Matevž Čelik: Da razumeš arhitekturo, jo moraš doživeti v živo

MAO v številkah od 2010 do 2020:

Na novo so v muzeju obdelali 40.000 predmetov kulturne dediščine in jih predstavili na več kot 40 razstavah in publikacijah, ki so prejele 13 strokovnih nagrad. V zadnjem desetletju so v svoje zbirke, ki predstavljajo zgodovino slovenske arhitekture, pridobili ključne manjkajoče avtorje in dela slovenske arhitekture in oblikovanja 20. stoletja. Z lastnimi sredstvi so vzpostavili dodatne razstavne prostore, odprli kavarno in trgovino ter oživili Fužinski grad z okolico.

Razstave v produkciji MAO so 40-krat gostovale v 30 državah po svetu. MAO vsako leto izvede več kot 100 izobraževalnih dejavnosti, v desetih letih pa je organiziral 15 mednarodnih strokovnih konferenc ter izdal 40 zajetnih strokovnih publikacij. MAO vodi arhitekturni program platforme Future Architecture v 28 evropskih državah, zaradi uspešnega pridobivanja novih virov financiranja pa se je z 10 novimi sodelavci okrepila tudi strokovna ekipa muzeja. Število obiskovalcev se je v tem času podvojilo.

Kako sami vidite razvoj Muzeja za arhitekturo Slovenije v zadnjih desetih letih, kar vodite institucijo?

Ko se zazrem v to obdobje, se prikaže linija projektov in prizadevanj za vzpostavitev živega in odprtega muzeja. Pred desetimi leti je bilo dvorišče na Fužinskem gradu avgusta prazno. Občutek, da muzej z izjemnimi zbirkami na tako lepi lokaciji nima obiska, je bil depresiven in zato smo intenzivno razmišljali, kako privabiti obiskovalce ne le v muzej, temveč tudi na grad Fužine, ki je kulturna dediščina, v kateri delamo. Zavedal sem se, da tega ne bo lahko doseči, saj večina Ljubljančanov še danes govori, kako daleč od mesta smo. A menim, da smo ravno to odmaknjenost lokacije dobro izkoristili. Z vzdrževanjem objekta in novim programom smo dediščino gradu in parka ljudem predstavili na nov način in to se danes pozna pri obisku.

Kar se tiče programa muzeja, so bili ob mojem prihodu v hiši zaposleni, ki so strokovnjaki s pomembnimi referencami na svojem področju, vendar ne v okviru programov muzeja. Spraševali smo se, kako jih podpreti, da bodo skupaj delali in gradili institucijo, ki bo postala prepoznavna navzven. Menim, da nam je to skozi različne projekte uspelo. Znotraj strokovne ekipe muzeja smo zgradili zavest, kako, za koga in s kakšnimi cilji delamo, in rezultat tega je danes prepoznavnost muzeja doma in po svetu.

Poudarili ste pomen vzpostavitve žive in dostopne muzejske institucije …

… pri čemer je bilo pomembno, kako oblikovati program, da bi to dosegli. Smo javni zavod na področju kulture, ki varuje in hrani kulturno dediščino. Vprašanje je, kako združiti formalne zahteve javne službe, ki smo jo dolžni izvajati z nečim, kar bo privlačno za najširši krog obiskovalcev, da ne bodo le spremljali programa, temveč ga tudi soustvarjali.

Kje vse so možnosti za soustvarjanje muzejskih vsebin?

Zelo pomembno je bilo, da je muzej že od nekdaj organizator BIO, bienala oblikovanja. Da je torej znotraj MAO obstajal ta drugi pol, ki predstavlja laboratorij, na katerega smo se lahko oprli, ko smo se spraševali, kakšen je lahko muzej v prepletu s sodobno ustvarjalnostjo. Arhitektura in oblikovanje sta disciplini, kjer ustvarjalci gledajo v prihodnost in poskušajo zasnovati predmete in prostore za bodočnost. Zato so povezave z ustvarjalci, ki danes gradijo in oblikujejo stvari, ki bodo čez leta naša dediščina, zelo naravne.

MAO danes velja za zelo odprto institucijo. Veliko svojih aktivnosti izvedemo na podlagi odprtih javnih pozivov in vabil zunanjim partnerjem, avtorjem, raziskovalcem in strokovnjakom, ki soustvarjajo naš program.

Kot poudarjate, so arhitekturni eksponati zunaj institucije, v fizičnem prostoru mesta. Zato je še tako pomembno, da muzej z obiskovalci skupaj stopi na teren. V zadnjih letih so Arhitektura v živo, vodeni ogledi po arhitekturi, ki jih izvajate, zaživeli in se vsebinsko še razširili.

Arhitektura v živo, vodeni ogledi po zgradbah mesta, odgovarjajo na enega ključnih muzeoloških izzivov, kako predstaviti arhitekturo. Muzeji arhitekturo večinoma predstavljajo z reprodukcijami, fotografijami, načrti in modeli. Kako obiskovalcu omogočiti doživetje arhitekture, pa je vprašanje, ki ga rešujemo na različne načine, saj je arhitekturo, da jo razumeš, v resnici treba doživeti v živo. Ker so naši eksponati v mestu in drugih oblikah grajenega okolja, so programi na terenu enako pomembni kot programi v muzeju.

Arhitektura ima v tem pogledu potencial, saj je široko zanimiva, je del potovanj, turističnih ogledov. V muzeju lahko o njej izvemo več, se poglobimo v načrte, modele in zgodovino. Medtem ko arhitekturo resnično doživiš le, ko vstopiš vanjo. V muzeju si v današnjem času pri tem lahko pomagamo z video zapisi gibanja po prostoru, virtualno resničnostjo ali arhitekturnimi elementi zgradb v naravnem merilu. A s temi prijemi se ne da nadomestiti izkušnje arhitekture v živo.

Za doživljanje arhitekture si vzamemo čas na potovanju. A zanimivo je pogled turista, opazovalca in raziskovalca vklopiti tudi v domačem okolju.

Vsekakor. Eden od popularnejših ogledov Arhitekture v živo za široko javnost, ki ga organiziramo, je ogled Ljubljane z ladjico. Na njem so predstavljena Plečnikova in Ravnikarjeva dela, barok, mostovi in sodobne intervencije v prostor, ki so bile leta 2012 nagrajene z evropsko nagrado za urbani javni prostor. Pred štirimi leti, ko smo organizirali mednarodni kongres arhitekturnih muzejev, smo za svetovno stroko organizirali vrsto arhitekturnih potovanj po Sloveniji. Razvili smo serijo tematskih ogledov, kot recimo po sodobni stanovanjski arhitekturi in prenovljenih zgodovinskih stavbah, ki so zelo priljubljena med domačimi in tujimi šolami.

Kakšna je vloga muzeja za arhitekturo in oblikovanje v 21. stoletju?

Koncept muzeja kot institucije je zanimiv, ker je, kljub temu da je definiran kot ustanova, ki skrbi, ohranja in predstavlja dediščino, to razmeroma odprt koncept institucije. Muzeji so pomemben prostor eksperimenta in družbene razprave. Ko gre za arhitekturo in oblikovanje, kjer premišljujemo o svojem življenjskem prostoru, smo ob tem soočeni z najbolj perečimi vprašanji našega časa, kot so podnebne in demografske spremembe. V tem primeru se mi zdi vloga muzeja kot odprtega prostora pobud in razprave še toliko bolj pomembna. O tem v mednarodnem prostoru poteka dinamična in polemična diskusija. Vprašanje, kaj naj bi muzeju bili, je v Mednarodnem muzejskem svetu (ICOM) pripeljalo tudi do ostrih nasprotovanj, zaradi katerih je nedavno odstopila predsednica Suay Aksoy. ICOM je pod njenim vodstvom poskušal na novo definirati, kaj je vloga muzejev v sodobnem času. Nova opredelitev govori o muzeju kot vključujočem, demokratizirajočem in za vse odprtem prostoru razprave o zgodovini in prihodnosti.

Pomembno je, da je muzej prostore izmenjave?

Predvsem prostor izmenjave v živo, kjer se ljudje srečamo in si povemo stvari na različne načine. Ni nujno, da to poteka skozi verbalno diskusijo, saj lahko stvari pokažemo na razstavah, v filmih, jih predavamo … Vse to so elementi razprave, ki so del muzeja. Pomembno se mi zdi prepoznavanje pomena muzejev, ki lahko v sodobni družbi ljudem omogočajo veliko svobode pri učenju, ustvarjalnem izražanju, eksperimentiranju in raziskovanju.

Živimo v dinamičnem času, kjer se naš bivanjski kontekst hitro spreminja. Institucije, ki imajo svoje korenine daleč nazaj, nekatere v 19., druge v 20. stoletju, s svojimi pravili niso vedno sposobne odgovoriti na vse izzive sodobnosti in poskrbeti za vse državljane. Verjamem v muzeje kot odprte institucije, ki lahko v zelo veliko primerih zapolnijo vrzeli, ki nastajajo in na tak način pokažejo ter prevzamejo možne nove družbene vloge.

Kakšno arhitekturo in oblikovanje bomo potrebovali ne samo v prihodnje, ampak že v sedanjosti, v svetu, soočenem s podnebno krizo, pandemijo?

Oblikovanje in arhitektura se kot disciplini v tem času zelo spreminjata. Skozi okoljsko in podnebno krizo narašča dvom o tem, koliko novo proizvedenih dobrin še potrebujemo, bodisi potrošniških predmetov, bodisi novih zgradb. Vse to pomeni, da se bosta morala oba poklica preoblikovati in poiskati novo poslanstvo in področja, na katera bi se morala osredotočiti. Z namenom progresivnega razvoja ustvarjalnih poklicev želimo v MAO spodbujati to razpravo.

Ko razmišljamo o prihodnosti, je pomembno, da to počnemo z arhitekti in oblikovalci, ki jo bodo soustvarjali. Zato se povezujemo z mladimi generacijami ustvarjalcev in ustvarjalk, ki jih v muzej poskušamo vključevati v čim večji meri. Ob tem je bistvenega pomena, da kot muzej razpolagamo z arhitekturno in oblikovalsko dediščino, ki je nezamenljiv vir navdiha, izkušenj in znanj.

Kaj je torej ključna vizija arhitekture našega časa?

Če je bilo v preteklosti eno ključnih vprašanj, kako racionalizirati gradnjo in omogočiti, da bo arhitektura dostopna čim večjemu krogu ljudi ter jim bo izboljšala življenje, je vprašanje danes obrnjeno na glavo. Kako izkoristi arhitekturo, ki že obstaja in jo na novo uporabiti, saj si bomo kot človeštvo lahko izboljšali življenje samo, če ne bomo več ustvarjali odpadkov, po nepotrebnem trošili energije in se znali dogovoriti, kako v zaostrenih klimatskih pogojih sploh preživeti.

Kakšna je v našem širšem družbenem-kulturnem okolju arhitekturna in oblikovalska pismenost? Do katere mere je širša javnost ozaveščena o kakovosti bivanja in prostorski kulturi?

Tovrstna ozaveščenost je vse večja. Slovenija ja prostor, ki ima posebno in bogato oblikovalsko ter arhitekturno kulturo. Ljudje se tega vse bolj zavedajo in temu posvečajo vse večjo pozornost. Vlagajo v oblikovanje in arhitekturo. Vendar smo pri tem lahko vedno boljši.

Težava je, da v Sloveniji – kar velja tudi za druga področja, recimo znanost – vrhunske rešitve, inovativnost in znanje, ki so na razpolago, ne pridejo v ospredje in v široko praktično uporabo za dobro državljanov in države. Vrhunsko oblikovane hiše in prostori so rezultat entuziastov in njihovih prizadevanj, ne pa sistematičnih politik in mehanizmov, ki bi zagotovili, da bi najboljše stvari po nekem avtomatizmu prehajale v vsakdanje življenje in zagotavljale blagostanje vsem.

V arhitekturi je javni sektor z vsemi svojimi organi, podjetji, agencijami in službami največji investitor v arhitekturne objekte in upravljalec kulturne dediščine. Vse vlade do zdaj so imele v rokah vse vzvode, da naredijo na tem področju pomemben premik.

Od leta 2015 vodite mednarodno platformo Future Architecture, ki je namenjena povezovanju mladih ustvarjalcev, s čimer se je MAO vidno umestil v mednarodni prostor.

Vzpostavitev platforme Future Architecture je zagotovo eden od preskokov v tej smeri. To, da svet vidimo kot svoje igrišče, kjer smo tudi Slovenci relevanten igralec, je zelo pomembno. Danes je ogromno dvomov v povezavi z globalizacijo in kako bogastvo lokalnega na njen račun izginja. Vendar menim, da se tega ne smemo bati, temveč poskrbeti, da se bo rodila prava globalizacija, ki se še ni, in sicer na ravni mednarodnega sodelovanja. Brez tega se ne bomo mogli soočiti z vsemi velikimi problemi današnjega časa, ki zadevajo cel svet. Naša dolžnost je, da pri njihovem reševanju odigramo svojo vlogo.

Ima Future Architecture kot mednarodna platforma za mlade ustvarjalce že konkretne učinke?

Future Architecture je platforma za mreženje med mladimi ustvarjalci, kustosi, raziskovalci in teoretiki, torej strokovnjaki na področju arhitekture. V zadnjih petih letih je platforma skozi svoje javne pozive in predstavitve vključila že več kot 1500 ljudi. Vsako leto naši partnerji po Evropi v svoje razstave, konference in festivale vključijo 100 mladih strokovnjakov.

Partnerska mreža platforme se je iz 13 ustanoviteljev razširila na 28 partnerjev, zanimanje za platformo pa še raste. Po partnerstvu povprašujejo ugledne ustanove, kot je Kraljeva akademija v Londonu ali MoMA v San Franciscu. Future Architecture je postala pomembna mednarodna blagovna znamka, ki je hkrati tudi eden od redkih novih programov za mlade strokovnjake v svetu. Gre za projekt, ki je MAO postavil v središče vsaj evropskega dogajanja na področju arhitekture. MAO je Slovenijo s tem vzpostavil kot eno od relevantnih središč, kjer se dogajajo za razvoj arhitekture pomembne aktivnosti. Ljubljana je eden od prostorov, kamor se pride, da se kaj relevantnega izve in počne v zvezi z arhitekturo. Platforma je postala zaželena odskočna deska ali pa vsaj ena od točk na karierni poti mladih arhitektov. Ključno za njen uspeh je, da se informacija o tem, kako dobri in zanimivi so programi Future Architecture in kako ti lahko pomagajo, med mladimi strokovnjaki širi od ust do ust.

Kaj pomembnega še manjka v zbirkah MAO?

Glavne vrzeli 20. stoletja smo v zadnjih desetih letih v zbirkah zapolnili z velikimi slovenskimi modernisti iz Ravnikarjeve šole. Ključni avtor, ki ga MAO še mora pridobiti in poskrbeti za njegovo dediščino, je arhitekt Milan Mihelič. Ustvarjalec je s svojim bogatim in pomembnim opusom oblikoval Ljubljano in druge kraje po Sloveniji ter Jugoslaviji.

Še vedno odpravljamo stare zamude nekdanjega Arhitekturnega muzeja in v naslednjih letih se bomo lotili 80. in 90. let prejšnjega stoletja ter vzpostavili sistematično zbiranje sodobnih del v arhitekturi in oblikovanju. Pomembno je tudi, da bolj pogumno stopimo na področja, ki do zdaj niso bila prisotna v muzeju ali so bila obrobna. To sta moda in krajinska arhitektura, ki jima želimo posvetiti pozornost v programih in zagotoviti, da ključni avtorji dobijo mesto v zbirkah MAO.

Kaj je pomembno za MAO v prihodnje?

Najpomembnejši projekt za vse prihodnje dejavnosti MAO je, da se grad Fužine do konca obnovi, saj ima dovolj kapacitete za zagotovitev depojskih prostorov, v okviru katerih se bodo lahko državne zbirke arhitekture in oblikovanja sistematično nadgrajevale, hranile in obdelovale. V gradu, ki ima 4000 kvadratnih metrov površine, imamo trenutno komaj 150 kvadratih metrov primernih depojskih prostorov in 400 kvadratnih metrov manj primernih skladišč. Prenova bo omogočila tudi predstavitev bogatih zbirk na način, ki si ga dela in avtorji zaslužijo. Ob tem pa bo mogoče tudi normalno izvajanje izobraževalnih programov za šole, družine in druge skupine obiskovalcev, ki jih je vse več.

Pred dvema letoma ste pri MAO ustanovili Center za kreativnost, prvi nacionalni razvojno-podjetniški spodbujevalnik za kulturni in kreativni sektor. Kakšen je doprinos platforme?

Naloga Centra za kreativnost je uveljaviti razvojno vlogo kulturnega in ustvarjalnega sektorja in ga vzpostaviti kot ključnega za razvoj družbe in gospodarstva. S prvo temeljito statistično analizo kreativnega sektorja, ki smo jo objavili letos spomladi, smo pokazali, da je to sektor, ki je po ključnih kazalcih, kot so ustvarjeni prihodki, ustvarjena bruto dodana vrednost ali število zaposlenih, primerljiv s pomembnimi gospodarskimi panogami, kot sta kemična ali avtomobilska industrija.

V dveh letih in pol smo s programi v Ljubljani in Mariboru lansirali številne mlade ustvarjalne podjetnike in njihove blagovne znamke. Povezujemo mednarodno uspešne slovenske ustvarjalce, ki delujejo na področjih od glasbe do oblikovanja avtomobilov, z mladimi talenti, ki s tem dobijo pomembne izkušnje in povezave. Z mrežo več kot 20 organizacij izvajamo izobraževanja in mreženja na področjih od kulturnega turizma in kulturnega menedžmenta do mode in plesa. Ustvarjalce glede na njihovo dejavnost vozimo na različne sejme in mednarodne predstavitve, da bi jim pomagali pri vstopanju na mednarodne trge. Obenem tehnično podpiramo izvedbo razpisov Ministrstva za kulturo, na katerih bodo ustvarjalcem in podjetjem kot nepovratne spodbude za njihove projekte do leta 2022 razdelili dobrih 5 milijonov evrov.

Napisala: Agnes Jež

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del