Ko se rodi ideja ali rojstvo Expo paviljona v Dubaju (piše Robert Klun)

Se spomnite, kdaj ste prvič vzeli v roke svinčnik, ga ošilili in narisali prvo črto? Sam se ne spominjam več tega dne. Vem pa, da je želja po črti, ki jo zarišem, živa in gori dnevno. Več kot to. Je želja po kreaciji, po materializaciji slik in vizij, ki zorijo v meni. In so moje poslanstvo.

Željo po risanju in ustvarjanju imam od malega. Ko arhitektura postane tvoj kruh, se občutek spremeni. Dobi svojo ostrino, ta matematični pridih preživetja se osmisli drugače. A želja po črtah, da postanejo kreacija, objekt, forma in na koncu dom, dnevno gori kot ogenj, ki ga ne morem in nočem pogasiti.

Kot včeraj se spomnim odločitve, da grem v poizkus natečaja za EXPO2020, natečaj za SLOVENSKI PAVILJON V Dubaju. Prvič sem se z oblikovanjem paviljona srečal leta 1998, ko sem s prof. P. McKeithom iz Helsinkov pripravil čudovito zasnovo treh volumnov: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Žal sem takrat zamudil oddajo natečaja, zamudil sem jo za 15 minut in prepozno oddal projekt, ki sem ga risal več mesecev.

Ta in podobni padci nas gradijo, nam dajo zagon ali preusmerijo naš korak. To je bil eden od kamenčkov v mozaiku gradnje osebnosti. In čas počasi postaja moj zaveznik, zahvaljujoč ljudem, tudi poslovnim partnerjem, ki mi zaupajo, s katerimi klešemo mojo osebnost in so ljubeči in nepopustljivi učitelji. Da postajam še boljša verzija sebe.

Večkrat se vprašam, če imamo kreativci pravila? Lahko potencialno najboljša rešitev “zamudi” oddajo, zgreši uro? Idealni moment? Pravo mesto in pravi čas? Sam sicer verjamem v kreacijo svetega, tistega, kar ne izbira ne časa, ne prostora, saj se vselej razodene zavedanju, ko je pripravljeno, da se svete stvari zgodijo. Imajo svojo pot. Nenadejana presenečanja, ostrino.

In ja, zgodilo se je, da sem se odzval na natečaj z mojo ekipo arhitektov Magnet design in v sodelovanje sprejel tudi kolega Pirša. Napake z zamudo oddaje nisem ponovil, a se je zgodba EXPO projekta dejansko odvijala in se odvija vse do danes kot zapleten roman, ki nas vse uči nečesa globljega. Novi kamenčki mozaika gradnje moje osebnosti so se postavljali tekom let razvoja, družine, Evrope, delovanja v arabskem svetu in se postavljajo naprej. Paviljon EXPO ni le paviljon. Ob tem brez dvoma drži misel, ki jo je zapisal Sir Winston Churchill: “We shape our buildings, thereafter they shape us”.

Globina osebnosti, ki jo spreminja čas, se je v dveh letih, odkar smo kot avtorji zmagali na natečaju, nadgradila.

Lahko priznam, da se od prvih skic do danes počutim drugače. Vse skupaj me spominja na film Ghost, ko Patrick Swayze lebdi v času in prostoru, vpliva na dejanja, a ga nihče več ne vidi. Tako se včasih zgodi z avtorji.

A leta 2019 je bilo povsem drugače. Dubaj ni Milano, da se usedeš v avto, odpelješ in urediš vse potrebno. Slovenija takrat ni vedela, kako naj se loti projekta in zato sem z ekipo ljudi doma in predvsem v Dubaju naredil vse potrebno, da smo uredili obe dovoljenji in še več, dosegli, da pred našim paviljonom ni preostalih objektov samega Expa, da je naš paviljon sploh postavljen.

In posebnost projekta je seveda v Ideji. Ideja in koncept “trajnostne arhitekture”, o kateri tako veliko govorimo povsod po svetu, je prejela več nagrad, tako slavno AMP iz Los Angelesa kot nagrado GGG. In ja, to, da sem bil v Zalivu prisoten osebno skoraj vsak mesec do korona časa, je prebudilo rešitve, ki sem jih skiciral in vnesel v projekt. Glavno skico - avtorski del projekta, sem naskiciral kje drugje kot na letalu, na letu iz Ljubljane do Istanbula. Še isti dan je bila skica na mizah kolegov, da jo obdelajo in pripravijo za oddajo natečaja.

Ko to pišem, gori dlan, ki je držala svinčnik, ki je misli in ideje prenesel na tablico in danes na lokacijo Dubaja. Paviljon v vsej svoji veličini odraža nas, Slovenijo, mojo družino, moje delo, moje korenine. Hvaležen sem.

Uspelo nam je. Moji arabski prijatelji so tisti, ki so moj jezik prepoznali in me razumeli. Spoštovanje, ki je najvišja vrednota zahvale in sodelovanja. Vsak projekt, ki ga dobimo, ki se ga lotimo, je odgovornost. In s predanostjo ter s komunikacijo se vršijo prepleti energij med nami, kjer se rojevajo nove stvaritve, novi klici. Klic je odnos. Klic je kosilo, večerja ali samo nasmeh. Vrednote dela prinesejo plačilo, rezultate in zadovoljne naročnike. Ti so zahtevni, a naše predaje so kot pri razvoju projekta, ki sem ga zastavil za EXPO2020, celostne in me še posebej bodrijo.

In svinčnik na tablici je živ. Piše in govori. Danes v tej kolumni.

In zavedam se, da je vedno tako, kot pri Agathi Christie, ko se na koncu razkrije, kdo je kdo.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere