res smehljati prav nam in nam kaliti dušni mir?
Dejansko pa smo sami precej čudaški in po svoje »nenaravni«, kadar hodimo po svetu s kislim obrazom in ne pogledamo niti osebe, ki nas prijazno ogovori ali se nam zasmeji. Nasmeh na obrazu je namreč človekovo naravno stanje, ki pa začne z leti veneti. Otroci se nasmehnejo približno štiristokrat dnevno, odrasli pa si nasmešek nadenejo le še dvajsetkrat na dan, razen če so posebej veseli; takrat jim dnevno na obrazu zaigra 40 do 50 smehljajev.
Ker je prijazen pozdrav, ki je ozaljšan z lepim nasmehom, odlična vezivna snov, ki povezuje človeške skupnosti že tisočletja, velja nekaj otroškosti ohraniti tudi na stara leta. Gotovo se je bolje smejati preveč kot premalo, redkokomu pa očitajo, da je preveč nasmejan. Upoštevati pa je seveda treba, da je nasmeh sicer podlaga prijaznosti, ni pa še dovolj, da bi bil sam po sebi vrednota. Bistvo prijaznosti je v resnem namenu, storiti nekaj dobrega za nekoga drugega, pa če ga poznamo ali ne. Če starejši neznanki pade pred veleblagovnico vrečka po tleh, iz nje pa se usujejo nakupljene reči, ji prijazen nasmešek in vljuden pozdrav, ki ga navržemo, ko hitimo mimo, ne bosta prav nič pomagala. Takrat se je treba ustaviti in skloniti, zložiti raztresene stvari nazaj v vrečko in jo nesti do avtomobila ali celo do doma. Takšna prijaznost je že sama po sebi majhen dar, ki ga lahko namenimo tako znancu kot tudi neznancu. In tovrstni prijazni darovi – od nasmeha do pomoči – osrečijo tako tistega, ki dar daje, kot onega, ki ga prejme.
Predvsem pa prijaznost, ki malo stane, a veliko pomeni, odpihne oblake, ki se občasno nakopičijo nad našimi glavami in iz katerih se bliska brez pravega razloga. In če želimo vplivati na izboljšanje »vremenske slike« v družbi, potem lahko začnemo kar takoj: z nasmeškom!
