Glasgow – mesto, ki popotnika začara na svojstven način

V največjem škotskem mestu, ki šteje nekaj več kot pol milijona prebivalcev, se v edinstveno celoto prepletajo umetnost, kulinarika, industrijska zgodovina, glasba in škotski šarm. Del le-tega je tudi strast do nogometa.

Indijska jed, ki je v resnici glasgowska

Povezava britanskega imperija z Indijo je med stoletji vodila v kulturno izmenjevanje in dopolnjevanje. Tako kot v Londonu je tudi na Škotskem indijska manjšina dobro integrirana v britansko družbo. Celo tako dobro, da svojo identiteto izvaža nazaj v indijsko podcelino. Če ste že obiskali veliko Britanijo, vsaj z nosom niste mogli zgrešiti značilnega uličnega vonja piščančje tika masale.

Ali ste vedeli, da je bila ta, domnevno indijska jed, po urbani legendi izumljena v Glasgowu?

Zgodba pravi, da je kuhar britansko-bangladeškega porekla Ali Ahmed Aslam neke noči v eni od glasgowskih restavracij stranki postregel z indijskem karijem, ki pa se je lačni gostji zdel presuh. Aslam se je vrnil v kuhinjo in jedi dodal nekaj paradižnikove juhe v pločevinkah. Suha jed se je nenadoma spremenila v unikaten kremast kari. Okus je bil tako dober, da se je rodila piščančja tika masala.

Prav v Glasgowu naj bi bila ta jed še danes najboljša, zato le obiščite eno izmed mnogih tamkajšnjih indijskih restavracij. 

Kulturna prestolnica Škotske 

Zaradi več kot 20 muzejev in umetniških galerij je Glasgow nesporna prestolnica škotske kulture. Če v Glasgowu načrtujete preživiti več dni, si boste oči lahko odpočili na delih Van Gogha, Salvadorja Dalija in Clauda Moneta. Številni muzeji so v Glasgowu popolnoma brezplačni. Kar se tiče dostopa do brezplačne umetnosti, je Glasgow največja zbirka civilne umetnosti v Evropi. Najlepša galerija je Kelvingrove, v kateri boste našli izbrano umetnost iz celotnega evropskega kontinenta, začinjeno z deli škotskega impresionizma. Tudi glasbena in gledališka scena ni za odmet. Ob množici gledališč je še zmeraj najpopularnejša v svoji ulični verziji, kjer se seveda ne more izogniti karirastemu moškemu krilu in zvokom dud. Preverjanje in spraševanje o vsebini, ki se skriva pod krilom, ni priporočljivo - vsaj ne na ulici.

Kompenzacija deževnega vremena

Škoti so znani kot strastni pivci. Zase radi rečejo, da je na Škotskem konzumiranje alkohola nekoliko višje zato, ker veliko dežuje. Kaj pa naj človek dela v dežju? Napametneje je vedriti v pubu. Poleg viskija, ki je na škotskem doma, ima svoje posebno mesto tudi pivo. Bi si upali piti kot pravi Glasgowčan? Če je odgovor pritrdilen, je pravi kraj za vas pivnica Drygate brewery. V nekdanji tovarni, ki je od začetka tridesetih let izdelovala škatle, lahko svojo pivsko strast preizkusite na 26 vrtljivih pivskih točilnih postajah. Če morda to ne bi bilo dovolj, pa lahko povrh odprete katero od stotih vrst ustekleničenega piva.

Umetnost in slog 

Vsakemu mestu dajejo identiteto zgradbe. Ob obisku Glasgowa je treba vsaj nekaj pozornosti nameniti čudoviti gotski katedrali in glasgowski mestni hiši oziroma hiši mestnega sveta. Za njeno gradnjo so uporabili več marmorja kot v celotnem Vatikanu. Ker tudi sama notranjost zgradbe spominja na Vatikan, se mnogokrat uporablja kot kulisa za snemanje filmov. Še najbolj stilski pa je obisk katere od glasgowskih art deko kavarn. Najboljša je Willow Tearooms, kjer boste za mizo, postavljeno med arhitekturne presežke legendarnega, v Glasgowu rojenega art deko arhitekta Charlesa Mackintousha, morali počakati v vrsti.

Ne bojte se nogometnih navijačev

Nogomet je tamkajšnja lokalna strast. Glede na to, da je Glasgow leta 1872 gostil prvo mednarodno tekmo na svetu (med Škotsko in Anglijo), je vredno obiskati enega največjih muzejev nogometa na svetu. Tam boste izvedeli, da se je prva mednarodna tekma končala z neodločenim rezultatom 0:0, zato na srečo ni bilo nobenih mednarodnih incidentov. Čeprav so izven svoje države glasgowski navijači pretežno na slabem glasu, pa so na svojem terenu nadvse prijazni in mnogokrat zabavni sogovorniki, še zlasti če se z njimi zapletemo v pogovor v pubu.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel