Urška Habjan, ustvarjalka nakita z urnimi mehanizmi

Kako se je začelo?

Urška: Začelo se je tako, da sem ogrom­no denarja zapravila za nakit, zato sem se odločila, da ga bom poskušala delati sama. Ob tem moram omeniti svojo prijateljico Stanko Hribar, ker je bila moja mentorica in me je naučila osnov izdelave nakita. Še danes se rada pohvali, da je ponosna na to, da je učenec presegel učitelja. Iskala sem se devet let, šla čez vse razvojne faze: od fino mase, lesenih perlic do žic, dokler se na koncu nisem ustavila pri urnih mehanizmih, ki so me kar naenkrat zasvojili. Takrat sem tudi čutila, da je pravi trenutek, da se s svojim nakitom predstavim širši javnosti.

Lahko rečete, da si s svojim nakitom utirate tudi svojo poslovno pot?

Urška: Iz konjička je preraslo v mini posel, potem pa se je razraslo čez mejo in naenkrat sem se znašla v neki situaciji, ko sploh več nisem obvladovala vseh naročil. Odprla sta se mi recimo Berlin in Dunaj. Na Dunaju sem lani prejela mednarodno nagrado za najboljšega oblikovalca nakita. Bilo je ogromno oblikovalcev iz različnih držav, zato sem bila presenečena, hkrati pa tudi počaščena in ponosna, da sem nekaj dosegla.

Ravno od berlinske spletne strani www.melovely.de, ki se ukvarja s prodajo oblikovalskih kosov unikatnega nakita, bi se slovenski trgovci lahko veliko naučili. Gre za popolnoma drugačno trženje in pristop. Tvoj nakit se trudijo ponujati na vsakem castingu, v oddaji Nemčija ima talent, na Super model Nemčije ... Delajo na tem, da se stalno pojavljaš v medijih. Zavedajo se, da če mi raste ime, se višajo cene in imajo tudi oni nekaj od tega. Zelo so aktivni in prisotni tako na spletu kot v drugih medijih. Z njimi je lepo sodelovati.

Kako ste začeli sodelovati s tujino?

Urška: Vsako leto sem hodila na Modepalast na Dunaj, ki je eden od največjih modnih sejmov, in lani sem bila nagrajena. So pa prvo leto bili zelo previdni in skeptični do mojega nakita. Naslednje leto so se me spomnili, pojavila se je tudi neka gospa, ki je rekla, da odpira trgovino. Bila sem presenečena, ko se je po letu dni javila in dejansko odkupila mojo kolekcijo. To je bil prvi odkup moje kolekcije, kar me je prijetno presenetilo. Zdaj se dogovarjam tudi za stalno sodelovanje z eno trgovino v Torontu. V Sloveniji pa trenutno svoje izdelke prodajam le v Nami.

Zakaj se vam zdi smiselno vztrajati na svoji poti?

Urška: Stvari, ki jih delaš, moraš imeti rad, jih delati s srcem. Glavno vodilo mi ni bila niti prodaja, niti gradnja znamke, želela sem le toliko prodati, da bom lahko delala naprej.

Kje dobite urne mehanizme?

Urška: To so stari urni mehanizmi, ki se jih pri nas ne splača kupovati na bolšjaku, ker so predragi. Po drugi strani pa ima to neki čar, saj ko grem na počitnice v Maroko, v Casablanci v starinarnicah najdem urne mehanizme in se hkrati dve, tri ure pogajam za ceno. Ti urni mehanizmi imajo za sabo celo zgodbo. Zdi se mi, da imajo tudi stranke strašno rade, če jim poveš, od kod urni mehanizem izhaja, kje si ga našel, saj potem tudi njim predstavlja nekaj posebnega.

Veliko strank pride k meni z urami, ki so jih dobile od svojih prednikov, da jih vgradim v nakit in ga potem imajo za trajni spomin. Takih starin se najbolj bojim, ker nikoli ne vem, kako se bodo, ko jih začnem razstavljati, obnašale. Bojim se tudi, da se mi kaj ne ponesreči s starino, ki stranki veliko pomeni. S tem je delo le malo drugačno, ker se mi roke bolj tresejo.

Kakšne možnosti so, da si človek sam utre pot in najde nekaj prostora pod soncem zase?

Urška: Če sanjaš svoje sanje in si pripravljen nekaj žrtvovati zanje, potem je vsak zmožen najti samega sebe in svoj prostor pod soncem. Res pa je, da velikokrat, ko gre kdo v kino ali ven, nimam časa, ker delam. Včasih zginem tudi za več dni in me ni, takrat namreč padem v svoj svet in začnem ustvarjati. Sicer pa prijatelji bolj ali manj to tudi razumejo. Enostavno sem skoncentrirana na tisto, kar delam, tudi misli mi takrat tečejo v nekem krogu in je kot neke vrste meditacija.

Uporabljate še kaj drugega pri izdelavi nakita, poleg urnih mehanizmov?

Urška: Uporabljam vse, kar se da uporabiti. Našla sem žličke od porcelanastih punčk, ki mi jih je bilo zelo zanimivo uporabiti. Kar pomeni, da imam dodaten razlog, da izginem v kakšnih starinarnicah za nekaj ur. Te stare stvari imajo svojo dušo, nekaj, kar privlači. Uporabljam pa tudi matice, pištole, krilca, ključke, celo bančne vreče ...

Kako bi opisali svoj nakit?

Urška: Nekateri pravijo, da je moda, nekateri, da je art, jaz pa se zelo nerada predalčkam. Vsake oči imajo svojega slikarja in zelo rada prepuščam ljudem, da ga sami ocenijo. Zakaj bi se kamorkoli uvrščala, sem samosvoja!

Delate le unikaten nakit?

Urška: Vsak kos nakita je drugačen, ker ko se ura enkrat razstavi, podobne ni več. Dejstvo pa je tudi, da so novejše ure znotraj največkrat plastične. Ne vem, kaj bo, ko bo počasi zmanjkalo starih ur. Našla bom novo inspiracijo. V vsakem primeru mi je vsak kos nakita, ki ga izdelam, v velik izziv. Največkrat sploh ne vem, kaj bo nastalo, začnem delati in potem pod prsti nastaja samo, ideje, ali bo zapestnica, verižica ali kaj drugega, pa dobivam sproti.

Delate tudi nakit za moške?

Urška: Zdelo se mi je nepošteno, da moški nimajo ponudbe. Predvsem se mi zdi, da je zelo malo manšetnih gumbov. Imam stalne stranke, moške, ki prihajajo po manšetne gumbe ali jih naročijo, ker menijo, da je vsak par manšetnih gumbov nekaj posebnega. Zanimivo, da je v Berlinu ravno verižica s staro radijsko tubo najbolj prodajani kos moškega nakita.

Ste toliko samozavestni, da vas ne zanima, kaj drugi menijo o vašem nakitu?

Urška: Zlagala bi se, če bi rekla, da me. Vsak oblikovalec mora tudi preživeti. Zelo rada imam, da mi pri naročilu puščajo svobodo, da se lahko izrazim in ocenim stranko, kakšen nakit bi ji pristajal, vseeno pa mora še vedno vsak oblikovalec imeti komercialne kose, ki so všeč širši javnosti. Navsezadnje vsi ne nosijo ekstravagantnih ogromnih kosov. Če bi bilo po mojem, bi delala le take kose. Žal ali na srečo so tudi stranke, ki jim je všeč malo bolj diskreten nakit. Če se v nekem kosu nikakor ne vidim in sploh nima nobene moje ideje niti koncepta, rada priporočim kakšnega drugega oblikovalca, ki dela v tej smeri.

Kaj si želite v prihodnosti?

Urška: Predvsem bi želela, da Slovenci dojamejo, kaj pomeni ročno delo, in ga znajo ceniti. Velikokrat slišim: O, tako je drago. Je, ker nakit ni delan industrijsko. Plačaš že samo idejo in ročno delo, čas, ki ga je nekdo posvetil, navsezadnje gre tudi za unikate. Se mi zdi, da v tujini veliko bolj cenijo te zadeve.

Besedilo: Suzana Golubov