Jan Mihelič: "Marsikdo je mislil, da sem nor, ko sem pisarno zamenjal za delavnico"

Dobri dve leti minevata, odkar je Jan Mihelič pustil službo za pisarniško mizo in računalniško miško zamenjal za brusilnik lesa. Majhen korak za človeka, a velik za osebnostno rast. Brez prihrankov, brez dolgoročnega načrta. Želel je le ustvarjati mize, ki bi razveseljevale ljudi. Želel je ustvarjati mize, ki bi v poplavi masovne proizvodnje izstopale s svojo bogato vrednostjo.

V njegovi delavnici občudujem simfonijo kovine in lesa, mize, ustvarjene za danes, z mislijo na prihodnost. IronxWood se je v slabem letu dni, lansko jesen so jo namreč ob prijetnem druženju s prijatelji pospremili na pot, razvila v znamko, ki si utira pot tudi onkraj meja Slovenije. Z roko podrsam po hrastovi mizi z narav­nimi robovi, ki mi prva prekriža pot. Stik s toplino lesa, rahel vonj oljnega premaza. Moji prsti naletijo na majhno razpoko v lesu, bogat detajl. Vsaka miza zase je unikat, diha v svojem ritmu.

Slovenija je ena najbolj gozdnatih evropskih držav. Že ob kratkem sprehodu v bližnjem gozdu lahko uživamo v pestri paleti drevja, pod nogami nam škripa vse vrste listja. Jan je odraščal v idilični vasici v objemu Karavank.

Otroštvo je s prijatelji preživljal ob plezanju po drevesih in igri v gozdu. Z dedkom je spoznaval prve zakonitosti lesa, si ustvaril lok ali s pipcem izrezljal palico. V vrtincu vsakdana je nato vse to potisnil na stran, a vez je bila pre­močna.

»Uvidel sem, da v pisarniškem delu ne uživam več. To preprosto nisem bil jaz. Izgubljal sem se. V prostem času sem veliko ur preživel v garaži, ki sem jo preuredil v majhno delavnico. Ni bila kaj dosti večja od desetih kvadratnih metrov. Spominjam se, da je bil velik delež moje mesečne plače vložen v nakup orodja.

Leta v pisarni so tekla, jaz pa sem se pogosto zalotil, da razmišljam o tem, kaj bi rad počel do konca svojega življe­nja. Končno sem našel svojo strast in pogum, da ta postane moj vsakdanjik. Začel sem pisati novo poglavje svojega življenja in se posvetil temu, v čemer resnično uživam,« mi zaupa in se ozre po nekaj deset metrov veliki delavnici.

Uspešna zgodba se ne spiše kar čez noč

Začetki nikdar niso enostavni. Tudi v tem primeru je bilo tako. Največji izziv je bilo finančno stanje. »V to sem se podal brez kakršnihkoli sredstev na varčevalnem raču­nu. Pa ne le to, kot je danes povsem običaj­no, tudi še z neodplačanim kreditom na plečih. Brez zagotovljenega prihodka, brez naročil. Marsikdo je mislil, da sem nor. Morda sem res bil. Vsak je na svoj način malo nor,« z nasmeškom na ustni­cah pove Jan in nadaljuje:

»Lotil sem se iskanja nove delavnice, kar mi je povzro­čilo kar nekaj preglavic. Sčasoma sem prostor opremil s potrebno strojno opremo. Začetki so bili res težki. Naročil je bilo izredno malo, zato sem finan- čno luknjo krpal s priložnostnimi deli. S pomočjo prijateljev, ob podpori družine se je posel počasi razvijal in širil.«

Prva naročila so prišla od prijateljev, bližnjih, ki so mu za­upali. Najprej dnevna mizica, sledila so industrijska drsna vrata, omara za dnevni prostor. Počasi, korak za korakom. Dandanes se nobena uspešna zgodba ne raz­vije kar čez noč. A nič ga ni od­vrnilo od cilja. Želel si je čim večjega števila pri­ložnosti. Želel se je dokazati.

»Imel sem srečo, saj sem brez težav poprijel za vsako delo. Tako sem se lotil tudi izdelave teras, ležalnikov … Veseli me, da vedno več ljudi spet ceni kakovostne naravne materiale, vloženi trud in slovensko poreklo. Široka potrošnja že prinaša veliko bero izdelkov vprašljive kakovosti, ki niso namenjeni dolgotrajni uporabi.

Naši predniki so kose pohištva uporab- ljali desetletja. Miza, za katero so jedli, je zapisala številne spomine, zgodbe. Tudi danes je miza kos pohištva, ob kate­rem se družimo, obedujemo, za njo se kujejo nove ideje. Miza je knjiga spominov,« pove z zanosom. Ponosen je, kadar lahko opazuje svoj izdelek v novem domu. Ko vidi nasmeh na ustnicah strank, ki očarano opazujejo novo pridobitev. Stavi namreč na osebni stik.

Vsako mizo skrbno prilagodi željam in zahtevam naročnika. »Stranka je vpletena v sam proces izdelave, od izbire lesa do končnega izdelka. To pomeni, da sem s stranko ves čas v stiku, kako miza nastaja, v kateri fazi izdelave je. Velik del strank se z veseljem oglasi tudi v delavnici. Vsaka miza je zgodba zase in vesel sem, da mi je uspelo spisati že pisano paleto zgodb s srečnim koncem.«

Njegove mize so našle svoje domove ne le v Sloveniji, temveč tudi onkraj meja, v Italiji, Avstriji. Tujina ni njegova prioriteta, ob vedno večji zavednosti na sončni strani Alp je zanimanja tudi na slovenskih tleh dovolj.

Drobne razpoke, ki pričajo o duhu časa

Zamaknjeno se pomikam med mizami. Počasi gladim kos, obogaten s številnimi razpokami, praskami. V tujini dobro uveljavljen izraz reclaimed, ponovno uporab­ljen les, je vse pogosteje prisoten tudi do­ma. Gre za stoletja star les, najpogo­steje hrast, ki je dolga leta služil kot vita­len del starih kmečkih poslopij, kozolcev.

»V obliki naših miz dobi novo priložnost. Ta les je zato še toliko bolj privlačen, navdušujejo pa tudi barve in drobne raz­poke, ki pričajo o duhu časa,« navdušeno razloži Jan. Kaj takšnega boste zaman iskali med policami trgovin z masovnim pohištvom.

Nekaj časa postojim pri mizi z izjemno globoko nianso. Svet se danes ravna po smernicah, ki so bile nekoč našim prednikom povsem tuje. Hitra moda, hitra hrana, hiter življenjski slog … Kaj pa izdelki, ki preživijo generacije? Na srečo se ti kazalci obračajo. Vedno več ljudi se zaveda problematike hitre po­trošnje in se vrača k izdelkom, ki trajajo desetletja. Izdelkom izpod rok lokalnih obrtnikov.

»Slovenci vedno bolj cenimo kakovostne izdelke slovenskega porekla iz trajnostnih materialov. Ne le živila, ki se znajdejo na našem krožniku, čedalje večji pomen pridobivamo tudi slovenski ustvarjalci. Čedalje po­membneje je tudi oblikovanje notranjih prostorov in s tem kakovostno oblikovani kosi pohištva,« pravi sogo­­vornik.

Obrniti nov list v knjigi in začeti pisati novo zgodbo ni enostavno. Vedno več mladih danes sto­pa na negotovo pota, ko želijo svojo idejo, trud in delo predstaviti širši javnosti. A zgodbe o uspehu dokazujejo, da nič ni nemogoče.

»V nekem trenutku, ko začutiš, da nisi zadovoljen z delom, ki ga opravljaš Takrat se je treba vprašati: 'Ali se čez nekaj let še vidim na tem delavnem mestu?' Če je odgovor negativen, je čas za spremembo,« poudarja Jan in dodaja: »Zavedati se je treba, da je to velik skok iz cone udobja. Strah ni zato nič neobičajnega.

Tudi sam sem se v tem času večkrat vprašal, ali sem sprejel pravo odločitev. Gloda te dvom. A to so trenutki, v katerih se je treba spomniti na čas, v katerem si odločitev sprejel. Danes nisi več človek, kot si bil takrat, to si postal prav zaradi sprejete odločitve. Menim, da ljudje vse prevečkrat pozabljamo na šesti čut. Ta je zakoreninjen v nas, vendar zaradi uporabe razuma pogosto potisnjen v ozadje. Morda je čas, da mu prisluhnemo.«