Intervju z oblikovalcem Petrom Movrinom: "Vame vsi verjamejo, ampak to sem si moral izboriti"

Je bilo leto 2014 vaše leto?

Moje leto je bilo že leto 2008, ker se že od takrat ves čas nekaj dogaja in je vsako leto nekaj bilo. Najprej sta bili Elle in Coca Cola Light nagradi za najbolj perspektivnega stilista, leta 2009 sem bil uvrščen med 40 največjih talentov modnega oblikovanja z vsega sveta po izboru Li Edelkoort, ene najvplivnejših oseb s tega področja.

Na Mango Fashion Award sem bil leta 2012 in 2013 polfinalist, z diplomsko kolekcijo FranzMadonna pa sem se uvrstil na modni bianale v Arnhemu (MoBA), bil na prvem mestu za najboljšo predstavitev ženske visoke mode na Kremlin Stars v Moskvi, dobil nagrado Rexona Crystal, nagrado za posebne dosežke na NTF leta 2011, 2012, 2013 in 2014.

Medtem sem počasi začel delovati v Squatu kot skupina, kjer smo tudi delali na projektih ... Vseskozi se nekaj dogaja, letos sem v konkurenci s Sofijo Nogard in Natašo Peršuh dobil Elle Style Awards, zdaj sem na Saint Martin's School of Art, sodeloval sem na milanskem tednu mode na showroomu Voguevih talentov ...

Kako to, da ste po naravoslovnotehniški fakulteti (NTF), smer modno oblikovanje, kjer ste tudi magistrirali, odločili za še en magisterij na Saint Martin's School?

Na Saint Martin's School of Art dobiš drugačne izkušnje kot pri nas, vse je zelo povezano z industrijo. Imaš toliko projektov, da jih sploh ne moreš narediti. Zanimivo je to, da ti dajo toliko informacij, da vidijo, koliko lahko preneseš. Ob petkih nas po navadi zabijejo z informacijami, da čez vikend razmislimo in v ponedeljek prideš z nasmeškom, brez solz.

Ste pa bili svetovno že opaženi, še preden ste šli študirat v London.

To njih sploh ne zanima. Tja se gre po novo znanje, ne po pohvale. Te dimenzije na šoli ne poznamo.

Pa vas?

Niti ne, mene zanima nekaj povsem normalnega, zdi se mi, da na te stvari gledam realno. Zelo mi je smešno, ko me vprašajo: "Je bilo uspešno leto?" Sploh ne razmišljam tako. Ja, bilo je dobro, zelo sem hvaležen, ampak gremo naprej. Naše delo je zelo naporno. Zelo sem ponosen na Natašo Čagalj, ki je zdaj postala kreativna direktorica pri Ports 1961.

Sprva je delala pri Cerrutiju in Lanvinu, nato je bila vodja oblikovalskega tima pri Stelli McCartney, pred kratkim pa je zasedla mesto kreativne direktorice za žensko modo pri modni znamki Ports 1961. To bi morala biti novica dneva v vseh časopisih, na vseh poročilih, gre za pozitivno novico tudi za oblikovalce, za vse, ki se ukvarjajo z vizualijami in daje upanje.

Pri nas precej novinarjev sploh ne pozna Nataše Čagalj, sploh ne vedo, da obstaja. Hodila je na Saint Martin's. Če v svetu omeniš njeno ime ali rečeš, da si iz Slovenije, vedo, da je ona od tam. Res je tudi, da je Nataša bila bolj v ozadju, je pa zelo močna, saj gre za trdo in intenzivno delo.

Kaj rečete na svojo nedavno izkušnjo s Hollywoodom, ko sta kostumografa blockbusterja Igre lakote 3 naročila vaše kose?

To darilo sem dobil lani na božični večer, ko sta mi pisala Kurt in Bart. Naredil sem kostume za Igre lakote, film v treh delih (tretji del ima dva dela), kjer glavno vlogo igra oskarjevka Jennifer Lawrence. Za zdaj je bila predvajana enka, film, v katerem so moji kostumi, bo predvajan prihodnje leto.

Ste za film delali kostume po naročilu?

Nekaj smo naredili posebej, nekaj pa je pobranih mojih oblek iz kolekcije in prilagojenih.

Kaj vam pomenijo tovrstna sodelovanja in sodelovanje s stilisti Lady Gaga?

Za vse te projekte sem zelo vesel, ampak vsi zares zelo delamo. Obenem zraven vsi delamo tudi druge projekte, ki so povezani z modo, kdaj tudi prodajamo v kakšni trgovini, kar je zelo dobro, ker tam spoznamo veliko ljudi. Smešno je, ko pride kakšen Slovenec in reče: "Kaj pa vi tu delate?" Halo, kaj pa je s tem narobe?

Ni vam pod častjo, tudi če delate v trgovini?

Zdaj seveda ne delam več, vsekakor pa mi ni bilo pod častjo delati. Ljudje, ki so omejeni, so omejeni vse življenje. Moraš se sprostiti in delati, kar ti je dobro in kjer se lahko veliko naučiš.

Bi z razmišljanjem na njihov način lahko rekli, da vam je v Sloveniji v redu, ker ste kralj na Betajnovi, več pa ne potrebujete?

Po mojem ne bom živel v Londonu. Na koncu dojameš to, da bi rad nekaj delal. Če bom zelo uspešen, bom šel v Slovenijo in začel tu producirati. Ampak moda ni hec, včasih sta bili dve kolekciji na leto: kolekcija pomlad-poletje in kolekcija jesen-zima. Zdaj je šest kolekcij na leto: pred poletjem, pred jesenjo ... in če želiš funkcionirati, moraš pač delati.

Produkcija je nora, stalno moraš imeti nekaj naštudirano. To ni larifari, nekateri mislijo: "Saj gre le za skice." Kakšne skice? Stalno se dela, tudi za božič. Rečejo ti: "Nekam malo si prinesel na korekturo, si kaj spal?" Če rečem, da sem spal dve uri, rečejo, da je to preveč. Ko je projekt, se pač nič ne spi. Pri nas študentje drugega letnika magisterija spijo na faksu in delajo vse noči. Starša od ene Ukrajinke sta v Londonu, da ji pomagata pri vezeninah za zaključevanje.

Študentje Saint Martin's School of Art jemljete svoje študijske obveznosti zelo resno?

Seveda. Tako bi moralo biti tudi pri nas. Avstrija je zelo blizu nas in morali bi se dogovoriti, da njihovi študentje pridejo sem, da vidijo, kaj je to slab sistem, naši pa naj gredo v Avstrijo in vidijo dober sistem, kar se tiče financ. Tako se lahko vsak nekaj nauči.

Pri nas pa veljajo le knjige in internet, ki je dobesedno zakon. Na internetu pa lahko objavi vsak, ki ima pet minut časa. Najlepši del kolekcije je raziskava, ko raziskuješ. Vse stvari v modi so bile že narejene. Naredila jih je Coco Chanel, ampak stvar je takšna, da lahko dvakrat premisliš o tem, kaj je bilo narejeno.

Nam ni ravno zaradi tega všeč vintage, ker je nekaj, kar prepoznamo?

Razumem, da je vintage krznen plašč ali kakšen poseben kos. Ne razumem pa, zakaj si ljudje kupujejo vintage H&M iz leta 1990. Kupi si Saint Laurent, torbo Prado, kos, ki je res močen, pa ni od znanega oblikovalca.

Kako živite v Londonu?

Hitro, intenzivno in čim bolj fokusirano.

Kakšna se vam zdi Slovenija v primerjavi z Londonom oziroma divjim in hitrim svetom?

Slovenija je bolj na počasi. Pravzaprav se sploh ne sekiram, kje bom živel, ker z enega konca sveta na drugi prideš zelo hitro. V Sloveniji je življenje bolj kvalitetno. Ljudje so povsem drugačni, pa ne da bi bili slabi, ampak jamrajo: "Joj, ta kriza!" Saj vem, da je kriza, dobivamo se na kavi, kaj bomo jamrali, ljudje nimajo za osnovne potrebe. Prej si pač šel v hotel in si dal 200 evrov na noč, zdaj pa greš v kamp ali spiš v avtu. Komu je kaj mar? Verjamem pa, da je precejšnja kriza.

Ni izziv ravno v tem, da v dani situaciji poiščeš rešitev?

Pri 50 letih se je težko prilagoditi, pa nimam nič proti 50-letnikom, ljudje so do teh let le živeli eno življenje.

Nič ni večno, stvari se spreminjajo. Tudi vaše kolekcije se iz sezone v sezono razlikujejo.

Seveda so lahko drugačne, ampak štos je v tem, da koliko je nekaj večno, pokaže le čas. Ne smeš razmišljati, kako bo neka stvar večna in boš oblikoval večne kose. Kaj bo večno, bo pokazal čas. Chanel tudi ni delala z namenom, da naredi večno črno malo obleko, naredila je pač črno malo obleko, in ta je postala večna.

Ne morete reči, da niste s sabo nekaj dobrega ponesli tudi iz Slovenije, s fakultete?

Poleg dela na faksu smo še dodatno delali, potem ko je prišel Squat, smo poleg tega delali še več.

In vi ste hoteli še več, saj ste se po enem magisteriju odpravili po še enega v London.

En magisterij sem že naredil, enega pa še bom, ampak ne gre mi toliko za pripis magister in nekakšne diplome, gre za izkušnje, čim več moraš pobrati in pridobiti. NTF je bil zakon izkušnja. Moraš pa naprej.

Kaj pa samo življenje, črpate kaj iz njega?

V vsakem primeru črpam iz življenja. Pri Slovencih je problem, ker nimamo toliko avtohtonih stvari, ki bi bile tako znane. Imamo narodno nošo, ampak so precej podobne tujim. Želim povedati, da en Bolgar ali Poljak dela podobno narodno nošo kot ti, ker je bil takšen preliv in je Slovenija sečišče.

Kaj pa idrijska čipka?

Tudi Francozi jo imajo, pa so vsaj iz nje kaj naredili, mi jo pa dajemo v okvirje, namesto da bi naredili čokoladno idrijsko čipko in bi s tem dobili večjo prepoznavnost.

Gotovo imamo še kaj! Morda je bolj težava v tem, da ne spoštujemo dovolj dediščine in je ne znamo primerno prezentirati?

Res je, nismo preveč delali na lastni dediščini.

Kaj vam je pomenil Zoran Garevski?

Bil je moj mentor, prijatelj zlati! Ravno zadnjič sem povedal očetu, da bi se zdaj z njim dobila na kavi in bi ga vse zanimalo: "Kako je to? Kaj je tisto?" Še zdaj ne morem verjeti, da je umrl, kar čakam ga. Zadnjič sva s kolegico, ki je tudi v Londonu, krojila na tleh. Rekel sem, da naju zdaj Zoran gleda od zgoraj in si misli, da sva kretena: "Obrnita ta kroj, takoj bo boljše videti."

Se z njim še pogovarjate?

Z Zoranom sem stalno v mislih. Dal nam je ogromno. Že s tem, ko je komu rekel: "O, kako dobro dišiš." Prej, ko ga še nismo toliko poznali in nam je kaj rekel, smo rekli: "Oh, Zoran." Zelo nas je navdihoval. Ko sem slabe volje, v Londonu nosim njegov plašč. Imam nekaj njegovih kosov, rad jih imam. Zoran je zakon! Gori imam profesorja, Fabia, francoskega Švicarja, ki je trd. Dobro je delati, če je na fakulteti tudi moška energija.

Je Fabio zahteven?

Vsi so zahtevni in te prisilijo k razmišljanju. Gor nisi prišel, da te bodo hvalili, prišel si, da boš intenzivno delal. Na koncu ugotoviš, da od negativnih kritik več pobereš. Ves čas te sprašujejo: "Kaj je to? Kaj je tretje? Kaj je to?"

Kako pa finančno pokrijete šolanje v Londonu?

Prej, ko sem še delal v domači mesariji, sem vedno varčeval.

Ste pomagali domačim?

Seveda. Delal sem vse otroštvo, nisem imel žurov. Pri 19 letih sem bil utrujen od življenja, ker sem le delal, poleg tega pa hodil še v šolo. Gre za intenzivno delo, v katero smo bili vsi člani družine vključeni. Dobil sem tudi štipendijo na Ministrstvu za kulturo, pomagajo pa mi tudi stari starši in starši.

Tudi tokrat sodeluje vsa družina?

Vame vsi verjamejo, ampak to sem si moral izboriti. Pri nas umetnost ni bila cenjenja, cenjeno je bilo meso.

Kako ste se borili za svoje ustvarjanje?

S tem, ko sem delal in delal. Iz mesarije pa sem šel sam.

Šolnino tudi plačujete?

Tudi, ampak šolnina proti slovenskim šolam sploh ni tako visoka.

Je v življenju treba kar iti ali več premišljevati, kaj in kako?

Treba je iti in vedeti, kaj hočeš.

Kaj hočete vi?

Ne vem, pokazal bo čas. Zdaj hočem čim več poskusiti in delati, iti naprej.

Se je vaš pogled na oblikovanje od začetkov do danes zelo spremenil?

V življenju se stalno učiš nekaj novega, urednikuješ svoje delo in dober urendik je tisti, ki je v življenju dal nekaj čez.

Hodite v Londonu na modne revije?

Ne, bolj malo, ker ni časa.

Lahko na modni reviji dobite kaj zase?

Dobiš modni občutek, vsi smo zelo lepi, se smejemo, na koncu pa pravzaprav ugotoviš, da vsi težko delamo, smo vsi prepoteni. Modna revija je le trenutek, na katerem sijemo.

Imate v Sloveniji svoje pomočnike?

Imam ljudi, ki mi pomagajo, vsi mi pomagajo, ko se dela. Vedo, da sem v Londonu, in ko je treba nekatere stvari speljati, mi pomagajo. Ko bom enkrat imel produkcijo, bodo ti ljudje delali z mano.

Si tudi v Londonu tako pomagate?

Ne, smo si konkurenca. Navsezadnje nas je bilo izbranih le šest med mnogo prijavljenimi.

Kaj vam zdaj rečejo doma, ko pridete na počitnice?

Zelo me razvajajo in vedo, kako trdo sem delal, da sem prišel do te šole.

Kakšno je življenje v Londonu?

Intenzivno in hitro te lahko izvrže, ker ne moreš s tokom naprej.

Se morate zato marsičemu odpovedati?

Absolutno, vsemu.

Kaj je potem v vsem skupaj tako lepega, da se tega greste?

To je zame življenje. Je borba s sabo in drugimi, z vsemi, najprej s sabo, potem pa še z drugimi.

Pripravila: Suzana Golubov