O toksičnih idealih, nostalgiji, prijateljstvu in smrti: kako je Eva Mahkovic napisala knjigo, ki smo jo nujno potrebovali

Dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic, ki je že pred štirimi leti navdušila, marsikoga pa tudi vznemirila z žanrskima hibridoma Vinjete straholjubca in Na tak dan najbolj trpi mastercard, skupek osebnoizpovednih zapisov urbane mlade ženske brez dlake na jeziku, se je tokrat potopila globoko vase in v avtofikciji (žanr na presečišču romana in avtobiografije, op. a.) Toxic s kirurško preciznostjo (ponekod celo dobesedno) secirala vse, kar jo je oblikovalo v osebo, v žensko – tudi tisto tragično, boleče, škodljivo, toksično.

Tako kot je zapise, ki so pozneje izšli v knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, prvotno objavljala na Facebook, je tudi Toxic sestavljala na svojstven način: kar v aplikacijo Notes (Beležke) na telefonu. Po njenih besedah gre za "avtofikcijo, dnevnik, koledar, glitter, temo, roza, kri, veliko resnice, veliko laži, jaz, prava in izmišljena čustva, fantazije, tesnobo, sanje in umor".

Toxic je vse to in še več. Avtorica nas spusti zelo blizu, a brez natančnih smernic, kaj je resnično življenje, kar pa fantazijske podobe in scenariji (kar je v resnici čar avtofikcije). Piše o svojem odnosu do telesa in nečloveških lepotnih idealih poznih devetdesetih, prijateljicah, ki so jo oblikovale in smrti ene od njih, o zlomljenih srcih, mrtvih starletah, guilty pleasure hrani, ki konča v stranišču, kultnih serijah, kot sta Opravljivka in Midve z mamo, drugih nostalgičnih popkulturnih elementih, ljubezni (a ne na način, kot si morda predstavljate), bolečini, minljivosti, o tem, kako je biti ženska, ki ji na prvi pogled sicer nič ne manjka, vendar je kljub temu iznašla in našla ogromno načinov, na katere lahko trpi.

Ena od bralk je dejala, da je to knjiga, ki smo jo nujno potrebovale vse punce. Pa niti ni nujno, da samo punce. Z avtorico smo se pogovarjali o nastanku Toxic, ki ga bo 22. septembra predstavila v atriju Mestnega muzeja, malo pa tudi o ostalih rečeh, ki jih sicer počne v gledališču in življenju.

Toxic je nastajal v aplikaciji "Notes", urejanja na računalnik ste se lotili šele v zadnji fazi. Se vam glede na to, da je tudi prejšnja knjiga nastajala kot t. i. statusi na Facebooku, zdi, da so klasični načini pisanja, torej večurno sedenje za računalnikom in načrtno pisanje romana, kratkih zgodb, drame, za današnji čas preživeti?

Težko bi rekla, ali je to preživeto ali ne, ker si vsak izbere formo, ki mu ustreza, lahko pa rečem, da zame vsekakor ni preveč naravno. Opažam, da telefon uporabljam veliko pogosteje kot računalnik. Tudi večina mojega vsakodnevnega pisanja so krajši teksti, na primer za gledališke liste, in zdi se mi naravnejše na tak način nabirati material – z izjemo lanskega leta, ko sem pisala dramo Alica v deželi strahov, za to sem uporabljala računalnik. Urejanje besedil pa seveda opravim na računalniku.

Tudi pri prejšnjih knjigah sem združila krajše zapise, ki so nastajali skozi daljše časovne obdobje. Nisem še začutila potrebe po daljšem pisanju, morda niti nimam kondicije za to. Ker je po Mastercardu pobuda za pisanje naslednjega dela prišla od založbe, je bil zame izziv že to, da bom morala nekaj načrtno graditi, nisem pa vedela točno, v kakšni formi bo. Sprva sem načrtovala en vpis za vsako leto svojega življenja, to je bil tudi razlog, da sem začela pisati v Notes. Ko je bilo materiala dovolj, pa se je začelo urejanje. Takrat sem ugotovila, da struktura enega vnosa za en dan v letu ne bo zdržala, saj imam za nekatere teme toliko materiala, da jih moram dati v večje sklope. Tako sem prišla do take organizacije, kot je zdaj, osem delov oziroma tematskih sklopov in prolog. Ta struktura se mi je sicer posvetila dokaj pozno, ko sem prišla do tega, sem končno različico knjige izpisala kar hitro.

Ena redkih ste, ki v slovenskem prostoru raziskujejo žanr avtofikcije, ki je pravzaprav inovativen vnos avtobiografskega materiala v literaturo. Čeprav v zadnjem času dobivamo vse več avtofikcije, se redkokdo odloči za tako radikalno obliko kot vi. Sploh v Toxic ste brezkompromisno iskreni in ranljivi. Čemu izbira tega žanra?

Ta žanr je zame zelo naraven. Že Mastercard je nastajal zelo organsko, iz mene. Tudi dramsko besedilo Alica v deželi strahov, ki bi lahko bila vmesna postaja med Mastercardom in Toxic, je kljub temu, da je podlaga Alica v čudežni deželi, pravzaprav v veliki meri govoril o meni in mojem življenju. Sicer sem imela pri Toxic v načrtu, da ne bo tako avtofikcijski, temveč da bo govoril o neki potencialni različici mene, na koncu pa sem ostala kar pri trenutni različici, očitno tega materiala še nisem izčrpala. (smeh) Mogoče je pomagalo tudi to, da sem v zadnjih dveh letih prebrala ogromno Annie Ernaux (Nobelova nagrajenka za literaturo, katere literatura je večinoma avtobiografska oziroma avtofikcijska, op. a.). Ne bom rekla, da je vplivala name v smislu, da sem želela pisati točno tako literaturo, je bilo pa branje njenih del nek opomnik, da se mi ni treba pretirano cenzurirati.

Kaj pa naslednje delo, bo ostalo v tem bazenu? Ali bo kriminalka, za katero ste pred časom rekli, da bi jo radi napisali? 

Pred štirimi leti sem imela res v mislih kriminalko, zdaj pa nisem več tako prepričana. (smeh) Sigurno bom ostala pri prvoosebni pripovedi, ne vem pa, ali bo še zmeraj delno avtofikcija ali kaj drugega. Vsekakor bi šla rada kdaj tudi v čisto fikcijo, a se mi to za zdaj zdi težko.

Zaradi narave svojega dela ste javna oseba, vaše delovanje, pa tudi življenje na splošno, v ljudeh zbuja veliko zanimanja. V Toxic omenjate, kako so zvezdnice, ki predstavljajo idole velikemu številu ljudi, na internetu imenovane "mother" –  po drugi strani pa ste ta idol, "mother", za marsikoga vi. Je to prednost, ker veste, da bodo ljudje vašo literaturo v vsakem primeru brali, ali dodaten pritisk?

V resnici nisem pričakovala takšnega odziva na Toxic. Sploh ker je veliko težje, temnejše branje kot Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tudi ta sicer v zadnjem delu postane resnejši, v ospredje pridejo težje teme, vseeno pa ga je veliko ljudi dojelo kot lahkotnega in predvsem skozi vsebine "sedimo na kavi in malo prisluškujemo drugim". Toxic pa sem zastavila precej drugače in se spraševala, kako bo to šlo skozi pri ljudeh, ki so pričakovali še neko lahkotnejšo komponento. Tako da sem v resnici močno presenečena, seveda pa tudi vesela. Material, ki je v knjigi, me namreč dela zelo ranljivo in če bi bralci to slabo sprejeli, ne vem, kaj bi to pomenilo za moje naslednje knjige, predvsem pa zame zdaj. Po drugi strani je pa še kar sreča, da od trenutka, ko oddaš rokopis in ta izide, mine toliko časa, da se vmes že malo distanciraš od napisanega. Nisi več tako fiksiran na to, kaj si bodo ljudje mislili.

Pomemben del knjige je oblikovanje, za katerega je poskrbela oblikovalka Hana Besjedica. Rožnato besedilo, vijoličaste strani, vizualne intervencije, bleščice na platnicah ... kako sta to zasnovali?

Na založbi sem, tako kot pri Mastercardu, že kar takoj prosila za neklasično oblikovanje. Zdi se mi, da če eksperimentiraš v formi, se to izgubi, če potem nekdo knjigo oblikuje in postavi po svoje. Tako da smo se glede tega zelo hitro sporazumeli, potem pa sem po naključju našla mlado oblikovalko Hano Besjedica z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Poznala me je že od prej, ker ji je bil všeč Na tak dan najbolj trpi mastercard, poleg tega pa imava tudi podobno estetiko, tako da sem takoj pomislila, da bi lahko res dobro sodelovali. Jaz sem si želela roza besedilo, ki sem ga imela že v Mastercardu, ona pa je potem prišla še na idejo za bleščice na naslovnici in grafične intervencije. Zelo sem vesela tudi, da sva dosegli, da so strani v zadnjem delu vijolične.

 
Pozna devetdeseta in zgodnja dvatisoča so obdobje, ki ga trenutno obujamo v modi, glasbi, skozi analizo popkulturnih fenomenov, kot je Britney Spears ... tudi vi ste jim v Toxic namenili dobršen del prostora. Kaj je po vašem razlog za njihovo "vrnitev"?
 
Po mojem se to dogaja v nekih ciklih. 20 let mine in nekaj postane retro. Ne bi pa znala odgovoriti, zakaj pride do tega, sama o stvareh razmišljam in jih analiziram precej intuitivno, ker so se pač dogajale v mojih formativnih letih. Dovolj sem stara, da imam do teh elementov devetdesetih in začetka novega tisočletja distanco, me pa še zmeraj zanimajo in si jih poskušam razložiti.
 
V knjigi je precej tudi referenc na pop glasbenico Taylor Swift. Nekoč ste dejali, da v slovenski umetnosti težko najdete kaj, kar bi bilo za vas tako relevantno kot glasba Taylor Swift, ki se v svojih besedilih osredotoča izključno na izkušnje mlade ženske. Tovrstnih kantavtoric, ki so postale ikone, vseeno ni tako malo. Zakaj Taylor Swift in ne, na primer, Lana del Rey?

Ko mi nekdo postane blizu, se tako v konzumiranju umetnosti kot v življenju rada fiksiram na manj oseb, ki sem jim potem zvesta. Mogoče se to sliši smešno, ker v Toxic omenjam res veliko ženskih figur, a v resnici se tudi v literaturi ne morem posvetiti velikemu številu avtoric – osredotočim se recimo na štiri in se vračam k njim. Če že omenjava Lano del Rey, mi, čeprav bi se to po zunanjih indikatorjih mogoče komu zdelo, nikoli ni bila prav blizu, ker mi je delovala od zunaj skonstruirana oseba. Seveda se mogoče motim. Lorde mi je recimo blizu, a se je nisem lotila sistematično ... Taylor Swift sem začela spremljati po albumu 1989 in všeč mi je, da se njena besedila lahko berejo zelo na površini, ko se poglobiš, pa so veliko več kot to. Poleg tega je edina, ki je kronološko popisovala svoje življenje in fenom omogočila, da so z njo odrasli, kar se me vedno zelo dotakne. V življenju gremo namreč skozi veliko različnih faz.

Vas moti ta elitizem nekaterih – češ, pop ni resna glasba, Taylor Swift, Miley Cyrus in podobne mi o svetu ne morejo povedati ničesar novega?
 
Seveda mi gre to na živce. Že večkrat sem rekla, da sem hodila na klasično gimnazijo in tudi pozneje, na faksu, sem bila precej pridna. Zato sem imela dolgo časa težavo s tem, da mi nekdo od zunaj govori, v čem bi morala uživati in kaj je dobro, tako da zdaj tega res ne bi več prenašala. Sicer do neke mere v službi še vedno moram, vendar vsaj ne gre za moj primarni izraz, ampak moram podpirati izraze drugih.
 
Zaposleni ste kot dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem. Že večkrat ste opozarjali na to, da je v gledališčih preveč kanona in da se uprizarja premalo sodobnih avtoric. Na tem področju opažate kakršenkoli napredek?

Pogost diskurz našega področja je, da se uprizarja premalo slovenskih avtorjev. Meni se zdi, da jih ni tako malo: poleg klasičnih dramskih tekstov so tukaj še avtorski projekti in predstave, katerih besedila nastajajo sproti. Problem se mi zdi bolj v temah, vendar sem pri tem res zelo subjektivna. Mislim, da je že vnaprej jasno, katere teme (in z njimi avtorji) bodo lažje prišle na repertoar. In kar jaz v gledališču zelo pogrešam, je točno to, kar v literaturi poskušam delati sama  – nekaj, kar se ukvarja z življenjem urbane ženske, take, kakor sem jaz. Slovenski teater pa žal zelo odriva te teme, režiserjev ne zanimajo. Vse skupaj je zelo patriarhalno. Sama seveda marsikaj predlagam, ampak pogosto niti ne najdem ljudi, ki bi to postavili na oder, pogosto te teme ne zanimajo niti režiserk. 
 
Vas delo v gledališču kljub temu še vedno veseli?
 
Vmes pridejo tudi kakšne krize, a se mi še vedno zdi, da je to služba, ki mi od časa do časa prinese kakšen res dober projekt. Pri ostalih pa se tudi kaj naučim oziroma najdem kaj zase. Včasih je seveda naporno, večinoma pa čisto zanimivo. Poleg tega sem zdaj že res navezana na ansambel v MGL. Mislim, da se ne vidim v nobenem drugem slovenskem gledališču, tako da če bi menjala, bi morala menjati področje dela.

Marsikdo nima prave predstave o tem, kako je videti delo dramaturginje ...
 
Dramaturg v prvi fazi priprav na predstavo dela na besedilu, ga ureja, v drugi pa se, razen če naleti na režiserja, ki je na tej točki prepričan, da dramaturga ne potrebuje več, ukvarja s tem, kako so prizori videti na odru. Režiser torej postavlja predstavo, ti pa opazuješ, kje je bila posredovana napačna informacija, kje kaj čudno izpade, je česa preveč, premalo ... lahko bi se reklo, da se ukvarjaš s prizorom v 3-D, kar pomeni, da moraš imeti tudi izrazit občutek za prostor. Sčasoma se naučiš analizirati tudi to, kar sporoča slika, enako kot prej na besedilu. Sama svoj poklic vidim izrazito praktično, vendar se tukaj dramatrugi med seboj razlikujemo. 

Je pa pri nas trenutno tako, da je dela vedno več. Ves čas produciramo, trenutno imamo v času študija za predstavo dvojne vaje, zjutraj in zvečer. Poleg tega je moje delo sestavljeno še iz pisarniškega dela, pisanja za gledališke liste itd., tako da je kar veliko vsega. Poleti se sicer malo sprosti urnik, vseeno pa so meje med delom in prostim časom precej zabrisane.

Že nekaj časa ste tudi zunanja sodelavka na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kjer poučujete nove generacije dramaturgov. Uživate v tem?
 
Ja, do zdaj sem imela že tri letnike na drugi stopnji in je res super. Predvsem se osredotočam na praktične vaje v pisanju, kar je tudi klasično dramaturško delo: študentje delajo na svojih besedilih, potem pa jih naglas pokomentiramo, tako da učenje temelji zelo na praksi, ne toliko na teoriji. Na srečo se je veliko spremenilo od časov, ko sem na faks hodila sama, takrat smo imeli dramaturgi skoraj samo teorijo. Potem pa prideš na prvo asistenco k režiserju in ti ni jasno, kaj bi moral početi.

Pred vrati je nova gledališka sezona. Na čem trenutno delate?
 
Ta hip imam ravno vaje za Ionescovo Plešasto pevko, ki jo režira Diego de Brea, premiera bo septembra, naslednja so Zaprta vrata, za maturo, v režiji Jaše Kocelija, na koncu sezone pa delam adaptacijo Shakespearove komedije Kakor vam drago z Jušem Zidarjem, česar se še posebej veselim: v načrtu imamo posodobljeno priredbo, pa tudi zasedba je odlična. 
 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord