Nina Vidrih | 10. 4. 2023, 19:00

Slovenski pisatelj, ki ne skriva svoje kriminalne preteklosti: "Mogoče sem budala, nisem pa zabit"

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Feliks Plohl je začel v zaporu pisati o svojih kriminalnih podvigih in do danes izdal dva uspešna avtobiografska romana. O svojih kriminalnih podvigih govori brez dlake na jeziku, med stvarmi, ki jih je zagrešil, pa sta celo rop prostitutke in umor.

Pisatelj, umetnik, slikar, grafični oblikovalec, grešnik ... Feliks je človek, ki ga je težko opisati v enem zamahu. Potem, ko se je predstavil kot slikar, je dodal, da se od svojih slik zelo nerad poslavlja, ne glede na višino ponujenega denarja in zato svoje umetnine najraje kopiči doma in pri prijateljih.

"Po formalni izobrazbi sem le gimnazijski maturant, zaslužim pa si vsaj doktorat, iz predmeta 'malo to, malo uno'," je povedal in dodal, da se zadnja leta dojema predvsem kot filozof in svobodomislec. "Na družbenih omrežjih objavljam svoje (in tuje) globokoumne misli v obliki 'memes' pod psevdonimom 'Felacrates'." 

Kdo je torej Fela? Feliks, Srečko? 

Izbira imena zame je bila med mojima staršema glavni spor, preden sem se rodil. Foter je predlagal imena: Miha, Jaka, Jure, Gašper ..., ki jih je matka vse po vrsti zavrnila. Ko je obema že počasi zmanjkovalo idej, sta na TV-ju naletela na risanko Maček Feliks. Feliks je bilo ime, s katerim sta se oba strinjala. Feliks je sicer latinska verzija imena Srečko in celo Harry Potter uporablja magični napoj Felix Felicis, znan pod imenom 'tekoča sreča'.

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

V enem od pogovorov ste zase dejali, da ste kot maček, ki vedno pristane na nogah. Gre tudi tu morda za povezavo z imenom? Verjamete v to, da vas tudi ime 'rešuje' iz takih in drugačnih situacij? 

Mogoče sem res vraževeren, ampak nekaj je na tem. Verjamem, da sem dejansko dokaj srečna oseba. Ne rečem, življenje me je teplo, z vseh strani, ampak če ne bi imel sreče, me že zdavnaj ne bi bilo več. Tudi v nesreči sem imel srečo. Prva zaporna kazen v Bihaću mi je po vsej verjetnosti rešila življenje. Iz moje enote smo vojno namreč preživeli le štirje, ostali so umrli v zadnji ofenzivi. Če bi torej bil takrat na bojišču, obstaja velika verjetnost, da bi bil ustreljen. Nato me je zapor na Dunaju rešil pred recesijo. Lahko trdim, da je bilo to obdobje, poleg vojne, zagotovo eno najtežjih v mojem življenju. Ko so me 'pohopsali', sem bil potihem srečen, ker sem vedel, da bo država naslednji nekaj let skrbela zame, kar takrat sam nisem bil zmožen. 

Ob vašem imenu se na spletu najpogosteje izpišeta dva samostalnika: kriminalec (tudi grešnik) in pisatelj. Kako sprejemate ti dve nalepki? 

Če štejemo preprodajo gandže, kot začetek moje kriminalne kariere, potem sem postal kriminalec leta 1996, nato se je to stopnjevalo. Nalepko 'kriminalec' sem sicer uradno dobil leta 2013, ko sem oropal prostitutko na Dunaju, kar sem podrobno opisal v knjigi Grešnik na kvadrat, ki je izšla pri založbi Beletrina. Potem pa je na površje in v medije priplaval umor iz Bosne, o katerem sem sicer govoril, pa me ljudje niso jemali resno. 'Ah, Fela spet razlaga tiste svoje, lovske…', so govorili. Po izidu knjige, s katero je prišla tudi publiciteta sem dobil priložnost, da povem svojo plat zgodbe

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Na nalepko kriminalca sem se navadil in me ne moti preveč. Tudi zato, ker se v hip hop muziki nasilje in kriminal poveličujeta, sta del subkulture in za ameriške pojme ne nujno negativna zadeva. Če si v Ameriki uspešen diler ali zvodnik, te v kvartu tretirajo boljše, kot če bi imel uspešno, legitimno podjetje. Trenutno se imam za 'TV kriminalca', slovensko različico Kristijana Golubovića. Kiki je moj heroj in inspiracija. Ko so mu nekoč ponujali vlogo filmskega igralca, je izjavil, da jo odklanja, ker ima nos 'kot ročaj od pištole'. Umrl sem od smeha! Mogoče pa bi se, tako kot Kiki, tudi sam moral prijaviti na kakšen debilni resničnostni šov, Kmetijo, ali kaj podobnega.

In nalepka pisatelj?

Seveda mi je nalepka pisatelj bolj všeč. Nekega dne, ko bom že umrl, se me nihče ne bo spomnil po mojih kriminalnih dejanjih, morda pa si me bo kdo le zapolnil po mojih knjigah. V sebi sem sicer od nekdaj vedel, da sem pisatelj, le da dokler ničesar nisem zares dokončal in objavil, se nisem predstavljal kot tak. Z dvema objavljenima knjigama in tretjo na poti, sem dobil to pravico, potrditev tako zase tudi za druge. Kot sem že dejal, sem sicer že prej vedel, nisem pa bil prepričan ... dokler nekaj ne napišeš in objaviš, si pisatelj le v svoji glavi. 

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Iz Bih, v Slovenijo, nato Kanado, Ameriko, nazaj v Slovenijo in ne nazadnje na Dansko. Od kod in zakaj, ti vzgibi po premikih? Kaj je bil razlog za selitve? 

Nekje sem prebral komentar, da sem se toliko selil, ker sem se skrival pred zakonom, kar je smešno. Če bi se skrival, bi si vsaj ime spremenil, a ne da? Evakuacijo iz Bosne sem začel načrtovati konec osemdesetih. Hotel sem zbežati od turbo folk muzike in cele scene, ki jo spremlja (čaše lomim, ruke mi krvave…). Potem je prišla vojna. Star sem bil sedemnajst, ko so mi dali v roke puško in me poslali rušit domovino. Po koncu vojne so imeli načrt, da mi vzamejo puško in v roke potisnejo lopato in pomagam zgraditi novo domovino.

Bil sem odločno proti, spakiral in prišel v Slovenijo, kjer mi je bilo sicer super, le da nikakor nisem mogel dobiti službe. No, pa tudi kar se turbo folk muzike tiče, sem ugotovil, da nisem odšel dovolj daleč. In nato sem se odpravil tja, kamor me je od nekdaj vleklo srce, v ZDA. Kanada je na tej poti bila le postaja, nikoli nisem imel načrtov ostati. Danska se je zgodila zgolj slučajno, ker sem dejansko bil namenjen v Nemčijo, ampak sem ugotovil, da je tukaj dosti boljše.

O svojih kriminalnih podvigih lahkotno govori

Kako vas je vsaka od teh držav izoblikovala, vplivala na vas? Ste v različnih državah prevzemal različne identitete? 

Prilagodim se kamorkoli me vržeš, ampak Fela bo Fela, v Bosni, Sloveniji, Ameriki, na Luni, Marsu ali Jupitru.  Nedvomno mi je vsaka od držav pustila pečat, ampak oblikovala me je le Amerika. In najboljše, kar sem prevzel od Američanov, je aroganca. Če na Danskem poveš, da si iz Slovenije, si zanje avtomatsko čefur, če pa se jim predstavim kot Američan, se mi vsi prilizujejo in dokazujejo, da so tudi sami enako pomembni.  

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Poleg okolja na nas močno vplivajo tudi dogodki. Kateri dogodki so vas najbolj zaznamovali? 

Največji prelomnici v mojem življenju sta bili: smrt matere, ko sem bil star štirinajst let in rojstvo sina pri osemindvajsetih. V obeh primerih sem čutil strah in si postavljal isto vprašanje - 'Ali bom zmogel?!'. Ko je umrla mama, sem sicer imel še očeta, ki je živel v drugi državi, najbližje živeči sorodniki pa so bivali osemdeset kilometrov stran. Takrat mi je bilo jasno, da bom zase moral poskrbeti sam. Pred rojstvom otroka pa mi je postalo jasno, da se moram zresniti, da moram poskrbeti še za nekoga, ne le zase.  

Zdi se, da lahko o svojem življenju pripovedujete in pišete precej lahkotno. 

Ja, res lahko lahkotno pišem o dogodkih, tudi tistih, ob katerih me je bilo strah, in to zato, ker so ti dogodki že minili in ni več razloga za strah. 

Trenutno živite na Danskem. Se tam počutite doma ali morda razmišljate o selitvi? Kaj vam pravzaprav pomeni beseda “dom” in kje se počutite najbolj “doma”? 

Nikoli nisem bil pretirano navezan na samo lokacijo, dom je tam, kje si ga naredim. Trenutno na Danskem in za enkrat nimam načrtov, da bi se selil. Danska je socialno dokaj dobro urejena država, standard je visok, živim boljše, kot če bi ostal v Sloveniji. Vsekakor pa to ni moja zadnja postaja. Če bo šlo po načrtih, se bom upokojil na Karibih, na Trinidadu in Tobagu. Tamle imajo vse, kar si človek lahko poželi – sonček, morje, lepa dekleta, poceni gandžo, karneval ... Raj na zemlji! 

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Streljanje v Bosni splet nesrečnih okoliščin

Med prestajanjem zaporne kazni na Dobu ste začeli zapisovati svojo življenjsko zgodbo, ki je najprej izšla v knjigi Vsi moji grehi in nato še v knjigi Grešnik na kvadrat Se vam je ideja o popisu življenja že prej motala v mislih ali je bila izolacija v zaporu tista, ki je porodila to idejo? 

Pravzaprav sem svojo življenjsko zgodbo res začel zapisovati v zaporu, ampak to ni bilo na Dobu in to še ni bila knjiga, ki je izšla pri Beletrini. Prva verzija moje biografije je napisana v angleškem jeziku in obravnava le ameriški del mojega življenja. Pisati sem jo začel v priporu Josefstadt na Dunaju. Pisal sem na prazne A4 kose papirja, ki smo jih dnevno dobivali za razne prošnje in pritožbe ter na pošto, ki sem jo prejemal od sodišča. Še vedno hranim svojo obsodbo in obvestilo o izgonu iz Avstrije, ker je na drugo strani dokumenta zapisana moja zgodba. Ker smo vsak dan dobili omejeno količino papirja, jaz pa sem pisal cele dneve, včasih tudi cele noči, sem zbral peterico, ki je zame vsak dan pobirala prazne papirje, da sem lahko še naprej pisal. Ko sem pisal, nisem bil v zaporu, moje misli so bile v Ameriki in tako je ta zaporniški čas nekako švignil mimo mene. 

Med prestajanjem kazni na Dobu sem naredi pavzo z 'ameriško' knjigo in začel pisati prvi del grehov, ki so izšli v moji prvi knjigi. 

Vam je (bilo) o svojih grehih težko pisati? Se vam zdi, da je bilo pisanje svojevrsten terapevtski proces, s pomočjo katerega za seboj puščate bremena, grehe?    

Med kaznivimi dejanji in časom, ko sem grehe popisoval, je časovna distanca in lahko rečem, da sem se v tem času že nekako sprijaznil z njimi. Glede same rehabilitacije pa nisem zares prepričan, da sem jo sploh potreboval, ker se nimam za psihopata, neprilagojenca, človeka z motnjami ali za slabo osebo. Do mojega največjega greha, streljanja v Bosni, je prišlo zaradi spleta zelo nesrečnih okoliščin, ampak, seveda se vedno govori le o posledicah in ne vzrokih.   

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Vsi ostali grehi pa imajo ekonomske korenine. Če sem imel službo in sem se lahko preživljal,  v glavnem nisem grešil. V kolikor sem postavljen pred izbiro: da grešim in jem ali sem priden in lačen, bom grešil.  

Glede tega še zmeraj nisem rehabilitiran. Ko sem nazadnje zapustil Slovenijo, v času korone, in nisem dobil službe, bi, če ne bi imel prihranjenega nekaj denarja od prve knjige, najbrž bil prisiljen spet grešiti in mogoče bi spet pristal nekje v zaporu. Potem bi se govorilo, da nisem rehabilitiran, da se nikoli ne bom izboljšal, nihče pa se nebi vprašal, ali sem imel doma kaj za jesti, ter če ne, zakaj ne? 

Nov roman ne bo avtobiografija

Pravkar nastaja tretji roman, ki pa se tokrat ne naslanja na avtobiografijo. Je bil odmik od pisanja osebnih zgodb zavesten? Ste z drugo knjigo postavili zanjo piko pri pisanju avtobiografskih romanov? 

Ja, odmik od avtobiografskih tem je bil zelo zavesten in za to obstaja več razlogov, čeprav ne bi z gotovostjo trdil, da ne bom nekoč napisal še kakšnega nadaljevanja. 

Želel sem si novih izzivov, se preizkusiti v nečem drugačnem. Med pisanjem avtobiografije, dokumentiram dogodke, ki so se že zgodili in imam vse ključne elemente zgodbe – začetek, zaplet, vrhunec in zaključek. Drugače je, če si moraš vse te elemente naplesti v glavi in jih med seboj povezati v smiselno celoto. Za vsako novo knjigo, ki se je lotim, si prizadevam, da bi bila boljša od prejšnje. Ko berem tretjo knjigo, material, ki sem ga napisal do sedaj, se mi zdi, da sem na dobri poti. Mislim, da je najboljša doslej.

 

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

In o čem bomo lahko brali v tretji knjigi? 

V tretji knjigi pišem o prostituciji in organiziranem kriminalu, ki gresta pogosto z roko v roki. Ne spomnim se, če sem kdaj sploh začel pisati nekaj tako obsežnega in zahtevnega, pa še z žensko v glavni vlogi. Moški razmišljamo, ali pa včasih tudi ne, včasih tudi kar naredimo. Ženske pa čutijo. Želel sem testirati svoje zmožnosti in se lotil pisanja iz ženske perspektive.   

Samo ime romana Gokudo – Na ekstremni poti, je sinonim za besedo jakuza, čeprav ima diametralno nasprotno konotacijo. Beseda jakuza v zelo prostem prevodu pomeni 'totalni luzer', kar pripadnikom ni všeč in zato sami sebe kličejo 'gokudo'.

Zgoda se začne na Japonskem, v Tokiju, vrh pa doseže z umorom v Murglah. Paralelno se pravzaprav odvijata dve zgodbi, ki imata sicer vsaka svojo hitrost, zaključita pa se skupaj, kar je svojevrstni izziv. Mislim, da je Sidney Sheldon napisal nekaj knjig po tem vzorcu. 

Življenje pisatelja se zdi diametralno, morda celo precej pusto, dolgočasno v primerjavi z življenjem preprodajalca drog, zavodnika ter nekoga, ki se zapleta v obračune s tolpami. Kako so videti vaši dnevi te dni? 

Trenutno živim zelo mirno, normalno življenje, prav nič posebnega se ne dogaja. Hodim v službo, pridem domov, zrolam kakšen džojnt, malo Netflix, malo video igrice, nekaj napišem. Ob vikendih skočim v strip klub, na kakšen lap dance, ...

Osebni arhiv Feliksa Plohla.

Pogrešate adrenalin, nevarnost iz "grešnih" časov?    

Po vrnitvi iz Amerike sem res pogrešal adrenalin, pa sem našel službo, ki je takrat zadovoljila to mojo potrebo. Začel sem delati kot monter baznih postaj in anten za mobilno telefonijo. Ko se povzpneš na okoli šestdeset metrov nad tlemi in pogledaš navzdol, dobiš ves adrenalin na svetu. 

Včasih še naredim kakšno adrenalinsko zadevo, čeprav ne pretiravam. Sem sicer v odlični fizični formi, ampak se zavedam, da nimam več dvajset let. Ko se lotim adrenalinskih podvigov, uporabljam fiziko, logiko in zdravo kmečko pamet, izogibam se temu, da bi se po nesreči ubil, ali trajno poškodoval. Mogoče sem budala, nisem pa zabit.

Novo na Metroplay: "Ne biti cringe" | N1 podkast s Suzano Lovec