Imel sem srečo in sem preživel, zato vas bom naučil sondirati in izkopavati

Odnesel me je snežni plaz. Večkrat. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli. Z angleškim prijateljem Stevom Longom, ki je predsednik tehnične komisije Mednarodne gorniške zveze – UIAA (lahko se pohvalim, da sem podpredsednik te iste komisije), ki se ukvarja z minimalnimi standardi gorniške opreme, planinsko vzgojo in usposabljanji itd., Američanom Ronom in Madžarom Gergő smo stali sredi z makijo porasle krajine, iz katere so se dvigali posamezni skalni osamelci.

"Ti, Steve, zakaj imaš pa tukaj čelado na glavi?" zanima Rona.
"Veš, ker sem izkoristil v mladih letih že vseh svojih devet življenj," sledi odgovor.
Gergő se vpraša: "A jih nimamo sedem?"
"No, potem pa sem skuril že dve preveč. Ja, zato jo imam na glavi tudi tukaj," se nasmehne.

Bil sem še alpinistični pripravnik, ali pa celo tečajnik. Že dolgo nazaj. Osmi razred osnovne šole, takrat še ni bilo devetletke. Vsak petek, celo zimo, sem v šolo šel otovorjen z nahrbtnikom in komaj čakal, da minejo ure. Z avtobusom do Črne na Koroškem in potem peš do Grohata pod Raduho. Tri, štiri, včasih tudi pet ur hoje. Odvisno od količine snega in razmer. To so bile še prave zime in takrat nihče ni delal drame za -15 stopinj Celzija in manj. Ravno pred nekaj dnevi sem bil pozoren na to ob opozorilih posameznih spletnih portalov, da se je treba obleči, ker prihaja hud mraz, -4 stopinj Celzija. Upam, da ne bom doživel dneva, ko bo po mestih kovinski glas virtualne Alexe opozarjal:

"Ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se; ljudje, oblecite se ... Danes je mraz." 

Utrujen, moker in srečen kot majhen kuža, sem odprl vrata alpinistične sobe v koči. Po navadi je bila ledena, a tako domača. Nekaj koščkov smrekove smole in polen, ki so jih minuto kasneje lizali rdeči plameni, je hitro naredilo toplo in prijetno. Čaj iz smrekovih vršičkov, skrbno nabranih v poznih pomladnih dneh in živo rdeč sok jerebike, ki ga je Mihova mama vsako leto pripravila za nas alpiniste, je hitro povrnil moči in nasitil osamljeno dušo s spomini. 

Že kakšno uro sem ril sneg do prsi proti Lanežu in se izogibal občasnim plazičem. Počasi je svet postal precej strm, posamezni macesni, ki so mi nudili zavetje, pa so se poslovili in me izročili surovi skali. Rdeča lavinska vrvica mi je kot dolga kača sledila in se vila po moji gazi.

Tisti pok. Pok, ob katerem zaledeni kri. Gmota udari v telo. Črno-beli svet. Prhek sneg skozi nos potisne v usta in naprej v grlo. Hlastam za zrakom, ki ga ni. Sekunde postanejo minute kot film v počasnem posnetku. Z rokami grabim svojo dušo. Beži iz telesa. Tlačim jo nazaj. Vse je mirno. Popolna tišina. Diham. Čutim bolečino na rebrih, ko me je deblo macesna neusmiljeno potegnilo iz bele smrti v svoje varno zavetje. Od sedem sem odštel ena. Popravil nahrbtnik, očistil sneg in nadaljeval. Ne dol, gor … 

Prav veliko ni več za odšteti. Če pa, gre že krepko v minus. Danes zbiram pike. Kot tiste za cenejšo Sparovo posodo. Izkušnje delim s svetom, da drugi ne bi počeli neumnosti, kot sem jih sam. Da bo njihov odhod v gore varnejši in pametnejši, odgovornejši. Moj v mladih časih ni bil. Imel sem srečo. Lahko bi rekel, da večjo kot pamet. Nekateri je žal niso imeli.

Omenil sem lavinsko vrvico. Lavinska ali plazovna vrvica je bila 25 metrov dolga rdeča vrvica, debeline 3,5 milimetra in je na vsakem metru imela kovinsko oznako s puščico in navedenim metrom. Navezal si jo okrog pasu. V primeru zajetja plazu, si klopčič odvrgel in si povečal verjetnost, da bo del rdeče vrvice gledal iz plazovine, da so te lahko na osnovi puščic in metrov hitreje izkopali. 

Prejšnjič smo se učili iskanja s pomočjo plazovne žolne. Poglejmo si še sondiranje in izkopavanje žrtve v plazu.

Sondiranje (natančno lociranje zasutega)

Sondiranje začnemo pri zapičeni lopati in nadaljujemo krožno v smeri ven. Razdalja med posameznimi vbodi naj ne presega 30 centimetrov. Sondiramo vedno pravokotno na snežno odejo in ne navpično.

Pomembno: Pri sondiranju vedno nosimo rokavice, saj nasprotno segrevamo sondo, zaradi česar se bo na njej začel nabirati led in bo postala neuporabna. Skušamo čim manj hoditi po sondiranem snegu, da ne podremo žrtvinega zračnega žepa. 

Izkopavanje: S plazovno sondo določimo globino zasutja in kopanje začnemo nižje od ponesrečenca v obliki črke V. V primeru, da pri izkopavanju sodeluje več reševalcev, prvega menjamo na 1 minuto.

Na fotografiji prvi reševalec seka bloke snega, drugi jih odmetava, tretji pa čisti sneg stran od prvih dveh in s tem sprošča pot. 

Zanimivost: Izkopavanje zasutega je časovno najdaljši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 minut, sondiranje do 2 minute, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Pri zasutem želimo najprej priti do glave, da mu očistimo dihalne poti. Za 1 meter globine potrebujemo z žolno, lopato in sondo do 11 minut. Če uporabljamo samo žolno in lopato, se ta čas poveča na 25 minut. V primeru, da imamo samo žolno, pa potrebujemo tudi do 2 uri, da pridemo do zasutega. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, moramo prekopati približno 3–4 m3 snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere