Alan Hranitelj: Če gre za dober kič, je meni fajn, če gre za cenenega, pa vsi vemo, kako je

Z definicijo tega, kar počne naš tokratni sogovornik, so imeli težave že mnogo bolj izobraženi ljudje, kot sem jaz, ki sem za ta uvodni stavek potreboval kakih 15 minut tuhtanja in nato sklenil namočiti Jureta Mikuža, ki spremno besedo k Hraniteljevi monografiji Kostumografija vpelje z razmišljanjem, kako je 20. stoletje v času modernizma in nato postmodernizma, posebno v strukturalizmu, reizmu in semiotiki, razvilo diskurz o predmetu in predmetnosti do takih odtenkov, da je zadel ob svoj tavtološki lok in razkril objektnost objektov, nakar poljudneje sklene, da lahko Hraniteljeve stvaritve najustrezneje označimo za oblačila kot umetnine.

Toda ker (mimogrede, monografija je čudovita) je treba živeti, se pri tem zabavati in ne jemati preveč resno, se Hraniteljeva ustvarjalnost ne konča z razstavljenimi krinolinami in oblačenjem gledaliških predstav in filmov, ampak z oblikovanjem javne podobe Josipe Lisac, Helene Blagne, zadnjega nastopa plesnega para Škufca-Venturini, nastopajočih v Na zdravje, oblačenjem zaposlenih v ljubljanskem hotelu Union in na pokopališču Žale, baletk v evrovizijskem videospotu Omarja Naberja, s papagajsko preobrazbo skupine Terrafolk na koncertu z ljubljanskimi simfoniki, z oblačenjem Barbike na arhitekturnem bienalu v Ljubljani in neke druge lutke, Zoje (po njegovi mački), za Unicefovo dobrodelno dražbo, poročnih oblek ... In ko vse to postane rutina, si izmisli kaj, kar nima zveze z ničemer in je težko poimenovati.

Alan Hranitelj je rojen Zagrebčan, ki je s šestnajstimi zavil v Ljubljano in v njej zdržal dobrih 20 let, minus tisto leto, ko je delal v Milanu kot modni oblikovalec. Bilo je dovolj, da je spoznal, da ga konfekcija, tekoči trak in delovni čas ne veselijo, se vrnil v teater in k svojim skulpturam iz blaga ter omenjeni klienteli.

Leta 1995, po eni od razstav, je poslal katalog na naslove različnih institucij, med drugim tudi kanadski gledališko-akrobatski skupini Cirque du Soleil, ki je pred kakimi 20 leti začela podobno kot naša Ana Monroe, a medtem zrasla do spektakelskih razsež­nosti, ki lepo ustrezajo Hraniteljevi vehemenci.

Katalog se je nekje založil, in ko so ga vendarle odkrili, so našega sogovornika poklicali in zaposlili pri izdelavi nove predstave, prvega dela trilogije, ki bo premiero doživela v Macau leta 2009. Tam prav zanjo gradijo dvorano, iz katere se, preglomazna za potovanja, ne bo premaknila.

Pogovarjala sva se v Unionovi kavarni, njegovi bazi, kot sam pravi. Natakar, ki naju je postregel – njemu čaj in tortico (kave ne pije, je pa nor na sladkarije) – je bil oblečen tako kot vsak ljubljanski natakar, pa me je zanimalo, ali se ni mogoče našega sogovornika, ki si je po dolgoletnem črno-belem obdobju privoščil barve, lotila ustvarjalna kriza.

So to vaša oblačila?

Ne, ne. Šele začeli smo. Mislim, da bodo enkrat septembra vsi oblečeni. Moderna secesija, vse bo zelo enostavno.

Kaj to pomeni?

Moški bodo v frakih, receptorke bodo skoraj dobesedno v večernih oblekah, nosile bodo pelerince in take stvari.

Pa bodo to znali nositi?

Bodo, bodo ... Direktor se je spom­nil tega, ker sem jih ob stoletnici Uniona, katere praznovanje je trajalo teden dni, uredil v približek tega, kar naj bi zdaj nastalo. Odzivi so bili blazno dobri. Že takrat je zelo dobro funkcioniralo.

Po drugi strani pa naj bi oblačili uslužbence Žal. Kaj pa lahko storite za njih?

To sem že začel. Najprej bomo oblačila za delavce, ki delajo na grobovih, vsaj približno dali v eno barvo, pa v dober material, pa v kroj – gre za goreteks. Ampak to je športno, kot pri naših specialcih, dodali smo le kak detajl. Drugo so pa ti, ki so zelo vidni, ti so pa v frakih, s polcilindri ... Mislim, da bi moralo biti povsod tako. Slavnostno, enostavno ... Ni konfekcija.

Omenili ste barvo. Ali obstaja še kakšna barva za grobove poleg črne?

Viola. Viola, bela, črna in siva, ampak viola bo prava.

Prebral sem, da naj bi sodelovali tudi na Mednarodnem arhitekturnem bi­enalu, in sicer z oblačenjem Barbike.

Tega še nisem začel. Prav danes sem jih mislil poklicati, da jih vprašam, kaj to točno je. [smeh] No, skratka, to je ta arhitekturni bienale in so Barbike, ki naj bi jih trije ali štirje iz Slovenije oblekli, ampak o tem vam ne bi znal nič povedati, ker me ni bilo deset dni doma.

Kakšen odnos imate do kulture, ki je proizvedla Barbie? Je to za vas kič?

Glejte, odvisno ... Če gre za dober kič, je meni fajn, mi je zelo všeč. Če gre za cenen kič, pa vsi vemo, kako je. Barbie, kakršna je bila na začetku, mi je bila simpatična, to, kar je nastalo iz nje, pa je nekaj čisto drugega. Ampak isto velja za Supermana in za karkoli iz te kulture. Tudi za Playboy, navsezadnje, za njegove zajčice. Tako da ne sodim med tiste, ki pravijo: »Marilyn Monroe? Že v redu ...« in bla, bla, bla ... Ne, ona je dala blazno velik pečat stoletju, v katerem je živela, in je ena od njegovih ikon. Tudi Barbika.

Bi se dalo kaj narediti s Playboyevimi zajčicami, jih posodobiti? Bi bilo sploh smiselno?

Izboljšati se tega ne da, ker je originalna podoba zajčic postala ekstremen fetiš. Je v nulo dodelana. Dalo bi se narediti drugače, boljše pa stoodstotno ne. Ne moreš. Ko gre za tako blazno močno ikono, se mi zdi bolje, pustiti jo pri miru, ker nima smisla. Če bi hotel kaj spreminjati, bi moral vedeti, zakaj, moral bi imeti razčiščen koncept. Ampak se mi zdi nepotrebno, ker so fenomenalne. Podobno kot z Marilynko. Kakorkoli jo že obrneš in nadgradiš, na koncu boš vedno pristal pri tisti oblekci, izpod katere piha. Kdaj so pravzaprav začeli izdajati Playboy? V petdesetih?

Mislim, da decembra 1953.

Ker tiste zajčice iz šestdesetih so bile fenomenalne. Ne konkretne osebe, mislim na to, da se je z leti spremenil tip postave in danes imajo ženske drugačne postave. Takrat je bil zakon korzet, te punce so rasle z njim, drugačno držo so imele in dale vsemu skupaj čisto neko drugo noto. Tudi med današnjimi manekenkami jih ni takih, prej bi jih našli med kakšnimi starletami.

Kostum zajčice je zelo težko nositi, pa naj gre za manekenko ali katerokoli že. Preden si ga nadene, bi morala vsaka opraviti kak tečaj, ker ni keč samo v tem, da ga oblečeš in si zajčica. Jeff Koons eksperimentira s takšnimi stvarmi, ampak pri njem me to ne moti. To počne nekako drugače, ali pa mogoče zato, ker je tisto, kar počne, res že tak kič, da ti postane simpatično.

Zdaj, ko odhajate v Kanado, bodo nekateri rekli, da ste še dolgo zdržali v Sloveniji.

To še ne pomeni, da me ne bo tukaj. Eno leto me bo malo manj, ker je to tako velika stvar, ampak se bom vračal, bom delal kostume za film, bom prisoten. Kako se bodo pa stvari odvijale, kaj bo to prineslo s seboj, pa ne vem.

Ali ne velja za večino Zagrebčanov odhod v Ljubljano za odhod na slabše?

Ne vem, kaj pomeni ta večina Zagrebčanov. [smeh] To je čisto odvisno od posameznika. Ko se je to meni dogajalo, tam enkrat leta 1986, se mi je zdelo blazno vznemirljivo. Ponavadi je tako. V Zagrebu se jim zdi Ljubljana oh in sploh, v Ljubljani se pa zdi večini ljudi, da se v Zagrebu več dogaja. Ampak tako je verjetno povsod po svetu. Poslušam sam sebe in me absolutno ne zanima, kje se zdi komu bolje. Delujem intuitivno.

V Zagrebu, ko ste se vpisali na srednjo šolo za oblikovanje ...

Ki je nisem končal.

... vas je že takrat zanimal tekstil, kostumografija?

Nikoli nisem dvomil o tem, kaj bom delal, na katero šolo bom šel, s čim se bom ukvarjal. Verjetno sem to prinesel s seboj, je raslo z menoj od majhnega. To je bilo samoumevno, sploh ni bilo dvoma o tem, na katero šolo bi šel.

Je bilo samoumevno tudi to, da niste dokončali šolanja?

Tudi to. Sestra je starejša od mene pet let. Jaz naj bi šel na tekstil, ampak sem se izpisal, še preden sem končal drugi letnik, ona pa je nekaj let pred menoj hodila na isto šolo, le da se je ukvarjala s keramiko. Tako da sem že kot osnovnošolec šel dostikrat z njo na njena predavanja, obiskoval z njenimi prijateljicami predavanja o tekstilu, zahajal tudi na tekstilni faks, poznal sem vse profesorje in vedel, kaj se na tekstilu dogaja.

Tako neboleče, normalno je šlo vse, na izi. Ko sem pa sam obiskoval to šolo ... Okej, risanje, modeliranje, lepopisje ... to je bilo vse perfektno, fenomenalno. Skratka, šola je šola, ampak jaz sem ekstremen primer in bog ne daj, da bi me kdo poslušal. Videl sem, da prehitevam stvari. Saj se vse življenje učiš in kreativno razvijaš, ampak tisto, kar sem videl v šoli, se mi je zdelo dovolj. Hvala bogu, da sem se poslušal in si rekel, da se grem naprej sam učit, da bom s prakso kreativno ali osebnostno hitreje dozorel. Imel sem veliko sreče in veliko energij, ki so mi pomagale in mi še, tako da je bila to pravilna odločitev.

Starši niso znoreli?

Ne. Saj sva s sestro tudi kreativnost podedovala po njima. Mama je bila kemik, pisala je formule za barvice, oče je delal v tiskarni s tekstilom. Mama je ekstremen estet. Še danes, ko se slišiva, vpraša: »Koliko kil imaš?« To je večna tema v naši družini. »Imaš podbradek?« Vsi se norčujemo iz tega. Mama je nasploh genialna.

Po letih in letih različnih poskusov, kaj početi kot upokojenka, je na začetku vojne rekla: »No, zdaj se bom pa jaz spokala in bom šla na Tajsko, tam kupila obleke in jih prodajala pri nas.« In je bilo eno potovanje, drugo in tretje, iz tega je nastala majhna trgovina, pa večja, dve, potem se je pa usmerila v poročne obleke in danes je lastnica najboljše trgovine v Zagrebu s poročnimi in večernimi oblekami. In ker se njej ne da več, je posel prevzela sestra.

Vas ni bilo nič strah?

Ne. Kako pa naj bo otroka, starega 16 let, strah? Saj ne veš, kako je ta odločitev blazno pomembna. Sicer sem že od začetka srednje, že od konca osnovne šole veliko delal maske za modne revije, tako da sem že bil v tem krogu. Že kot srednješolca so me sprejeli v Udruženje likovnih umjetnika Hrvatske, mislim, da sem bil star 17 let. Podpirali so me tudi vsi profesorji.

Je res, da vas je Dragan Živadinov opazil s tramvaja?

Res.

Kako pa to?

Šlo je za obdobje postpanka in neoromantike in jaz sem bil s svojo pojavo največji ekstrem ekstremov. Z vsem mejkapom, z irokezo, z dolgimi lasmi, s frakom, s čipkami, s korzeti, vojaškimi škornji ... Ne vem, vse, kar je obstajalo, sem navlekel nase. Vse, najhujše možne kombinacije. Ni čudno, da me je opazil.

Prebral sem, da ste zaradi urejanja tudi po dve uri zamujali na predavanja.

Ja, mejkap in to. Kaj pa vem ... Tako čudno je govoriti o tem. V tisti naši generaciji sem bil, kako naj rečem, da se ne bo slišalo čudno, mogoče na poseben način talentiran in so me profesorji blazno podpirali in urgirali na sestankih, da se mi izostanki niso pisali kot neopravičene ure in da so me pustili pri miru. Ko pridem, pridem.

Presenetljivo, ne?

Ja. Ta oblikovalska šola je bila takrat taka – ne vem, kako je zdaj z njo – ko so opazili in prepoznali v kakšnem otroku talent, so ga zelo podprli. Ekstremno veliko sreče imam in zelo sem hvaležen vsemu, kar se z menoj dogaja.

In niste imeli zaradi svoje vpadljive zunanjosti v Zagrebu nikoli težav?

Ne, ker ni pomembno, kako si namaskiran. Če si to ti, če to izhaja iz tebe, če si tak in to živiš, potem te okolica sprejme. Ne gleda na to kot na nekaj, kar je narobe, ampak preprosto sprejme. Nikoli nisem imel težav. Če si to ti in to ni provokacija, potem nimaš problemov. Če je provokacija, jih imaš. Tudi če sem zaznal kakšen pogled sem in tja, se nisem oziral na to, tega nisem kopičil v sebi. Nikoli pa ni s pogledom priletel kak negativen komentar, ni bilo nelagodja, čudnih momentov. Pustili so me pri miru. Ampak to je verjetno energija, ki prihaja iz tega, da sem – jaz temu pravim – stara duša. To se čuti.

Govoriva o začetku osemdesetih, ko so, recimo, v Lapidariju v Zagrebu nastopali Lačni Franzi. Ste črpali iz tega bazena?

Tako, tako … V Lapidariju so bile takrat modne revije, alternativne, vse v črnem, svašta se je dogajalo. V Lapidariju in v Studentskom centru in v Kavkazu, to so bile tri take točke, kjer smo nenehno čepeli, tam je bilo pravo žarišče dogajanja.

Ko ste prišli v Ljubljano, ste imeli delo?

Živadinova, ki me je povabil, ko sva se slučajno srečala na modni reviji prav v Lapidariju, kjer je videl, da delam mejkap. On je bil takrat v Zagrebu na gostovanju s predstavo Marija Nablocka. Odšel sem si jo pogledat in isti trenutek sem jih že pedenal, ker je bila kriza z masko. Potem me je povabil, da bi delal masko za predstavo Krst pod Triglavom v Cankarjevem domu. Tako se je začelo in je za seboj potegnilo mnogo stvari.

Potem je bilo tako, da sem teden dni preživel v Ljubljani, dva tedna v Zagrebu, pa obratno, potem sem pa kar ostal tukaj. Eno leto sem živel z Violeto Tomič na Tržaški, potem sem se pa vselil v zelo zanimivo stanovanje na Bjedičevi, v katerem smo živeli z Nelo Malečkar, tam je bil slikar Lojze Logar, pa Ivan Rupnik, kmalu pa se je tja preselila tudi Violeta Tomič. Bilo je fenomenalno. Star sem bil 18 let, vsi so bili starejši od mene in še danes, ko se srečamo, mi ne rečejo Alan, ampak otrok. Bil sem otrok vsega tega dogajanja okrog Živadinova in vsi so blazno pazili name. Idealno je bilo.

Malečkarjeva nekje piše, da ni bilo povsem idealno, da ste bili mnogokrat čisto brez denarja.

Ja, seveda, ampak to je normalno, to je odraščanje. Tega se ne spomnim kot nečesa tragičnega. Spomnim se, da sem imel eno samo srajco, ki smo jo zvečer oprali, ker sem hotel naslednji dan obleči belo srajco, črno obleko in črno kravato, ker se mi je to zdelo perfektno, blazno fenomenalno. To se mi je zdelo normalno, ker so vsi okrog mene funkcionirali enako. Nismo imeli prebite pare, ampak je bilo v redu. Bili so tudi dnevi, kot je današnji, deževni, in smo bili tudi depresivni in smo jamrali, da nimamo tega ali onega, ampak to je normalno.

Od kod ste črpali znanje za svojo dejavnost? Kostumografija zahteva navsezadnje veliko znanja.

Zelo pomembna je praksa … Uh, to je tako grozno, ker zveni klišejsko, ko moraš reči na glas [smeh], ampak se mi zdi, da nekatere stvari prineseš s seboj …

Šiviljske?

Ne, to ti da praksa. S tem sem se ukvarjal že kot otrok, ko sva s sestro mami razrezala vse rjuhe in se tako učila. Mislite pri tem znanju na ideje?

Ja, pa tudi na takšna znanja, ki ti jih da šola. Moda, oblačenje skozi stoletja ipd.?

Obstajajo neke stvari, za katere ne vem, kdo jih je vgradil vame in od kod sem jih prinesel. Brskal sem po knjigah, literaturi, ki so mi pomagale bolj konkretno in bolj jasno. Zelo veliko takih knjig imam, ampak sodim med tiste bralce, ki si govorijo: nujno potrebujem to knjigo, nujno … Ko jo dobim, jo pa odložim na mizo in lahko tam leži neodprta tudi dve leti.

Je barok še vaše najljubše obdob­je?

Je moje najljubše obdobje, ampak popolnoma enakovredno z drugimi obdobji. Empir, bidermajer, belle epoque … Vsi so se obesili na ta barok, to pa zato, ker so moje obleke zelo razkošne, kar pa še ne pomeni, da so baročne. So miks vsega. Zdaj si bom izmislil, ampak recimo, da je od vseh oblek le kakšnih pet odstotkov krinolin, ki pa zaradi obsega, velikosti tako zelo padejo v oči. Barok je koncentrat vsega, kar mi je všeč, ampak to vsebujejo tudi druga obdobja.

Jure Mikuž v spremni besedi k vaši monografiji Kostumografija navaja francoskega filozofa Gillesa Deleuza, ki je napisal knjigo o baroku, v kateri piše, da barok nikoli ne napotuje na bistvo, ampak nenehno ustvarja gube …. Ste brali to knjigo?

Ne.

Za svoj ustvarjalni proces najbrž niti ne potrebujete teorije?

Teorija bi me lahko hitro potegnila v mrtvi rokav. Bolj kot teorijo potrebujem znanje, ko gre za zgodovinske predstave in so potrebni zgodovinski kostumi … Teže je delati kostume za današnji čas kot pa za baročno predstavo, empir ali kaj podobnega, za katero se ve, katero blago se je uporabljalo ipd. Danes je pa drugače, ker je vse odprto in se je treba ukvarjati s tem, kdo je oseba, ki jo oblačim, zakaj je oblečena tako, kot je. To je vsekakor teže in zato si pri modernih predstavah bolj pomagam z literaturo kot pa pri zgodovinskih.

Z zgodovinskimi predstavami nimam nobenih težav, tudi če moram sešiti 300 kostumov. Odvisno je tudi od režiserja, ali je zgodovinska predstava prestavljena v brezčasni prostor, je rahlo modernizirana, ampak ne glede na to je zame laže delati zgodovinsko predstavo kot pa moderno. Druga stvar so pa obleke, ki jih izdelujem za razstave in niso vezane na gledališče. Pri teh si pa absolutno ne pomagam z nikakršno literaturo, so stvar navdiha, tistega, kar nosim v sebi že dlje časa in čutim potrebo po realizaciji.

Se obleke, ki si jih zamislite v glavi, zelo razlikujejo od tistih, ki jih dokončajo vaši prsti?

Vedno napravim skico in neko formo, če govoriva o oblekah za razstavo. Obleke za teater so zelo določene, odvisno od režiserja, ker se tudi to lahko spreminja. Načeloma pa velja: skica – obleka in je v tem primeru obleka zelo podobna skici. Nekateri režiserji ne znajo – in s tem ni nič narobe – brati skice in si drugače predstav­ljajo kostum, ki nastane na njeni osnovi.

Ampak saj sem jaz za to, da mu pri tem pomagam. In če moram na njegovo željo kaj spremeniti, se mi zdi to nekaj povsem normalnega. Kostumograf je majčken delček gledališča. Predvsem je pa treba pomagati igralcu. Zgodi se, da se igralec ne počuti dobro, pa če se mi zdi kostum genialen in fenomenalen. Ni problem, ga bomo v trenutku spremenili.

On je doma v tem kostumu, z njim bo moral živeti nekaj let. Za razstavo se pa vse zelo spreminja. Vedno obstaja neka ideja, skica, potem se pa že bolj igram. Eksperimentiram, se zabavam, in če se zatakne, pustim in čez mesec dni nadaljujem … Pri kostumih za razstavo se hočem zabavati. Kot otrok v pesku ali tisti, ki mu daš barvice in se igra.

Veliko govorite o materialih, dotiku, občutku v prstih …

Ja, že material sam ti diktira obliko. Eni materiali so taki, da bi jih nenehno mečkal. [smeh]

Ločite materiale zgolj po otipu?

Nikoli nisem razmišljal o tem. Ne vem, najbrž ne. Vem, kaj je volna, kaj svila pa drugo, tretje. Verjetno najosnovnejše bi, če pa bi šlo za kakšne mikse, pa mislim, da ne bi.

Ste kdaj občutili željo ali potrebo, da bi sami izumili kakšno novo blago?

Ne, sem zelo skromen. [smeh] Danes se da pravzaprav vse dobiti. No, razen tam v Kanadi, pri delu s Cirque du Soleil, sem videl, da obstajajo stvari, ki si jih absolutno nisem znal predstavljati in zdaj z njimi malo eksperimentiramo, zabavamo se, počnemo hecne stvari. Strašno všeč mi je svila, obožujem bombaž, tisti najtanjši, najfinejši. To je nekaj tako lepega, da bog pomagaj. Nisem eden od tistih, ki bi rekel, da bom delal samo s svilo. Vsak material ima svojo zgodbo, svojo dušo, vsak je po svoje lep. Ne izogibam se jim.

Se jim pa, tistim najdražjim, najbrž izogiba gledališče?

To je druga stvar. Teater je teater, in ker smo profesionalci, se moramo temu prilagoditi. So določene predstave, pri katerih vsi uživamo, obstajajo pa takšne, za katere vsi vemo, da jih delamo zato, ker jih pač moramo, da plačamo račune. Pri teh rečeh sem zelo prizemljen, zelo realen. Fajn bi bilo, če bi bilo bolje, ampak ne bo.

V Kanadi bo?

Ne vem. Srčno upam, da se bo sčasoma tudi tukaj kaj popravilo.

Prebral sem kritike na vaš račun in večinoma gre za superlative. Le pri prvih predstavah so nekateri trdili, da s pompoz­nostjo, barvitostjo svojih kostumov povozite predstavo, da jo spremenite v modno revijo. Kako danes gledate na te ocene? So imeli prav ali so samo potrebovali čas, da se vas navadijo?

Potrebovali so čas, da so se navadili. S temi kritikami je podobno kot z barokom. Vse te kritike ne letijo na predstavo Psiha, po kateri so nastale, ampak zaradi nje. Povezali so jo tudi z mojo razstavo in vse skupaj ukalupili. Kasneje so videli, da ni tako, da je to pač bila predstava, ki je potrebovala tako kostumografijo. Naslednja predstava je bila povsem enostavna, brez vsega tega, in tudi veliko, veliko naslednjih. Ne moti me, da se je kdo pri svojih ocenah zmotil. Tudi sam se kdaj. Takrat sem bil tudi zelo zelo mlad, kolegi so bili starejši in lahko si predstavljate, kako je, ko pride mulc in naredi halo. Jasno, da jim ni bilo prav.

Kako pa v Zagrebu gledajo na vaše delo?

Pred kratkim sem delal v Zagrebu, in sicer z Matejo Koležnik in Krešem Dolenčičem, slučajno je naneslo, da hkrati v HNK [Hrvatsko narodno kazalište]. Nimam vezi. Fajn se jim zdi ...

So ponosni na vas?

Kaj pa vem. Čisto mogoče je, da so, če lahko sodim po nekaterih rečeh. To bi morali vprašati mojo mamo. Ona bi rekla: »Ja, zelo.« [smeh] Novembra lani sem v Muzeju za umetnost in obrt pokazal zelo majhen del razstave, ki je bila prej na ogled v Ljubljani, in če lahko sklepam po odzivu, lahko rečem, da me zelo cenijo. Vsi so prišli, od ministrov do veleposlanikov, ekstremna gneča je bila, veliko se je pisalo o razstavi, pozitivno. Tega nisem pričakoval. Tuhtal sem, da nas bo kakih 50 tam, z vsem nami, pa je bilo kar v redu.

Eno od prekletstev gledališča je njegova minljivost. Predstava pride in gre … Se vi temu s svojimi kostumi uspešno upirate?

Kostumi po predstavah ostanejo v fundusu gledališča. Tja greš pravzaprav pred vsako novo predstavo, za katero delaš, da preveriš, ali je kakšna obleka, ki bi lahko prišla prav, ki bi jo lahko predelal za aktualno predstavo. To počnejo vsi kostumografi. S svojimi kostumi iz prejšnjih predstav ali s tujimi. Obleke za razstavo pa hranim.

Kot umetnine?

Nnne … Sploh ne vem, kako bi jim rekel. [smeh] Umetnost je zame, kaj pa vem … Sam se nimam za umetnika, ker je danes vsak, ki naredi tole [zmečka prtiček na mizi] umetnik. Zato se izogibam tem terminom. Obleke za razstave so shranjene, nisem pa vezan nanje, ne na svojo garderobo ne na pohištvo. Vezan sem edino na svojega mačka, to edino. Te obleke pač čuvam, pa saj so trpežne. Lahko jih zvijam, delam z njimi svašta.

Se delo gledališkega in filmskega kostumografa zelo razlikuje?

Zelo.

Ste pri filmu bolj omejeni?

Ne, je pa film bolj natančen, ker je hladno oko kamere zelo natančno. To poteg­ne za seboj izdelavo. V gledališču iz prve ali pa iz tridesete vrste ne vidiš tako dobro kot na filmu, ki ti ga kamera čisto približa. V gledališču je treba – spet odvisno od predstave – kdaj pa kdaj poudarjati stvari, pri filmu pa ne, jih je treba miriti.

Ampak kljub temu – gledal sem fotografije, posnete ob filmu Ljubezen, traktor in rokenrol – se mi zdi, da ste se izjemno zabavali, ko ste, recimo, oblačili Srečka Katanca v moder delovni plašč, bel pulover in pod njim rožnato srajco s kravato.

Pri tem filmu smo se vsi izjemno zabavali, sploh pri kostumografiji, ker je pač taka tema in je Prekmurje. Zelo zabavno je bilo. Sicer smo vse napravili v dveh tednih, zelo na hitro, kar pomeni, da se da v dveh tednih napraviti totalen čudež. [smeh]

Ste sami izdelali vsa tista oblačila?

Ne, nabrali smo jih. Poleg fundusov obstajajo delavnice, ki fenomenalno izdelajo oblačila in jih patinirajo, postarajo, ampak se kljub temu opazi razlika med novo stvarjo, ki je patinirana, da zgleda stara 30 let, in originalom. Tako, da smo iskali originale in prosili ljudi, naj poiščejo doma oblačila od pra, pra ne vem koga in jih prinesejo. V bistvu smo naredili stajling vintage starih oblek. To je zelo zabavno, totalen žur smo si naredili.

Razpon vašega delovanja je fantastičen. Kamorkoli se človek obrne, naleti na vaše ime, pa naj gre za gledališče ali film, za obleke nastopajočih na Emi ali na poslovilcu Škufca-Venturini, stilsko usklajenost ekipe Na zdravje ipd. Kako vam vse to uspe, sploh glede na vašo trditev, da pomeni naglica v ustvarjanju pomanjkanje bontona?

Odvisno, kakšna je ta naglica in kaj ustvarjaš. Pri mnogih od teh stvari, ki ste jih zdaj našteli – ne bom povedal, pri katerih – pomagaš ljudem. »Alan, pomagaj zato, ker ...« In so zelo enostavne. Pri nekaterih stvareh ne potrebujem tedna za razmislek. Lahko se dogovorimo v eni minuti in bo vse jasno. Gre za vprašanje kilometrine, komunikacije, ega. Sam nimam težav s kreativnim egom oziroma kakršnimkoli že. Lahko se ekstremno prilagodim. Obstajajo stvari, ki jih res lahko narediš v enem popoldnevu.

Sprejmete vsako naročilo?

Ne.

Zakaj? Ker vam ni vseeno, kdo nosi vaša oblačila?

Ne, absolutno ne. Helena in Josipa, recimo, sta dva ekstrema, totalno različna. Z Josipo se poznava že iz Zagreba, iz otroštva, in je med nama prijateljska relacija, Helena pa je osebnost in mi je popolnoma vseeno, ali bo pela svojega mornarčka ali opero. Ona je super in zato kadarkoli karkoli. Zelo mi je pomembno, kdo je oseba, ne to, kako zgleda.

Da zna nositi obleko?

Pomembno je, da najdem stik z osebo. Ni pomembno, ali je ta oseba suha ali debela, predvsem pa ni pomembno, ali je ta oseba znana ali ne. Ko me kdo pokliče, vedno rečem: »Dajmo se mi najprej videt ...« Včasih ti je pa že po telefonu jasno, kakšna oseba kliče.

Kakšna se vam pa kaj zdi javna podoba Slovencev?

V primerjavi s tisto izpred desetih let je zelo napredovala. Izboljšuje se na vseh področjih. Ampak mene tudi to, če se kje še najde kakšna izjema, ki ne zna, ne moti. Meni se zdi to šarmantno, ima svoj šarm, svoj duh, je osebnostna nota. Zakaj bi pa morali vsi vse znati, vsi imeti svojega osebnega svetovalca? Če se dobro počuti, če tako funkcionira ... Malo čudno bi bilo, če bi bili vsi spolirani in perfektni. Tudi pri prijateljih mi je čisto vseeno, če nosijo sprane majice in pošvedrane čevlje ali karkoli že. Ne ukvarjamo se s tem, ker je to tako nepomembno.

Se vam ne zdi, da bi moral biti svet uravnan po vaši podobi?

Bog ne daj! Vse bi bilo narobe. [smeh]

Leto dni ste preživeli v Milanu kot modni oblikovalec. »Na začetku te mami mnogo lepih in zanimivih stvari, ki pa, ko jih pogledaš od blizu, niso niti lepe niti zanimive,« ste rekli za to obdobje. Na katere stvari mislite?

Takrat sem bil star 23 let. Po razstavi v Moderni galeriji so nekateri ljudje videli moje stvari in me povabili v Milano. Za tiste čase in za 23-letnega mladeniča iz Jugoslavije so bile to totalne sanje. Zdi se mi super, da je prišlo takrat, da se mi ni zgodilo pri štiridesetih, ko bi res mislil, da je to največ, kar se ti lahko zgodi. Prišlo je v pravem trenutku, ko sem bil ravno prav odprt za take stvari.

Skratka, podpisali smo pogodbo, odprli trgovino, najeli šivilje, se zavezali, da se bomo vsak teden pojavljali na različnih dogodkih, znanih, manj znanih ... Bilo je zelo zanimivo, prvi mesec, dva. Potem pa povežeš nitke, kako kaj funkcionira, in ti postane jasno, da je vse skupaj podobno dogajanju v kateremkoli mestu v katerikoli državi, le da je tam pač večji krog ljudi, kar pa ne pomeni, da so boljši zaradi tega, ker imajo na bančnem računu več denarja.

Boljši od, recimo, sobarice tukaj, ki je fenomenalna ženska. Zato sem blazno hvaležen za tisto izkušnjo, da sem lahko ugotovil, da ne sodim tja. Blazno uživam v tem, da se zrihtam, to se mi zdi totalen fetiš, ampak če kdo na osnovi mojega videza sodi, da spadam tja, se moti.

Niso bili ljudje, ki bi jih želeli oblačiti?

Ne, a veste, da ne. Je pa bila gospa, ki sem si jo zelo želel spoznati, Anna Piaggi, ki je itak ... In smo se spoznali in vse, ampak potem se ti pa zgodi to, da spoznaš, da ti ljudje niso taki, kot si si jih naslikal v domišljiji. Ampak to je moj problem. Je pa bilo to milansko obdobje ena od mojih prelomnic, podobna tisti odločitvi, da pustim šolo, grem v Ljubljano.

To spoznanje, da jaz nisem modni kreator. Pa ne mislim nič slabega o njih, jih strašno spoštujem, ker je to, s čimer se ukvarjajo, v bistvu čisti biznis in se morajo znajti, ampak jaz nimam tega programa v svoji glavi. Pogodba je potekla, hvala bogu, ravno v pravem trenutku, zahvalili smo se drug drugemu, vrnil sem se v Ljubljano, kjer se je začelo blazno intenzivno obdobje.

Sami se niste nikoli oblačili konfekcijsko?

Hmmm, ne ... Kavbojke nosim.

Kako pa to?

Ne vem. Počasi, počasi, po pripravah ... [smeh] Zelo veliko stvari se je pri meni spremenilo v zadnjih letih. Kavbojke, pa to, da sem se postrigel, da nisem več stalno v črnem in belem ali v sivem, tudi očala so modernejša ... Do tega je prišlo nezavedno, tako nekako, da sem šele po tem, ko sem se pogledal v ogledalo, opazil: »Opala, tu je pa nekaj drugače.« Intuitivno.

Po reakcijah nekaterih ljudi sem videl, da sem zdaj res precej drugačen. Nekaterim ni bilo všeč, ker so se me navadili takšnega, kot sem bil prej. »Ti ne boš nosil džinsa in konec!« Ni jim bilo prav. Nekateri se še zdaj ne morejo sprijazniti, nekaterim je pa d'best, ker sem jim šel na živce s polizano frizuro. Nekaterim pa ne bo nikoli nič prav. Ni jim bilo ono prej in ni jim tole zdaj. Najpomembneje je, da je všeč meni.

»Nisem tip, ki bi zdržal znotraj institucije,« ste nekje rekli.

Odvisno od institucije.

Saj, zato sprašujem. Ali ni Cirque du Soleil tudi institucija?

Seveda, absolutno, pa tudi katerikoli teater je institucija. To, kar mi delamo, je služba, seveda, ampak je drugačna od služb od šestih do dveh. Je način življenja.

Ste bili zelo presenečeni, ko so vas poklicali?

Bilo je zelo zanimivo. Ne oglašam se na skrite številke in se nisem niti zdaj, ko me je mesec dni in pol klicala neka taka skrita številka. Striktno sem ignoriral. Po mesecu in pol sem se vendarle oglasil in je prišlo od nekod, iz daljave: »Že mesec dni in pol vas iščemo ...« Ups!

Kaj pa sploh je Cirque du Soleil?

Gre za predstave. Njihove zgodnje predstave so bile bolj cirkuške, kot so te zdaj. Cirque du Soleil je gledališki ekstrem, ki vsebuje opero, balet, dramo ... vse pa je povezano z akrobatiko, ki mu daje pečat.

Spektakel?

Tako, ja. Zelo. To je seveda spet odvisno od predstave. Predstava Zumanity, ki sem si jo ogledal v Las Vegasu, ponuja budoar sceno. Je velika predstava, ampak dobiš filing, da je narejena samo zate, zelo je intimna. Predstave so zelo različne. Obstajajo takšne, ki so pravi šov, neverjetne.

Priprave na predstavo trajajo menda dve leti. Pri kakšni predstavi boste sodelovali?

Sodelujem pri predstavi, katere premiera bo v Macau leta 2009. Bo del trilogije, Macao I, Macao II in Macao III. Različni kreativci delajo različne stvari, ampak največ, kar lahko povem, je to, da gre za doslej njihovo najbolj plesno predstavo. Zelo zelo ekstremno plesna predstava, seveda z vso akrobatiko. Pred kratkim smo začeli, nastajajo prve skice, prvi prototipi, materiale že imamo. Ampak več pa zaradi pogodbe ne smem povedati.

Ponavljam vprašanje z začetka intervjuja. Vas je kaj strah? To je vendarle največja stvar v vaši karieri.

Vse se mi zdi vznemirljivo, predvsem zaradi velikosti, ker sem tudi sam megaloman. Počutim se kot otrok, ki bi mu dali na voljo vse mogoče igrače. Zavedam se vsega tega, odgovornosti, strahu pa ne občutim, poleg tega pa strah slabo vpliva na ustvarjalnost. Pričakovanje pa ja. Zelo miren sem in skuliran, če me pa kaj zaskrbi, se ustavim in si rečem: takle mamo, in se sam s seboj vse zmenim.

Mačka bo šla z vami?

Zoja bo doma. Prijateljica bo živela v mojem stanovanju in skrbela zanjo. Ne bo spreminjala okolja, ker se mi zdi to za mačko najslabše. Kakšnega pol leta bom sicer konstantno preživel v Montrealu, ampak tudi takrat bo veliko potovanj do New Yorka in Macaa in nazaj, tako da ne bi šlo. Naj bo otrok doma. V hiši, v kateri živim, je sicer še pet mačk, od katerih se tri tudi sprehajajo po hiši. Zoje ne pustim, sem najhujši starš.

Sicer jo obiskujeta dve potepuški mački, ki prideta do nje po strehi do okna in imajo tam potem neko komunikacijo. Ful je hecno. »Prid se igrat.« »Ne morem, ata ne pusti, ful je grozen.« [smeh] Mačke so prave osebnosti, blazno močne so. Mi smo jih imeli že v otroštvu in so mi zelo pomagale pri mojih fobijah. Se mi zdi, da nevtralizirajo negativno energijo. Prav nasprotno od tega, kar trdijo zanje. Pravzaprav ne znam živeti brez mačke. To bo zdaj prvi problem te moje selitve v Kanado.

Ampak pred tem vas čaka pa še zanimiva razstava v solinah. Gre za kipe iz soli, če se ne motim?

Ja, skulpture iz soli, ki se zdaj upirajo. [smeh] Se potijo. Prva se je čisto, totalno, in je ostala samo osnova. To zgleda zelo zanimivo, kapljice počasi polzijo ... Na pomoč so priskočili kemiki, naredili smo že veliko novih variant, ampak zdaj čakamo, da vidimo, kako se bo to razvilo. Delamo, zelo pridni smo, ekstremne prob­leme imamo [smeh], grozno je, ampak tudi komično.

Zvenite zadovoljni in pomirjeni s seboj, čeprav sem nekje prebral, da ste večno nezadovoljni.

Saj to je normalno. Po katerikoli predstavi se mi zdi, da bi bilo vse lahko absolutno boljše. Občutki sreče so kratki in pridejo na dan v najbolj banalni situaciji. Na tržnici, ko kupuješ korenček, ali ko pospravljaš stanovanje, si zadovoljen kratek čas, pa po moje niti ne bi bilo zdravo, če bi trajalo dlje. Sam s seboj kot osebnostjo, kot kreativcem sem pa zadovoljen. Miren sem, usklajeno komunikacijo imam s svojim delom, poslušam intuicijo, ki mi ekstremno pomaga in je moje glavno vodilo, nisem ne histerik ne kolerik ...

Letos boste stari 40 let ...

Sem že. Včeraj. A ni fajn? [smeh] Ne sodim med tiste, ki bi praznovali, mnogi prijatelji sploh ne vedo, da sem imel rojstni dan. In nimam problemov s tem, ne bojim se, kaj bo. Komaj čakam, da jih bom imel 45 in da bom siv.

Pa jih ne kažete. Kako pa to? Jeste tortice, s športom se ne ukvarjate ...

Kaj vem. To je ta notranjost [smeh], konstantna meditacija, Zoja dela na tem čez noč ... To imamo v družini, dobri geni najbrž, sicer pa imam po družini tudi to kazen, da se pišem Hranitelj, pa moram biti nenehno na dieti. Sodim med tiste, ki lahko, če petkrat na teden naredijo tole [pokaže na tortico pred seboj], naslednja dva tedna hujšajo.

Ampak si privoščim, nikoli nisem lačen, ne maram hujšati. Človek se sčasoma nauči kombinirati. Če potrebujem cuker, ga bom pojedel v neomejenih količinah. Pa tudi sicer imam ogromne oči, kar se tiče hrane. Bog ne daj, da grem lačen v trgovino, ker se konča katastrofalno. Hujši sem kot otrok. Lepa embalaža, barve ... Stojim tam kot hipnotiziran.

Vozniškega izpita še nimate?

Grozno, ne. [smeh] Pa ne samo to. Tudi računalnika in mejla nimam. Ampak zdaj, odkar delam za Cirque du Soleil, je tega konec in naslednji teden gremo ponj.

Doslej ste skice vedno delali na roko?

Ja, je čisto drug filing. Čuti se na obleki, če je ročno delo, drugo energijo ima. Obenem je pa delo tista meditacija, o kateri sem prej govoril. Sicer mi zdaj Zoja ne dovoli dela na domu, ker se je treba s tem otrokom konstantno ukvarjati. Ronson, prejšnji maček, je bil čisto drugačen, genialen. Lahko je bilo polno stanovanje vsega, cvirna in drugega, pa se ni pritaknil, izognil se ga je. Zoja je drugačna, čeprav je iz istega legla, ruska modra.

Jure Mikuž je v besedilu v vaši knjigi zapisal, da pričakuje, da boste nekoč naredili obleko za pojest in da bo ta obleka, kolikor vas pozna, sladka. Ali ne bi bil za vas to neke vrste kanibalizem? Pojesti svojo obleko?

Ne. [smeh] Če je dobra, potem ne. Itak sem hranitelj, ne? Ampak to, kar zdaj delamo, je sol. Ne delamo iz cukra, iz katerega je bilo narejenih že toliko oblek, da ni več zanimivo. Sol ima pa drugo zgodbo. Kot eksperiment, raziskava, kot miniatura, nekaj novega, ki te blazno izčrpa, te pa obenem tudi napolni z novimi občutki.

Ena taka baročna guba?

Ne, ne morete verjeti, tukaj jih ni. Zelo čisto je, preprosto, veliko je stekla, srebra ...

Mislil sem gubo kot mataforo ...

Aja. To pa ja, lahko bi rekli tudi tako.

Besedilo: Tadej Golob

Foto: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere