Manca Ahlin arhitektka in oblikovalka, ki ji je s čipko uspelo navdušiti New York

Kakšno je življenje v New Yorku?

Življenje je precej shizofreno, veliko je ekstremov. Zgodi se, da so čudovite nepredvidene stvari, situacije, saj v New Yorku živi ogromen spekter ljudi, ki ponujajo vse možne situacije, dogodke ... Te stvari se po navadi dogajajo nekje vmes, recimo na poti v službo ali če zvečer kam greš, saj se nekaj dogaja kar na ulici.

Gre za razliko v mentaliteti med Slovenci in Američani?

Tam je ogromna kritična masa, srečajo se vse kulture sveta in je veliko ekstremov. Ljudje so manj zadržani in bolj vse pride do izraza. Na podzemni železnici srečaš ljudi, ki so oblečeni, kot bi jih mogoče videl v gledališču, dobesedno nosijo neke vrste kostumov, ker imajo takšen življenjski slog. To pa je včasih tudi naporno, predvsem ko greš zjutraj v službo utrujen ali se vračaš domov in si želiš le to, da te pustijo pri miru. Odvisno je tudi od tvojega počutja, saj ti je kaj takega lahko tudi odveč.

Se z oblikovanjem še kaj ukvarjate?

Obiskovala sem Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, čeprav sta mi razrednik in psihologinja v osnovni šoli rekla, da naj grem na gimnazijo in grem potem lahko študirat karkoli. Rekla sem, da ne, ker hočem naprej na arhitekturo in mi je oblikovanje super.

Kako gledate na življenje v New Yorku iz perspektive človeka, ki prihaja iz male žirovske vasice Izgorje?

V New York sem šla postopoma. Iz Izgor sem v osnovno šolo šla v Žiri, na srednjo šolo in fakulteto sem šla v Ljubljano, nato v Barcelono na magistrski študij arhitekture in urbane kulture. To so bili taki manjši koraki. Že kot otrok sem gledala filme in sanjala, da bom nekako nekam šla. Vaško življenje mi ni ustrezalo, čeprav se mi je zdaj super vrniti v Izgorje, v mir.

Ampak ko vidim prijateljice v New Yorku, ki imajo otroke, opazim, da je razlika v odraščanju otrok tam ali tukaj največja. Vidim sestro, ki živi doma in ima hčerko. Nečakinja se igra zunaj in gre lahko kamorkoli hoče, na travnik ... V New Yorku starši ne morejo otroka pustiti z oči, z njimi hodijo na igralne urice, nikjer jih ne morejo pustiti same. Še na otroških igriščih moraš biti stalno ob njih.

Kakšno pa je vzdušje v poslovnem svetu, je sproščeno?

Moraš kar paziti, Ameriko so zasnovali pravniki, in to se pozna. Moraš paziti, kaj in kako narediš, saj so tožbe pogoste. Ogromno je ljudi, ki iščejo luknje v pravilih. Recimo ženska se je polila z Mc'Donaldsovo kavo in jih tožila ter dobila milijone, ker na skodelici ni pisalo, da je kava vroča. So kar ekstremi.

So pa v poslovnem svetu vseeno, ravno zaradi te pravne zaščite, stvari malo bolj urejene. Veš, da če boš zadevo zastavil pravilno, podpisal pravilno postavljeno pogodbo, da te to nekako ščiti. Je pa tudi tam še vedno neplačilna kultura. Ravno tako si naročniki izmišljujejo, da ne morejo plačati in ne vem kaj še. Imaš pa zato mehanizme, s katerimi jih lahko terjaš. Greš na sodišče in to se zelo hitro obrne, seveda če se ti splača. Se pa vsaj da.

Je življenje v New Yorku drago?

Drago je, ampak le določeni aspekti življenja, recimo najemnine. Transport je glede na razdalje kar poceni. Kar se tiče hrane, imaš na izbiro ogromen spekter. Kosilo dobiš že od pet dolarjev do neskončne cene. Vse se dobi, hrana iz vsega sveta za vse možne cene.

Draga je pijača, kave, obleke so po mojem cenejše kot tukaj. Koncerti znajo biti kar dragi, odvisno. Vedno so kakšne možnosti, da greš pol ure pred predstavo, ko spustijo ceno. Za balet imaš recimo tretji balkon, za katerega so vstopnice po 30 dolarjev. Kar da se priti zraven, le vedeti moraš, kje in kako.

Lahko pri svojem delu uveljavljate svoje ideje ali morate upoštevati, kar naročnik hoče?

V studiu, kjer delam, imam svoj projekt, ki ga vodim od začetka do konca. Studio je zelo majhen in mi zaradi tega tudi ustreza. Odgovorna sem za vse, zaradi česar si projekt tudi nekako bolj lastiš, kar je kdaj tudi malo bolj stresno. To zna kdaj biti tudi polno frustracij, sploh ko naročnik najbolje ne razume tvoje ideje, čeprav mu želiš najboljše. Kdaj se jih da uveljaviti, kdaj ne.

Koliko let že živite v New Yorku?

Prav tam živim pet let. Še prej pa sem tri leta prihajala in odhajala.

Boste kmalu dobili državljanstvo?

Ne še, imam delovni vizum. Ga je kar težko pridobiti, ampak slišala sem, da še vedno ni tako težko, kot je za Evropo.

Se vam zdi, da ste zaradi dela in življenja v Ameriki razširili svoja obzorja?

Sem, ja. Kultura je druga, obenem pa ni. Sploh v New Yorku, preostali del Amerike je malo drugačen. New York poznamo iz filmov, in kar vidiš v filmih, je to to. Nič drugače ni kot v filmu. Ko prideš tja, ti vse skupaj ni tako novo.

Navade ljudi pa so le drugačne. Gre za miks kultur, kar se zelo opazi na podzemni železnici. Je tudi trening za toleranco. Imaš kulture, ki so enostavno precej drugačne od naših. Nekateri, recimo Azijci, so nekako neosebni.

Kako si predstavljate svoje življenje v New Yorku v prihodnosti?

Bomo videli, nerada delam resne načrte, ker se potem po navadi izteče vse drugače.

Želite ostati?

Ostala bi, dokler mi bo ustrezalo, za zdaj mi je v izziv. Menim, da še nisem poskusila vseh možnosti, rada bi še videla, kaj se da.

Kako je prišlo do tega, da ste pri oblikovanju notranjosti restavracije Stix v newyorškem predelu Chelsea postavili 'steno' iz idrijske čipke?

Biro, s katerim še občasno sodelujem, je delal ta interjer. Narejen so imeli že celoten projekt, tudi steno so že imeli zasnovano iz lesa, skratka nekaj zelo konvencionalnega. Vedeli so, da delam čipke, in nekdo se je spomnil, da bi mogoče nekaj naredila. Vse se je nekako poklopilo.

Zanimivo je, kako je idrijska čipka, ročno delo iz malega kraja, pristala v velikem mestu, kot je New York.

Na to je treba gledati malo drugače. Tudi lastnik restavracije, ko sem mu predstavila koncept, ni bil ravno navdušen. Rekla sem: "Bi čipko?" On je Grk in pozna nekaj podobnega, bil je kategorično proti: "Ne, čipk pa ne!

To je delala moja babica, hočem nekaj modernega." Pokazala sem mu nekaj mojih projektov, ki sem ji delala prej, sicer s kabli v nekem drugem merili, pa je rekel: "Ja, mogoče, ne vem." Potem sem naredila vzorec, velik meter krat meter iz vrvi, in je bil za. Bil je zelo pošten, takih naročnikov manjka. Rekel je: "Glej, znam delati sendviče, souvlakije in podobno, ne znam oblikovati."

Pravzaprav gre za lepo izkušnjo, ki govori o tem, da New York le ni bavbav.

Tako je, je kot splet, na katerem je ogromno stvari. Ko nekaj iščeš, imaš lahko zelo veliko slabih izkušenj in dobiš nekaj, česar ne potrebuješ, je pa tudi možnost, da naletiš na stvari, ki so v redu.

Nakit še izdelujete?

Večinoma po naročilu in prek poznanstev. Oblikovanje nakita sem dala malo na stran.

Vas zdaj v New Yorku poznajo po idrijskih čipkah?

To bolj ostane v določenih krogih, saj je tam takšna masa vsega.

Glede na to, da ste čipke za restavracijo izdelovali v kleti slovenske cerkve, ste se kaj povezali z našimi ljudmi?

To je bilo slučajno. Poznam patra Krizologa.

Je s tem, da ste iz malega kraja, tamkajšnja kultura v velikem belem svetu dobila pomen? Vam je zdaj bolj dragocena in jo želite vpletati v svoje delo?

Pravzaprav mi je šele tam postala pomembna. Ko sem prišla iz Žirov v Ljubljano, se mi je klekljanje zdelo staromodno, hotela sem delati moderne stvari, zato sem v Ljubljani klekljanje zelo pustila ob strani. V New Yorku pa me je že samo okolje skorajda prisililo, da sem začela iskati, v čemu se razlikujem od drugih. Vsi imajo 'piar' moment. Ko nekoga spoznaš, hočejo, da jim takoj na hitro poveš svoje bistvo. Sebe sploh ne znamo promovirati, oni pa so v tem skoraj preveč ekstremni.

Je ta 'piar' lahko tudi varljiv?

Lahko je, vseeno pa je to za nas lahko pomanjkljivost, saj se izkaže, da znaš kaj zelo dobro narediti, ampak se zaradi tega, ker se ne znaš dobro postaviti zase, razvrednotiš. Tam je pač kapitalizem in ni usmiljenja.

Mar ni že ob odraščanju treba pri sebi razviti zavedanje o sebi in svojih zmožnostih, da se lahko postavimo zase?

Je, ja. Zavedam se, da je na tem treba delati. Kolikor je bilo super v socializmu, se mi zdi, da nas je ujčkal, ker potem stalno misliš, da nam bo pomagala država, nekdo. Če ti gre slabo ali si izgubil službo, si stalno misliš, da ti bo pomagala država ali nekdo. Mogoče pa ti ne bo vedno nekdo pomagal. Tam ljudje državi sploh ne zaupajo, čeprav država zelo malo zahteva od njih, ampak se vseeno hočejo zanesti nase.

Ste se tega navadili?

Nimaš druge izbire. Blazno srečo imam, da dejansko delam to, za kar sem se šolala. Zelo moram migati in se promovirati.

Ste v prednosti, ker imate tudi oblikovalsko znanje?

Za to sem potrebovala dolgo časa.

Vaša zgodba pripoveduje o tem, da si je v življenju treba dati priložnost?

V New York sem prišla s 700 evri. Ko sem končala magisterij v barcelonskem Metropolisu, me je kolegica s fakultete povabila v Illinois, kjer je bila profesorica, na simpozij, da projekt, ki je nakazovala praktične rešitve spanja v javnih prostorih in sva ga delali skupaj, razvijeva še za razstavo Sleep.ing Beauty.

Dobili sva se v New Yorku, kjer sem bila sedem dni, in potem sva bili dva meseca v Illinoisu. Ko sva projekt naredili, se je bilo treba vrniti. Začela sem razmišljati: "Z Barcelono sem zaključila, če sem že tu, bi pa poskušala še kaj dobiti v New Yorku. "Imela sem prijatelja, arhitekta, ki je tudi tam delal, a se je medtem že vrnil v Slovenijo. On mi je veliko razlagal o tem in sem si rekla: "Mogoče pa bi poskusila."

Ampak to je bilo pred recesijo in sem potem na hitro poslala še nekaj aplikacij na oglase za delo. Rekla sem si, če mi kdo odgovori, bom spremenila letalsko vozovnico in se še ustavila za kakšen teden v New Yorku ter šla na kakšen razgovor. In so mi odgovorili. Saj če imaš kaj za pokazat, nekako gre. In tako malo se znajdeš, malo ješ pašto in kruh nekaj časa ...

Je treba kar poskušati?

Kdaj moraš biti kar malo naiven.

Se vam je zgodilo kaj grdega?

To ne, ampak nisem vedela, niti v kaj se spuščam niti kako bo z vizumom. Rekla sem: "Saj Slovenci ne potrebujemo vizuma, mi lahko gremo za tri mesece brez nje. Bom pa šla tja in nazaj, in tja pa nazaj ..." Ampak, ko sem šla v tretje, so mi na meji že pošteno zagrozili, češ kaj se grem.

Res?

So me kar zaslišali, kaj počnem. Mutila sem. Mislim pa, da malo namenoma strašijo, a sem tako le začela urejati delovni vizum. Ko smo se odločili, da bomo zaprosili za vizum, je bila recesija in zelo malo dela, bilo je veliko lažje. Sicer je omejeno, Amerika izda 65 tisoč delovnih vizumov na leto.

Dobili ste priložnost, a nekaj morate tudi vi vložiti. Se vam zdi, da dobite za svoje delo in trud s plačilom povrnjeno?

Odvisno, kaj delaš in kako se zmeniš. Razpon plač je ogromen.

Je v Ameriki ves čas vse odvisno od tebe?

Ja, stalno se pogajaš, tudi za službo. Nekaj časa delaš in se moraš iti pogovorit, da ti zvišajo plačilo. To ne gre avtomatično. Tam ni dobro, da si predolgo v enem podjetju. Pravijo dve leti, maksimalno tri in že ga moraš menjati, ker če ne, se jim, ko iščeš službo, že zdi čudno. S tem se ti tudi plača povišuje, in to vsakič, ko zamenjaš podjetje.

Vsaka izkušnja vam pride prav, kot recimo tudi kvačkanje?

Ja, ampak za moje stvari, če kaj delam zase. iz tega lahko kaj naredim.

S kom se v Ameriki največ družite?

Z ljudmi iz vsepovsod. Kjer živim, je zelo evropska soseska. Imenuje se Astroria in je, če greš z Manhattna čez Queensborov most, v Queensu, ob reki. Včasih je bila tipično grška in italijanska soseska. Zdaj je tam veliko nekdanje Jugoslavije, priseljujejo se mlajši. Lepo je.

Se kaj družite?

Ob vikendih, sicer se pozneje začne delati in se gre pozneje domov, potem pa se na poti domov ustavim na kakšni pijači, grem na razstavo.

Kakšne so razlike med evropsko in ameriško arhitekturo?

V Ameriki imaš dva ekstrema. Ali gredo v modern arhitekturo, se pravi steklene stolpnice, ki so dosti globalne in takšne kot povsod drugje. V studiu, kjer delam, delamo stanovanja in hiše, večinoma vrstne štiri- in petnadstropne za eno družino. Sicer se poskušajo Američani približati evropski arhitekturi.

V New Yorku so določeni predeli, kjer so tipi stavb, ki se jih prenavlja od znotraj, zunanja fasada pa ostane, kakršna je. Sama pa trenutno delam stanovanje, ki je iz enega samega prostora. Gre za stanovanja, ki se delajo v nekdanjih skladiščih in industrijskih poslopjih in so značilna za New York.

Preberite: Slovenka je iz 1.200 metrov vrvi spletla čipko za newyorško restavracijo

Pripravila: Suzana Golubov