Ajda Kolenbrand: Arhitekti vedno ustvarjamo za nekoga drugega ...

S stanovanjem v nekdanji garaži rešujejo problem slovenske nepremičninske realnosti na kreativen in cenovno sprejemljiv način, poleg tega pa so avtorji ustvarili izrazito sodoben interjer in bogate prostorske zgodbe, ki so navdušile vse člane žirije in predvsem lastnike tega udobnega doma.

Kdaj ste se odločili za prenove stanovanj in hiš?

Ajda Kolenbrand: V obdobju, ko se je vsepovprek gradilo, je bilo dovolj dela za vse. S krizo pa je vse šlo navzdol, ker so se investicije zaustavile. Prilagodili smo se tako, da smo preoblikovali svojo ponudbo. S kolegom in partnerjem Juretom Judežem sva, ko sva prišla s fakultete, šla takoj na svojo poslovno pot. Začela sva kot običajen arhitekturni biro. Pred krizo sem ravno bila na porodniškem dopustu, in ko sem se vrnila, je bilo treba nekaj spremeniti. Leta 2013 sva oblikovala blagovno znamko Celovito, s katero poskušamo ljudem celovito pomagati pri prenovi doma.

Ste s tem želeli strankam olajšati gradnjo in prenovo?

Ajda Kolenbrand: Seveda, to potrebuje vsak. Ljudje so z načrtom, ki ga dobijo od arhitekta, prepogosto prepuščeni samim sebi, vse drugo se morajo dogovoriti z izvajalci. Prva težava je, da ne poznajo izvajalcev, druga pa, da ne poznajo možnih rešitev, ko pride do zapletov. Večinoma je tako, da arhitekti zrišejo projekte, ki jih nato predajo naročniku, naročnik pa izvedbo organizira sam. Potem se pri izvedbi pojavljajo težave. Narisati je možno vse. A da je res speljano, kot mora biti – kvalitetno, v dogovorjenem času – pa je že težje. Nad celostno sliko lahko bdi in ima dovolj znanja na tehničnem področju le arhitekt. Prav on je s stranko komuniciral in ve, kako je do določene rešitve prišel. Na papirju ni nekaj narisano brez razloga. Do rešitve vodi cel proces.

Kakšen?

Ajda Kolenbrand: S stranko moramo vzpostaviti odnos, vzajemno zaupanje, da nam zaupa in se odpre ter pove, kakšne težave ima. Nihče ne gradi doma, ker si ne bi želel sprememb, temveč zato, ker potrebuje neko spremembo. Včasih stranke to težko argumentirajo, arhitekt pa jim lahko s pogovorom pomaga, da odkrijejo, kaj v resnici potrebujejo in da lahko dobijo mnogo več, kot si predstavljajo.

Jim svetujete, kako lahko maksimalno izkoristijo prostor?

Ajda Kolenbrand: Vsekakor. Prostor se da maksimalno izkoristiti, če nekdo o vsakem kotičku v prostoru premisli in ga izkoristi tako, da upošteva, kaj nekdo potrebuje. Prostori se velikokrat prilagajajo tudi hišnim ljubljenčkom in njihovim potrebam. Za vse, ki živijo v stanovanju, vse člane družine, hišne ljubljenčke, več generacij skupaj, je za njihovo skupno sobivanje treba premisliti, kaj nekdo potrebuje.

Poskrbite tudi za opremo, pohištvo?

Ajda Kolenbrand: Sam proces našega dela poteka od ogleda do zadnjega detajla. Začne se s tem, da najprej opravimo izmero prostora, če govorimo o prenovi. Pri novogradnji se dela na praznem papirju in pri tem upoštevamo okolico. Vedno imaš nekakšna izhodišča, bodisi je to okolica, bodisi gre za obstoječi prostor. Na podlagi izhodišč sprva pripravimo tlorisno rešitev, funkcionalno zasnovo. Če prostor ni funkcionalno dobro zasnovan, ne bo zaživel, tudi če bo oblika krasna, ker ne bo uporaben. Treba je premisliti, da izkoristiš potenciale prostora, ki jih ima. Ko dorečemo tlorisno zasnovo, se lotimo oblikovanja ambienta, prostora, celostno – od materialov naprej.

Ste vsi arhitekti ekipe Celovito angažirani pri izvedbi vsakega projekta?

Ajda Kolenbrand: Dva, trije vodimo projekte, se pravi, da nismo vsi prisotni na vseh projektih, si pa pomagamo. V ekipi je pet arhitektov, ena je notranja oblikovalka, imamo tudi zunanje sodelavce: stilistko, ki nam pomaga pri zaključevanju, ko slikamo prostor, saj ga dekorira. Imamo še stalne podizvajalce, ki pristopijo, ko je načrt že pripravljen in se lotimo izvedbe. Naveza s podizvajalci je zelo pomembna, saj poznajo način, kako delamo in obratno. Če se ljudje sami lotevajo del, se velikokrat zalomi ravno pri tem. Včasih se prenove ali gradnje ljudje lotevajo tudi nepremišljeno. Rečejo, da bodo prenovili kopalnico, in ne pomislijo, kaj vse to potegne za sabo, tudi katera dela bodo potrebna. Ne gre le za zamenjavo školjke ali umivalnika ali recimo omaric v kuhinji. Gre za vodovod, elektriko, če se obnavljajo tlaki, zna biti težava z vrati …

Imate arhitekti znanje, ki vam omogoča, da vse to upoštevate?

Ajda Kolenbrand: V osnovni ne. Smo si ga pa pridobili, ker vsakodnevno vidimo, kaj se dogaja, ko se obnavlja ali gradi na novo, vidimo, kje so težave, potem lahko tudi že vnaprej predvidimo te stvari. Arhitekt je lahko tisti, ki opozori stranko in predvidi možne scenarije in potem tudi rešitve. Glavno je, da poiščemo rešitve.

Je pomembno, da znamo izkoristiti tisto, kar imamo, in ne jamramo zaradi tistega, česar nimamo?

Ajda Kolenbrand: Velikokrat so želje ljudi prevelike. Morda imajo zaradi potrošništva preveč stvari, ki so prelahko dostopne, s čimer se v stanovanjih kopiči navlaka. Najprej bi morali odvečne predmete odstraniti in ohraniti res samo tisto, kar uporabljajo, kar je kvalitetno in jim bogati življenje. To je osnova, da se potem lahko lotiš preobrazbe doma. Večkrat rečemo, da je preobrazba doma tudi preobrazba ljudi, ki v njem živijo. Gre za spremembo življenja, kakorkoli gledamo na to. Če se spremeni okolje, v katerem bivaš, se počutiš drugače in tudi drugače deluješ. Pomembno je, kaj si ljudje želijo in kaj jih moti, da jim potem lahko tisto tudi pomagamo najti.

Se s stranko pogovarjate v rokavicah?

Ajda Kolenbrand: Potreben je iskren pogovor z občutkom, pregrob pogovor lahko stranko prestraši ali prizadene. Ljudje so navezani na svoj dom in na ogledih smo že veliko videli. Saj tudi naše stanovanje ni vsak dan kot iz škatlice, vendar vidimo, da imajo ljudje res težave, ker je preveč stvari in premalo prostora za shranjevanje. Po drugi strani pa vsega tistega verjetno ne potrebujejo in bi predmete lahko zreducirali. Zelo dobrodošlo je, da si ogledamo prostor, v katerem ljudje živijo, ker je to izhodišče za načrtovanje. Gre za navade, ki jih je zelo težko izkoreniniti, čeprav se da, če so ljudje odprti. Tako tudi vidiš neko težavo, ko prideš v njihov prostor, ki je sami niti ne opazijo.

Kaj za vas pomeni 'stanovanje kot iz škatlice'?

Ajda Kolenbrand: Da ima vsak predmet svoj prostor, da se ve, kam se odloži. 'Kot iz škatlice' se sliši pospravljeno, ampak če živiš v prostoru, revijo odložiš na mizo ali nekje ostanejo obleke. To se da, čeprav nekdo v tem stanovanju živi, rešiti tako, da so predvidena mesta za odlaganje. Recimo, da je v spalnici prostor za obešalnike, kjer lahko odložiš dnevne obleke in s tem ne ležijo vržene čez posteljo. Ali pa, da imaš v pralnici prostor za več različnih košev, v katerih lahko sproti sortiraš umazano perilo. Tako ni na enem mestu le en velik kup umazanega perila, ampak je to s premišljeno organizacijo že urejeno. Kot iz škatlice pomeni, da je tudi v prostoru, kjer se živi, z malo energije pospravljeno in urejeno.

Je možno pri projektiranju prenove biti tudi ustvarjalen?

Ajda Kolenbrand: Vsekakor. Vedno je v vsak projekt vloženega veliko kreativnega dela. Med krizo so bili vsi zadržani, v krču, zato smo razmišljali, kako bi z znanjem, ki ga imamo, pripomogli k temu, da bi ljudje boljše živeli. Navsezadnje se niso spremenile potrebe ljudi, temveč okoliščine, v katerih so se znašli, oziroma njihova kupna moč. Ker ni bilo povpraševanja po novih nepremičninah, sva s partnerjem poiskala način, da sva lahko ohranila svojo dejavnost in zasnovala celovito storitev, pri kateri smo se osredotočili na prenove. Sprva predvsem stanovanj, zdaj pa vse bolj tudi hiš. Ljudje iščejo celovite rešitve. Spremenil se je tudi čas, saj ni več toliko samograditeljev, hkrati pa je gradnja s tehnološkega vidika postala zahtevnejša. Danes je bistveno več materialov, napredovala je tehnologija: od sistemov prezračevanja do kompleksnejše elektroinštalacije … Vse to je treba poznati, zato so ljudje zmedeni. Najbolj pomembno vprašanje pa je, kaj jim je všeč in kaj v resnici potrebujejo.

Se ukvarjate tudi s tem, da se z malo da veliko doseči?

Ajda Kolenbrand: Če je prostor oblikovan tako, da je v osnovi nevtralen, lahko z dodatki popolnoma spremeniš podobo. Zamenjaš preprogo, zavese … Prostor, ki je premišljeno oblikovan, zasnovan, se da preurediti tudi z malo. To ne pomeni, da morajo biti ultra hude rešitve, v smislu vrhunskega dizajnerskega kosa pohištva, ali da so same oblike v prostoru nekaj posebnega. Ni treba. V naših rešitvah je rdeča nit to, da poiščemo preprosto rešitev, nekaj enostavnega, kar potrebuje precej premisleka. Držimo se tega, da so prostori enostavno oblikovani in se jih potem lahko nadgradi z barvno steno ali spremembo, ki jo lastniki v življenju potrebujejo. Včasih je potrebno tako malo. Zgodi se neka sprememba v družini, recimo, da nekdo dobi otroka ali hišnega ljubljenčka, in to prinese nove potrebe.

Ste za prenovo kdaj dobili objekt, ki v osnovi ni bil zasnovan za bivanje?

Ajda Kolenbrand: Mladi so velikokrat soočeni s tem, da ko si enkrat ustvarijo družino ali samostojno življenje, težko pridejo do svojega doma, do nepremičnine. To je življenjska investicija in v Sloveniji je ogromno velikih hiš, saj so pred leti velikokrat gradili za več generacij. Še za otroke, da bodo živeli vsi skupaj v hiši. Kaj rado se potem zgodi, da starši ostanejo sami v prevelikih hišah. So pa tudi primeri, ko otroci ostanejo in si v hiši staršev uredijo dom. Pri tem smo pred izzivom, saj je treba najti rešitev, da so starši in otroci med seboj ločeni. Imeli smo primer, ko je družinica živela v manjšem urejenem stanovanju, v kompleksu s starši. Želeli pa so si nekaj več, niso pa vedeli, kako bi do tega prišli. Ko smo prišli na objekt, smo videli ogromno garažo in jima predlagali, da bi za novo stanovanje izkoristili garažo. Na koncu sta bila navdušena, saj sta že prej želela odprt prostor z visokim stropom, kar je garaža tudi omogočala. Zdaj imajo bivalni prostor v garaži in delavnici, ki je bila zraven na približno 85 kvadratnih metrih. Pri tem projektu smo se res odlično ujeli: naročniki so bili odprti, sodelovanje je bilo krasno in je ta projekt tudi zato res lep. Ne le navzven, ampak tudi kar se odnosa tiče.

Koliko časa približno traja takšna prenova?

Ajda Kolenbrand: Kadar gre za korenito prenovo, traja približno pol leta, od tega dela potekajo približno tri do štiri mesece, saj že samo materiali potrebujejo čas, da se posušijo, drugo je predpriprava. Za čas del je najbolje, da se stranka izseli. Je pa čas prenove seveda odvisen od obsega del in velikosti stanovanja ali hiše.

Kakšna pa je finančna plat prenove?

Ajda Kolenbrand: Ljudje pogosto nimajo predstave, koliko dejansko stanejo prenove ali gradnja hiše. Prenova zahteva načrtovanje vnaprej. Že da se spoznamo s stranko, najdemo rešitve, se dogovorimo, da bomo začeli delati, traja pol leta, potem pa še pol leta izvedba, tako da gre za obdobje enega leta. Ampak v pol leta, ko načrtujemo rešitve, se družina zorganizira, da se lahko preseli. Nas pa včasih kličejo, da bi se radi čez mesec dni vselili v prenovljeno stanovanje. Takrat jim težko pomagamo. Že stvari težko kupiš tako hitro, kaj šele, da speljemo celoten proces. Je pa v Sloveniji mogoče kar v modi, da se ljudje hvalijo, kako malo so porabili, da so zgradili hišo ali nekaj prenovili, slika pa ni realna. Ne seštejejo vseh stroškov, ki jih dejansko imajo. Če imajo sorodnika mizarja in jim je ta za minimalen denar opremil kuhinjo ali si postavijo hišo, ki jo opremljajo čez dve leti ali čez dve leti vgradijo inštalacije, so všteli le tiste stroške, ki so jih imeli, ko so postavili hišo. Niso pa prišteli še vseh tistih let in stroškov, ko so vlagali v hišo. Stranke velikokrat pridejo s premajhnim budžetom. Mogoče ne toliko zato, ker ne bi želeli ali zmogli dati več, ampak zato, ker slišijo druge, koliko so potrebovali, ocene pa po navadi niso realne. Nam se zato zdi smiselno, da ljudje varčujejo denar in potem naenkrat naredijo celovito obnovo. To je za ljudi tudi najmanj stresno, saj bodo v najkrajšem času prišli do spremembe iz prejšnjega stanja v novo življenje.

Kaj vas v vašem vsakodnevnem delu najbolj zadovoljuje?

Ajda Kolenbrand: Prva stvar, na katero sem pomislila, je zaključek projekta, ko stranka pride v novo stanovanje, to veselje in solze sreče, hvaležnost, ko jim pomagamo, da pridejo do uresničitve svojih sanj. To me vsak dan navdihuje. Niso vedno lahki trenutki, na kašnem objektu se tudi kaj zaplete, pride do kakšne težave in je stresno. Ta stres prevzamemo mi, stranka ga nima, le obveščena je o tem, kaj se dogaja. Vse to je stresno, ampak je poplačano z zadovoljstvom stranke, ko enkrat delo dobro opraviš. Od samega dela me še vedno najbolj veseli reševanje prostorskih zagat in izkoristek prostor ter videti bistvo v preprostih rešitvah. Ni treba imeti vsega na tem svetu, pa si vseeno lahko srečen. Sicer pa, če nekomu veliko pomeni drag stol in se bo, ko bo prišel domov, zaradi tega sprostil, potem to odtehta tudi tisti denar, ki ga je vložil, ko ga je kupil. Ni pa treba, da je prostor poln elementov samo zato, da si zanje plačal, to človeka po navadi ne osreči. Dom, ko prideš domov, mora biti topel, mora te sprejeti in objeti. Da mu lahko rečemo dom, se moraš v njem počutiti domače, sproščeno in varno.

Kaj pa so vas med študijem arhitekture učili glede vašega dela?

Ajda Kolenbrand: Poudarek je bil, da se delajo velikopotezne stvari, oblikovalsko zelo dovršene, izstopajoče, da se gradi na zgodbi. To je za določene ambiente ali namembnosti, kot so spomeniki, kakšne reprezentančne stavbe res potrebno. Ni pa to potrebno za vsakodnevno življenje ljudi ali za delo arhitekta. Ko prideš s fakultete, si napumpan z egom, enkrat pa spoznaš, da je v realnosti malo drugače, da nimajo vsi neomejene količine sredstev, da se je treba prilagoditi željam lastnikov. Med študijem nikoli nisem delala z realnimi strankami. Vedno so bile stranke le namišljene in pogrešala sem ta kontakt. V praksi je to videti precej drugače. Lahko bi rekla, da je bil kar šok ali takšna sprememba, da sem bila kar malo potrta. Videla sem, da lepe ideje niso dovolj.

Je le stranka tista, ki določa, kaj in kako?

Ajda Kolenbrand: Ja, tako je, potrebe stranke in njene želje. Naša naloga je, da jih usmerjamo in jim naredimo dom, ki bo res njihov.

Foto: Primož Predalič in arhiv ekipe Celovito