Matjaž Šerkezi odprl vrata svojega doma in snel ogrinjalo gorskega reševalca: "Najbolj me je strah, ko ..."

Veliko že vemo o njem, kakšen je v gorah, kako se obnaša v naravi in kaj počne. Pa pravzaprav vemo, kdo se skriva za značko gorskega reševalca, kaj tiči pod debelo pohodniško bundo in za gorniškimi gojzarji? Dobila sva se pri njem doma. V toplem družinskem domu v Kamniku. Na vratih me pričaka vsa družina. Žena Tinkara, vsi trije otroci in psička Chilly. "Na zrak nas je poslal," se nasmehnejo, vsi oblečeni v športna oblačila.

Na vratih sloni Matjaž. Najstarejši šerkozaver. V trenirki in majici s kratkimi rokavi. "Dobrodošla!" Pozdravi in me povabi v stanovanje. Skuha kavo, postreže z domačim ingverjevim čajem in razkaže dom. "Tu je moj kotiček, tam so otroci, tu je komplet spalnica." Sedemo na kavč iz palet. Prosim ga, da pobrska za albumi, ker sem prepričana, da ima stare fotografije iz prvih sten, ki jih je osvajal.

"Poglej, kako smo bili oblečeni. Vojaška čelada, navadna karirasta srajčka. Nobene posebne opreme nismo imeli. Smo pa imeli strast in željo. Ni bilo dneva, da ne bi pomislil, da grem v hribe ali pa plezat. Ja, nora leta so bila to."

S hribi se je okužil pri rosnih šestih letih, pri 16. pa so ga sprejeli v vrste Gorsko reševalne službe Koroška. Z družino so ves čas hodili po vršacih, s starši, teto in bratranci. Vse počitnice so preživeli v hribih. Morje je videl samo dvakrat. "Ko sem zagledal graben, sem rekel, kakšno morje, to je en velik graben. Na Koroškem, kjer sem doma, pravimo Reka Graben in sem rekel, da je to isto. Potem pa sem se ves teden skrival na plaži s tistimi lončki, ko sem se bal iti v morje. Precej pozno sem se naučil plavat."

Spomni se, ko je bil s šolo na bazenu v Ravnah, kjer so imeli športno vzgojo, in je tja prišel tudi njegov ata. "Ata je delal kot vzdrževalec električar, in so imeli na skrbi tudi ta bazen. Zagledal sem ga v tisti njegovi modri obleki. – Daj, pridi sem, da ti pokažem, kako znam plavati – sem mu rekel. In sem naredil tisti en zaveslaj, in potem takoj pod vodo. Cel bazen sem pod vodo preplaval." Dosti je plaval pod površjem, pripoveduje. Njegova psiha in glava delata šele pod vodo. "Bil sem pripravljen iti tako daleč, da me je obrnilo. Še danes sem slab plavalec. Uživam pa v potapljanju."

"Z njim sem živel gore, se smejal, zaupal ... Znal je živeti. Trudil se je za sočloveka. Iskal rešitve. Pomagal. Motiviral. Žal je prehitro zapustil ta svet pri testiranju opreme za naš K2. Bil je moj navdih. Delo, ki ga opravljam, je nadaljevanje njegovega poslanstva."

Brska naprej po albumu in najde fotografijo, kjer je dobro vidna njegova plezalna oprema. "Poglej te komplete. To je danes nesprejemljivo. Sami smo si jih naredili. Vponke smo kupovali v Avstriji, v kmečki zadrugi. To so imeli kmetje za krave privezati. Sreča, da smo preživeli," pripoveduje o obdobju, ko je bil star 10 let in naprej.

Pa kače so lovili: "Tu imam modrasa v ustih. Na Velebitu sem ga ulovil. Ogromno kač je bilo. Cel mesec smo plezali po Dabarskih kukovih. Nihče doma ni kompliciral. Vedeli so, da sem šel plezat z Miho, očetovim sodelavcem, in da bo vse dobro."

Ko si je zaželel novo kolo, je ugotovil, da potrebuje še novo športno jakno in nahrbtnik. Preračunal je in sam s sabo sklenil kompromis. Prebarval je kolo in si kupil novo jakno.

"Pet brzin je imel, počen sedež. 16 sem bil star. Spakiral sem in rekel: – Ata, grem. – Kam greš? – Na Grossglockner. – Prav, je odvrnil. Po mojem sploh ni vedel, kam grem," se smeji. Deset dni ga ni bilo domov. Odgonil je na vrh in nazaj dol. Bica mu je dala za popotnico veliko belo delavsko štruco kruha. "Imel sem tisto fedro na prtljažniku. Tja sem jo zataknil in šel. Spal sem po senikih, brez denarja, brez vsega. Si ne predstavljam, da mi Joža to naredi."

No, iz gora greva nazaj v tvoj kotiček. Tvoje noči so pogosto pestre. Zvoni telefon. Kadar pa ti uspe spati mirno in začeti dan z mirnim jutrom, kaj najprej narediš? 

Najprej vstanem. (smeh) Idealno jutro, ko je vse čisto mirno? Najprej kava. Lepo je, ker imamo skupne zajtrke z družino. Veliko damo na to, da smo zjutraj skupaj. Včasih vstanemo tudi ob 5., 6., in damo peči kruh. Kruha ne kupujemo pri nas, ampak pečemo kruh z drožmi. To je en tak naš ritual. Sedemo za mizo, se pogovorimo, spremo, uredimo in gremo naprej, vsak v svoj dan. Ključen trenutek v dnevu.

Zakaj je to tako pomembno?

Družina je osnovna celica. Odnos je treba krepiti. Dan te hitro potegne vase, se včasih niti ne uspeš slišati. Zjutraj smo vsi skupaj, razčistimo vse, kar nas mori in ne nosimo tega s sabo. Ta povezanost se mi zdi, potem ostane tudi vnaprej. Že od začetka to počnemo. Podobno je, ko greš zgodaj zjutraj v hribe. Sam, v čisto, umito jutro. To je jutro z družino doma. Da ne bo izpadlo, da samo govorim družina, družina, in potem živim povsem drugače. Smo normalna družina. Spremo se tudi, ni vse idealno, ves čas čistimo odnos, skupaj spoznavamo nove stvari, se skušamo razumeti, poiskati skupne rešitve, veliko je kompromisov. Nismo Instagram družina, ko je na zunaj vse videti v najlepšem redu, potem pa zaropota in kar naenkrat gremo narazen in vsi buljijo, kako pa je to mogoče. Ne, smo normalna družina.

Od kod ta filozofija? Si tudi ti tako odraščal?

Smo bili sicer povezani, a ne toliko. Včasih se je drugače živelo. Jaz sem bil zelo povezan z bico, staro mamo, res sem bil ves čas z njo. Hitro sem sam začel zahajati v hribe, in me ni bilo veliko doma. Imam manko osnovne celice, da se lahko kadarkoli usedeš in pogovoriš. Mogoče je narobe, da se razmišlja o fizični prisotnosti. Če imaš občutek, da nekdo stoji za tabo, pa ni fizično tam, vseeno drugače stvari preneseš, ker veš, da je nekje nekdo, žena, otroci, ki te podpirajo in ti je tako lažje. Ko si zunaj, v škripcih, lažje rešiš težave. Meni je to en tak motiv, da jih rešiš, da se lažje vrneš domov. Če izgubiš upanje v neko vero, si izgubil motiv za življenje.

Se ti velikokrat zgodi, da zatavaš in potrebuješ njihovo pomoč?

Jaz se velikokrat izgubim, res. Brez njih bi pogosto tako zabluzil, da se ne bi več našel. Postavijo me na prave tire, v realno življenje, v vsakdan. Vse preventive, reševanje, vse, kar počnem ... Na neki točki izgubiš stik z resničnostjo in te mora nekdo usmeriti. Ti povedati, zdaj se pa ustavi, zabluzil si in te ves čas opominja. Družina, otroci te spomnijo, da so oni prvi in pomembni, ti dajo razlog, da se vrneš.

Katera je torej tvoja šibka točka, zaradi katere zabluziš?

Sem perfekcionist in določenih stvari ne znam zaključiti. Vedno hočem izboljševati in iskati nove rešitve. Za tem, k čemur stremim, je zgodba, ki se nikoli ne konča. V življenju je treba delati zaključke. Od tam naprej na novo štartati in iskati nove možnosti, sicer se pojaviš v začaranem krogu. In to je moja velika težava.

"Vse hočem delati dobro, dati najboljše od sebe in potem imam vojno v glavi, ker je toliko idej."

Ko grem teč, kolesarit, se pojavi toliko novih idej, tekstov. Treba jih je filtrirati in izločiti. Sam tega ne znam. Se zaciklam. Prva je družina, ki me ustavi, in potem še krog prijateljev, ki jim zaupam svoje težave in skupaj najdemo rešitev. Se dobro učim in skušam ljudem prisluhniti, tudi če so kritični. Sem tipičen kozorog. Ko nekdo govori proti meni, se umaknem in kuham svojo vojno. Ampak potem, ker sem človek in ne kozorog žival, rečem, opa, ustavi se. Razmislim, kaj ima ta oseba prav in kaj ne, poberem najboljše in grem naprej. Vedno sem kuhal notranje vojne in zamere, a to ostane v tebi in slej kot prej udari. Tega ne počnem več.

Kdo te najbolj pozna in zna pristopiti k tebi, ko vidi, da zabluziš?

To je žena Tinkara. Ravno zaradi tega se po navadi spreva, ker ta moj kozorog ven udari. Rečem si: 'Spet ima nekaj proti meni, samo mene vidi,' ampak potem razmislim in vidim, da ima določene stvari res prav. Ker jih vidi kot zunanji opazovalec. Spomnim se Francija Telcerja – njegova žena je vedno rekla, da za vsakim moškim stoji še bolj uspešna žena. To je res. Vedno te mora nekdo usmerjati in ti povedati, kar ti gre. Brez olepševanja, diplomacije. Zabluzil si. Skupaj bomo našli rešitve. A mora biti medsebojno zaupanje maksimalno. Ni pa to to, kar marsikdo reče, me je žena privezala. Ni to tisto pravo. Svoboda mora biti. Smo športna družina in športniki imamo težke značaje. Izhajamo iz hribovstva, kjer je ego prisoten. In obvladovati ego – je pa težko.

Kolikokrat znori, ko ponoči odhajaš na reševanja?

To več ne, ne znori, reče pa, pa katero budalo je spet. Prav to si misli, kdo zdaj spet, kljub vsem opozorilom in nasvetom. Od vsega začetka ve, da je to moje poslanstvo, življenje – sprejela je to. Morda je tudi potlačila vsa ta svoja čustva, glede na to, da me dosti ni bilo domov. Namesto da človek živi v strahopaniki, čustva v sebi potlači, in jih zadržuje, kar ni dobro, ampak Tinkara tako vsaj ne dela panike. Ve, da smo se s kolegi reševalci razvili. Ne delamo stvari z glavo skozi zid, ampak je vse umirjeno. Je pa res, da nesreča nikoli ne počiva. A to je tako tudi na poti v službo. Nikoli ne veš, kaj se zgodi. 

Koliko znanja iz reševanja, recimo to, da znaš umirjeno odreagirati, ti pomaga, da se znaš z družino ukvarjati na način, kot se?

To je večina izkušenj, ki se prenašajo. Sinhronizacija vseh dogodkov. Ne samo služba kot služba, ampak vse izkušnje z vsemi padci in vzponi iz mladosti, lahko uspešno prenašaš na družino. Če pa bi samo izkušnje prenašal, bi družina bila trdo vzgojena, brez čustev. Hribi in narava te takega naredijo. Potem pa je tu Tinkara, ki čustveno komponento prinese. Kot pedagoginja dela v šoli, ima stik z otroki, in ve, kaj potrebujejo.

"Sem zagovornik špartanske vzgoje. Otrokom mora biti meja postavljena, mora biti red, če nimajo mej, so izgubljeni v svetu. Morajo vedeti, do kod lahko gredo."

Potem pa je tu še izziv, kako te meje prestaviti. Dokler se ne izpuste kot ptički iz gnezda. Ne samo špartanska vzgoja, ampak komponenta čustev, odnosa in krepitev pogovora. Nimajo vsak svoje sobe, ampak bivajo skupaj, torej nimajo razloga, da se zaprejo v sobo in brskajo po telefonu. Morajo vzpostaviti interakcijo.

Pa ti, imaš meje postavljene?

Ja, imam. Si jih postavljam sam. Vsako človeško bitje jih mora imeti postavljene. In prioritete, če ne, se izgubiš.

Kakšen oče si?

Joj, to moraš otroke vprašati. Jaz sem čudovit! (smeh) Znam biti težak. Skušam biti pravičen. Znam pa biti res težak. Skušam jim dati odnos spoštovanja in iskrenosti, da se lahko znajdejo v življenju. Ker življenje ni samo poezija, je en dolg ep s številnimi pastmi. Če bodo znali to vzeti, bodo imeli dobro popotnico. Ni to edini recept, vsak si krepi življenje in najde svoj recept, ker tako gre človeštvo naprej. Ampak če povzamem, znam biti težak.

Kaj je tvoj največji strah? Si človek, imaš čustva ... 

Zdaj si me pa dobila. To je pa zelo težko vprašanje. Vse strahove sem izoliral. Vključno z bolečino. Če na hitro pomislim ... Da do nečesa pride in se otrokom kaj zgodi. Ko se je recimo začela vojna v Ukrajini. Takšne stvari. Da si nemočen, ne moreš nič narediti, pomagati. Nimaš situacije pod kontrolo. Sem kar kontrol frik. In ko ne morem pomagati, bi mi bila huda frustracija. Ko sem poslušal Ogulinovo, sem bil pretresen, da se 2022 vse to res dogaja z otroki. Za zjokat v takih trenutkih, ko si res nemočen.

"To je največji strah. Biti nemočen, preostale sem pa žal, škoda, izoliral."

Si jih očitno moral za preživetje. Reciva, da je za tabo naporen dan, ponoči zazvoni telefon, greš nekoga reševat, naslednji dan pa te že čaka nov osebni izziv. Kako boš našel moč od neprespane noči, da se sestaviš?

Se mi zdi, da jo vedno najdem. Ko sem res uničen, čisto, je še vedno nekje nekaj rezerve. Človeško telo nikoli ne gre do konca, ampak glava pove, da si utrujen. Tudi iz tekov, alpinizma, ko smo dneve prebivakirali v mrzlih okoljih in stenah, si iskal svetlo točko, plamen. Našel si ga v različnih stvareh. Vedno v tem, da me doma čakajo otroci in žena. Ko pa prideš iz reševanja in te doma čaka resnično življenje, ki ga moraš reševati, težko najdeš motivacijo. Večkrat sem zaradi tega iztrošen, pregorel, in potrebujem nekaj časa, da se sestavim. Seveda ne govorim o tem. Zdaj trenutno sem spet precej na meji izgorelosti, na točki, ko bom moral dati nekaj na stran in se ustaviti. 

Kje pa je tvoj kotiček doma, kjer se lahko umakneš v svoj svet?

Ja, vsak ga ima. Moj je tu, kjer lahko za trenutek dam misli stran. Vzamem knjigo. Berem. Če si nekje v gneči, če se znaš umiriti in izklopiti, se to vedno da. Tudi te stvari sem se sam naučil. Na letališču, ko je večja gneča, lahko razmišljam o svojih stvareh. 

To počneš tudi v hribih, med tekom .. 

Ja, večkrat mi kdo reče: 'Sem šel mimo tebe, pa me nisi videl'. Takrat si v svojem svetu, izklopiš vse in razmišljaš. Znotraj pa se kljub temu dogajajo hude, pozitivne in negativne stvari.

Kaj bi se zgodilo, če ti vzamemo gore, tek in kolesarjenje, šport, kaj ostane od tebe? 

To je zanimivo. In se lahko vedno zgodi. Večkrat gledam invalide, ki so bili vrhunski športniki, pa naenkrat pristanejo na vozičku. Mislim, da moramo najti nekaj pozitivnega v dani situaciji. Ne smemo obupati, stvari moramo znati pripeljati do konca. Ne vem, kaj bi počel. Nekaj bi našel. Saj tudi, ko je kovid prišel, nismo vedeli, pa smo se znašli. Verjetno bi pisal. Peti ne znam, instrumentov tudi ne znam igrati. Pisanje je moja duša. Pa kuhanje. Tinkara me večkrat vpraša, ali sem spet za cel blok skuhal. 

Če bi ti nekdo podaril vikend s sanjskim pogledom na morje, klifi, bi zamenjal gore za to lokacijo?

Z veseljem ga podarim naprej. Res. Meni je najhuje v letu, da moramo na morje zaradi otrok. To je zame največja frustracija. A zaradi otrok moraš iti čez to. Ko pa pridemo na morje, vidimo, da je tudi za otroke samo dva dni aktualno. Potem že iščejo kaj drugega za početi. In vsako leto si rečemo, da drugo leto pa res ne gremo na morje. 

Kateri del Slovenije te najbolj opisuje? 

Sem redko gor, ampak stena Raduhe. Tam sem se našel. Tam izvira moja osebnost. Spomini. Ko pridem tja, si rečem, evo, to je to.

Kaj pa Gorenjska? Kaj te je pripeljalo iz Koroške v Kamnik?

Ljubezen. Spoznala sva se na začetnem alpinističnem tečaju, 2001, Tinkara je bila tečajnica. Ko se nečesa lotim, je na polno ali pa nič. Prišel sem domov, spakiral kovčke in prišel v Kamnik. Me je tast vprašal, a ti misliš iti še kaj domov? Pa ga gledam  ... Ja, ne vem ... In sem ostal. Uredil nama je garsonjero, ker si je verjetno rekel, da temu ni pomoči. Odnos se začne graditi, ko partnerja začneta živeti skupaj. Takrat začneš spoznavati vse dobre in slabe stvari, prej je vse idealno, potem pa vidiš resnico. Odnos se začne graditi in krepiti, ko greš čez vse te faze. So lepi trenutki, veliko je slabih, veliko je kompromisov, dela, ampak tako krepiš odnos in zaupanje. 

Iz partnerskega odnosa lahko skočiva na družbo, s katero si ves čas v stiku. Imaš upanje v družbo, v razvoj čustvene inteligence, o kateri si že govoril v enem od intervjujev, da je pomembna?

Glede na to, da se tudi sam še učim čustvene inteligence, verjamem, da je upanje. Vsaka družba ima to valovanje. Trenutno smo v fazi padanja: morali bomo pasti, da začnemo rasti. Ljudje že spoznavajo pasti družbenih omrežij, to, da se ne družijo, da ni medsebojnih odnosov in interakcij, da vsak hlasta zase in ne za druge. 

"Vprašajmo se, kaj si dobrega naredil? Lahko poveš, kaj si dobrega naredil zase ali pa za družbo, kar je bistvena razlika."

Mislim, da moramo stremeti k temu, da naredimo nekaj dobrega za družbo. Kot posamezniki smo osamljeni v tem prostoru. Življenje nas je skozi evolucijo naučilo, da kot celice oblikujejo človeško telo, smo mi celice, ki med sabo pletejo družbo. Sem kritičen do tega, ampak nisem izgubil upanja. Kreiramo družbo. Ko kdo reče pesimistično, ja, je vse gnilo, država in politika nič ne naredijo za nas. Ja kdo pa smo država, če ne mi sami? Če vsak posameznik nekaj naredi, je na koncu rezultat viden. Spomnim se bice, ko je rekla, ta svet res gre v ... Pa ta mladina in to. Podobno bi lahko govorili.

Ampak ta mladina se bo postavila na svoje noge, začela drugače razmišljati. Mi jim moramo biti vzor. Ampak naše generacije nismo vzor. Smo tisti, ki smo na družbenih omrežjih najbolj negativni, se prepiramo, vemo vse, sodimo o vsem, sami pa sedimo na kavču in nismo nič prestavili. Tu se mora vsak posameznik vprašati. Prostovoljstvo je torej točno to, celoten sistem prostovoljstva, gasilci, civilna zaščita, dejanja Ogulinove z ekipo. Da nekaj daješ družbi, a za to ne potrebuješ denarja. Ni treba biti bogataš, tvoj majhen prispevek družbi je lahko tisto, kar bo naredilo družbo dobro.

Kaj torej ti najbolj ceniš na človeku? 

Iskrenost. En iskren odnos je sama osnova za vse naprej. Ljudje si danes ne znajo pogledati v oči in povedati, kaj jim gre. Vsi govorijo za hrbtom. Vedno rečem, če mi imaš kaj povedati, pridi in povej, pa najdeva skupno rešitev. Če pa ne, nič hudega, greva vsak svojo pot. To ne pomeni, da je kdo od naju slab. Pač imava drugačen pogled na svet. Nikoli nisem bil velik ljubitelj psov, čeprav smo ga vedno imeli doma. Ampak res postanejo pravi prijatelji. Oni so res iskreni, se ne pretvarjajo, so točno tisto, kar so. Kar dajo, dajo. Ni debate. In ena prav lepa zgodba je nastala z Jimmyjem, ki sem ga rešil z Brane. Zaradi njega se postal osebnost meseca na Valu 202, zdaj sem posledično tudi nominiran za Valovo osebnost leta.

Kakšen pa je tvoj pogled na svet, s katerimi besedami bi sebe opisal?

Moj glavno vodilo je: 'mlad moraš trpeti, da si star navajen'. Če v mladosti dobiš prave izkušnje, če mladost ni bila lahka in ti ni bilo vse podarjeno, se veliko naučiš. Če imaš kot otrok polno rit materialnih dobrin, ki jih ne znaš ceniti, jih tudi star ne boš znal. Skromnost, iskrenost in ponižnost. Vse to so mene naučili hribi in narava. Če do narave nisi iskren, te bo izločila. Če nisi ponižen, tudi.

Skrbiš za vse ljubitelje gora, alpiniste, pohodnike. Opozarjaš na preventivo. Kaj pa preventiva tvojim otrokom za odraslo življenje?

Celotna vzgoja. Vse te vsakodnevne interakcije so dobra popotnica. Nikoli ne smejo obupati. Takrat, ko je najbolj hudo, morajo imeti nekoga, na kogar se lahko obrnejo. Prva je družina, da ko otroci zapustijo dom, so jim vrata vedno odprta. Da lahko pridejo po mnenje, zaupanje. To, kar nas tudi šport uči. Ilka Štuhec je bila na dnu in samo z vztrajnostjo prideš do rezultata, nikakor ne smeš obupati. Danes je veliko otrok, ki hitro obupajo in nimajo nikogar, s katerim bi se pogovarjali. Družba jim mora znati prisluhniti. Se vprašati, kakšno je ozadje nekoga, ki je težaven. Tega me je Tinkara naučila. Vedno je vzrok, da je nekdo tak, kot je, in ga skušaš razumeti.

Imaš kakšno vizijo, cilje, želje? 

O prihodnosti ne razmišljam, je vezana na trenutek. Smrti se ne bojim, nekoč – en dan – bo prišla. Skušam živeti. Kar je bilo, se je zgodilo, ne morem vplivati na preteklost, lahko pa iz nje črpaš izkušnje, da ne ponavljaš napak, a je ne obešaš na velik zvon. Pomembno je, kar počnemo danes, ta trenutek. Ne vem, kaj bo čez nekaj let. Lahko, da me jutri ne bo več tu. A moraš imeti dolgoročne cilje. Najin prvi cilj je, da otroke spustiva v življenje. Da pridejo na samostojno pot. Pomagati, seveda, kolikor lahko, ampak ne z materialnimi dobrinami. Z vrednotami. Da bodo razumeli življenje. 

Ko greš od doma, brez česa nikoli ne odideš skozi vrata?

(Smeh) Nahrbtnik, ki ga imam spakiranega in je v njem vse. Tudi, če grem na obisk k mami na Koroško, gre nahrbtnik v avto. V njem so prva pomoč, hitra hrana, ki se z vodo prelije, pa računalnik. To je ena moja bolezen. Joža ravno učim tega, kako spakirati, da ima v eni torbi vse pri roki. Pride prav, da v stresni situaciji ne tavaš kot kura brez glave. Na PZS smo imeli požarno vajo. Nisem slišal alarma, sem imel slušalke. In pridejo pome v pisarno, ej, požar je, greš ti ven? V kriznih situacijah sem se naučil mirno in preudarno odreagirati. Grem mirno čez postopek. In sem mirno ugasnil računalnik, vzel nahrbtnik in prišel ven. Edini s svojimi stvarmi v rokah.

Katera knjiga je trenutno na nočni omarici? 

Trenutno berem tri knjige. Priročnik za starše o problemih prehranjevanja mladostnikov, kot opora, da vidim, kaj delam prav in kaj ne. Da znam, ko pridem v situacijo, ko nimam vsega v svojih rokah, kako odreagirati. Četudi ni doma težav, se splača prebrati. Alpine skills - summer smo pripravili skupaj z UIAA, knjiga o alpinistični tehniki, poljudno napisana za laike. Sodeloval sem pri nastajanju, zato jo še pregledujem, potem pa jo bodo države prevajale v svoje jezike. Pa prelistal sem Kristale sreče od Andreja Štremflja, zdaj se bom počasi lotil branja. Andrej je cenjen alpinist starejše generacije, ki je doživel zlato dobo slovenskega alpinizma. Njegove zgodbe so iskrene in povezane z neko sfero tam zgoraj, h kateri se plezalci večkrat zatekamo. 

Kje najdeš čas za branje?

Si ga vzamem, za knjige si vedno vzamem čas. Uporabljam tudi biblos, določene knjige berem tam. Je tudi v nahrbtniku. Ne berem rad na telefonu, ker imam občutek, da sem ves čas na telefonu. Veliko sem dal na digitalizacijo, ampak potem sem se vrnil k tradicionalnim stvarem. Na določeni točki sem celo mislil, da bodo tiskane knjige umrle, a sem zdaj prepričan, da ne bodo. Prisegam na tiskano knjigo. 

Zakaj bi nagrado za Delovo osebnost leta podelil sebi?

Veliko sem razmišljal o tem, da so me sploh opazili, ampak se kot Matjaž Šerkezi ne vidim v tem. Vidim pa, da je vse skupaj naše delo. Da sem prevzel vlogo misije, sem glasnik našega dela. Kot posameznik ne moreš nič sam narediti. V tej zgodbi vidim vse naše gorske reševalce, markaciste in sodelavce PZS, ki delamo zgodbo varnosti v gorah. To nominacijo težko pripišem samo nase, na ime Matjaž Šerkezi, ker je ni. Lahko kdo reče, da se pretvarjam, da nisem iskren. Ampak iskreno, veliko sem se ukvarjal s tem vprašanjem, zakaj me je to doletelo. 

Marko Prezelj, alpinist, ki ga zelo cenim, je prejel priznanje predsednika Pahorja, in je na podelitvi rekel: 'Če bi delal za to nagrado, je nikoli ne bi dobil.' Če bi vse to delal samo za to nominacijo, je ne bi nikoli dobil. Mislim, da je to preprosto moje poslanstvo. Vedno sem želel živeti tako, da ko bom prišel do konca, bi rekel, še enkrat bi šel čez vse.

Matjažu Šerkeziju lahko podelite svoj glas na tej povezavi.