Alen Kobilica: "Še vedno verjamem, da bom nekoč spet videl!"

Dva začetka modne kariere

Alen ločuje svojo manekensko kariero na dva začetka. Eden je začetek v Sloveniji, kjer se je s tem ukvarjal amatersko, saj se s tem ni preživljal. Bilo je primerljivo s kakšnim drugim študentkim delom, recimo z delom v kavarni – on je šel pač namesto tega morda na modno revijo v trgovskem centru. Rekel bi, da se v Slovenji od mode ne živi. Mednarodnih kampanj je malo, te ki pa so, so tu z razlogom, ki je, da ne plačajo toliko, kot bi sicer za enako kampanijo plačali v tujini. Pravi, da Slovenija nikoli ne bo modna prestolnica, saj tu na primer tudi ni dovolj naročnikov – zato nihče ne bi prišel v Slovenijo opravljati castingov, saj bi v enem dnevu recimo že videl vse kar je za videti. Za primerjavo pa, v Milano pridejo ljudje iz vsega sveta, ki ostanejo tam po pol leta in več, ter imajo po 10-15 avdicij dnevno.

V Sloveniji se je zanj vse začelo na nek lep poletni dan, ko sta v kavarni do njega prišla neka gospodična in gospod ter rekla, da se jima zdi primeren za fotografiranje, ali bi bil pripravljen za kaj takega in rekel si je, zakaj pa ne.

Spomni se, da je bilo fotografiranje za spodnje perilo, snemali so v Medvodah, s fotografom Dejanom Dobokovičem in že na prvem snemanju je delal s priznano slovensko manekenko Nino Gazibara. Slovenija je kar majhna, in network se je hitro razširil tako, da je s tem še naprej ukvarjal.

Začetek v tujini je bil pa nekoliko drugačen. Že nekaj časa je imel svojo turistično agencijo, s katero je bil v Grčiji in iz neke skupine Italijanov je do njega pristopil Dan Lorino, s katerim sta zdaj že dolgo prijatelja. Dan je delal v Milanu v svetu mode in poznal ogromno ljudi. Zdelo se mu je, da bi tudi Alen lahko delal v modi, in res si je vzel dopust, ki ga je preživel potem v Milanu, kamor ga je povabil Dan. Sprejet je bil v dve agenciji in za eno se je odločil - že naslednji dan je snemal in tako se je vse skupaj začelo.

Zgodba z Armanijem

Prvih 14 dni v Milanu je preživel v času njihovega fashion weeka, ko pridejo tja res vsi iz vsega sveta. Za modela je zato to morda celo slab čas – kreatorji imajo morda 25 modelov na modno revijo, od tega jih je 20 že vnaprej zmenjenih, kar pomeni, da ostane le še 5 prostih mest, za katere se bori. Zato je šel tja bolj iz radovednosti.

Pri Armaniju večinoma že pred castingom naredijo selekcijo na podlagi izbire iz agencij in tudi njega je agent klical, da se Armani zanima zanj. Bolj na ukaz agenta je ostala dva castinga, ki naj bi ju imel, spustil iz rok in šel tja. Bil je pozen, trkal na vrata, prodal zgodbo in vstopil.

Bila je polna dvorana modelov, ki so se že borili za eno od teh 5 mest, tudi Armani je bil prisoten. Tam je bila pista, po kateri si se sprehodil do njega, on pa je opazoval in na glas komentiral, v italijanščini – a je tudi Alen govoril italijansko, zato je vedel, kaj govori. Ko je bilo konec, mu je rekel, če se lahko sprehodi še enkrat. Alen je razumel, njegove komentarje – da mu je všeč, kako se giba, da dobro izgleda in, da ga želi imeti na vseh svojih revijah. Na agenciji so mu kasneje razložili, da je Armani zelo cenjen, da izbira res le najbolj izkušene modele, zato naj ne bo razočaran, če dela ne dobi. Naslednji dan je – po faksu – dobil sporočilo, da ga želi Armani za vse svoje revije – Giorgio Armani, Armani Jeans in druge.

Iz pol leta na 13 let

Ko je po 14-ih dneh agenciji povedal, da se vrača v Slovenijo, saj ga doma čaka delo s svojo turistično agencijo, so bili kar malo šokirani, a se je vrnil. Po zaslugi agenta Luca, ki je vedno verjel vanj in ga je v to prepričal, se je spet odpravil v Milano, tokrat za pol leta – ta so se potem podaljšala v kar 13 let!

Seveda je ta čas kombiniral z rednim vračanjem domov ob vikendih. Iz tega vidika je bil Milano zanj na nek način potuha, saj je za pot iz Slovenije rabil zgolj 4 ure, medtem ko modeli iz vseh koncev sveta v Milanu ostanejo tudi po leto ali več brez vračanja domov. Zgodilo se je tudi, da ga je klicala agentka in rekla, da ima naslednji dan casting, pa se je na pot odpravil naslednji dan ob 4-ih zjutraj in še isti dan delal.

‘’Največji so preprosti’’

Morda klišejsko nadutost velikih modnih oblikovalcev ustvarjajo mediji, a Alen ima drugačne izkušnje. Pravi, da so tisti največji v smislu posla zelo ciljno fokusirani in profesionalni, kot ljudje pa zelo človeški in preprosti. Armani na primer, je bil vselej prisoten – od prvega kroja pa do zadnjega momenta na reviji. Svoji skupini modelov rad ostane zvest in se je drži. Pri svojem delu je zelo vesten in ko nekaj zahteva, ne pušča prostora za improvizacijo. Kot človek pa je bil zelo sproščen. V garderobi se je rad pridružil pogovoru in tudi na osebni ravni je bil do ekipe vselej pozoren.

O tem zaključi Alen: ‘’Ponavadi so naduti ljudje, ki nekam lezejo pa nekako ne prilezejo – in takrat čutijo, da morajo igrati nekaj, kar niso.‘’

Izgled je v visoki modi morda na 5. mestu

Sam je imel to prednost, da se mu za svoj videz nikoli ni bilo treba veliko odrekati. Športal je že od nekdaj, končal je Fakulteto za šport in treniranje vsak dan mu je bilo v užitek. Kar se tiče izgleda – je ta v visoki modi morda na 5. mestu. Prvi izbor je narejen na podlagi videza, potem pa znotraj tega izbirajo zelo vsebinsko – kdo si, kaj si, kako razmišljaš, kaj imaš za povedati. Nič ne pomaga, če je vreča lepa, a prazna – kot maneken moraš znati s kamero, pa tudi z ljudmi.

Seveda nikoli ne smeš zavrnitev vzeti osebno, saj si oni zelo pogosto že vnaprej zamislijo, kakšen model bi radi imeli. Je pa naporno, saj se od jutra do večera sprehajaš po castingih, ves ta čas moraš dobro izgledati in na koncu dneva morda vseeno nisi ničesar zaslužil. Iz tega vidika je modeling psihološko naporno.

Odrešitev po izmučenosti in nov izziv

Kakšne pol leta, preden se mu je to zgodilo, ni vedel, kaj je narobe – izgubil je vso energijo, strast in voljo do življenja. Dal je preveriti kri, a ker je bil tumor benigni, se ga iz krvne slike ni prepoznalo. Šel je na MRI slikanje glave in tam izvedel, da ima tumor.

‘’V tistem trenutku je bila to zame nekakšna odrešitev, saj sem potem vedel, kje je razlog za to izmučenost in nevoljo.’’

Šel je na operacijo in takoj ko so mu tumor odstranili, se mu je vsa energija povrnila. En teden po tem je še videl, v treh dneh pa se je iz slabovidnosti stanje preobrnilo v slepoto. Še vedno verjame, da bo nekoč spet videl in trenutno situacijo je kot izziv: ‘’Do 38. leta sem videl perfektno, niti očal nisem rabil, videl sem ves svet. Dajmo videti, kaj lahko zdaj v tej situaciji naredim.’’

Črpa iz impulzov iz okolja

Alen je že od nekdaj našel veselje v mnogih stvareh. ‘’Meni je bil zunanji impulz življenja tako močen, da že kot otrok nisem razumel, kako nekateri na primer na plaži samo ležijo ali le kartajo’’ – pa ne, da ima kaj proti kartam, ampak sam ne more biti pri miru. Že od nekdaj je dejaven v večih stvareh. ‘’Modni svet je bil dober kompromis za to, da vidim svet, imam vseeno dovolj prostega časa, nisem omejen z nekimi sistemi, hkrati pa sem tudi nekaj zaslužil.’’ Tudi športnik je bil od nekdaj in ko je oslepel, je s tem samo nadaljeval – začel je s parašportom – najprej s plavanjem in nato s triatlonom. Hkrati se mu je porodila ideja za center Vidim cilj, to je bilo pa za njegovo srce, ‘’da povrnem družbi, saj verjamem, da vsak ki lahko, mora družbi nekaj dati.’’ V centru imajo preko 100 otrok z razvojnimi specifikami– začeli so s slepimi in slabovidnimi, potem so se pridružili še otroci s cerebralno paralizo, paraplegiki, avtisti… Imajo kup srčnih otrok, z njimi tudi kup aktivnosti, in na to je zelo ponosen.

Zdaj ima Alen znamko ekoloških rastlinskih sladoledov Indy & Pippa.

Ustanovili so jo štirje kolegi, leta 2009, z željo, da bi ustvarili nekaj zares dobrega, ki bi bilo tudi na dolgi rok zdravo. Vsak v ekipi je imel svojo nalogo: ‘’Jaz sem imel nalogo blind testing – dobesedno! In to še vedno počnem.’’ Ker zna več tujih jezikov, je tudi odgovoren za komunikacijo s tujino. Že od samega začetka so se odločili, da tu res ne bo kompromisov in bodo imeli le najbolj kvalitetne sestavine na tržišču.

Sladoled narejen z mislijo in srcem

V ekipi Indy & Pippa jim je njihova ljubezen do okolja in narave zelo pomembna, in stremijo k trajnosti. Izdelki so ekološki, rastlinski ter iz ekološkega riževega napitka, ki ga delajo sami iz ekološkega riža. Ne uporabljajo rafiniranega sladkorja, temveč za sladilo uporabljajo javorjev sirup, tapioko ali rižev sirup. Za izdelavo sladoleda imajo napravo po meri, s katero lahko v sladoled dajejo cele sadeže in ne praškov. Proizvodnja je v Trzinu. Na začetku so imeli plastične lončke, potem pa so se zamislili v slogu ‘’walk your talk’’ in začeli z razgradljivimi lončki in žličko.

Vprašanje poslušalke: ‘’Kdaj si bil zaradi svoje kariere najbolj nesiguren in kako si to premagal?’’

Dostikrat lahko pridemo do situacije, ko smo nesigurni, a Alen poudarja, da je pomembno, kako potem na situacijo gledaš in kakšen pomen temu pripišeš. ‘’Enostavno greš čez – jaz to kar malo povozim.’’

Tudi sam se rad prepusti toku, a potem ko naredi prvi korak

Izgleda, da Alenu vse uspe, a pravi, da to ni res, a je zelo proaktiven. Še vedno mu 30% stvari ne uspe, nekdo drug bi za enako rekel, da mu le 30% stvari uspe. Razlika je v tem, da ''sam naredim korak – ko nekaj rečem, moram to tudi opraviti in ne odlagam.'' Ne verjame v razširjeno novodobno mišljenje, da se mu bo nekaj že zgodilo, če mu je namenjeno. ‘’Lahko vizualiziraš kar koli, pa ne bo nič iz tega, za to nič ne narediš.''

Težke situacije dojema drugače

‘’V življenju so samo trenutki… in težko bi rekel težki.’’ Alen se zaveda, da je nekomu drugemu v istem trenutku še težje kot njemu. Včasih si v takšnih trenutkih tudi reče, da ‘’bi bilo težko še težje, torej bo šlo kmalu spet navzgor!’’

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na podcastu Na svoji strani - Apple & Spotify

Podcast podpirajo partnerji projekta Mladinska knjiga, Malinca in Kauch.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere