Mlado vino, koktejli, moda: mali užitki življenja, ujeti v akvarelih Mete Wraber

Na Otoku je ravno te dni izšel vodič po Londonu, v katerem pomembno vlogo igrajo modne ilustracije Mete Wraber, ki je pred časom s svojim akvareli očarala tudi francosko modno hišo Chloe, s katero je nato sodelovala pri seriji potrtetov modnih ikon, pa uredništvo ruske izdaje revije Harper's Bazaar, pri kateri so njeni ilustraciji prostor namenili na naslovnici.

December je sicer že kar tradicionalno rezerviran za izid njenega koledarja. Tokrat si je zamislila poklon koktejlom "in vsemu, kar spada zraven", ki je poleg izbora drugih njenih del uvrščen v ponudbo sejma ilustracije v Vodnikovi domačiji.

Ko sva se pred nekaj leti z Meto nazadnje pogovarjali, se je ravno pripravljala na razstavo opičjih portretov v Kinu Šiška, zdaj pa prav njeni primati, ki nosijo sporočilo o prvobitnosti in povezanosti z naravo, krasijo etikete vin Štekar. 

Kakšna je zgodba v ozadju tega sodelovanja, kje je moč najti povezavo med vinom in vašimi opičjimi motivi?

Zamisel, da na etiketah nastopajo opice, je bila želja naročnika. Ker so družino Štekar prav opičnjaki iz razstave navdihnili za naročilo, je bilo to moje izhodišče za serijo mladih vin.

Hkrati sem želela portrete nadgraditi in jim vdihniti značaj, ki bi že na prvi pogled pustili vtis o karakterju vina. Zato je merlot umirjena gorila, rebula pa razneženi pavijan, skrit v šopku mimoz.

Druga zgodba, ki povezuje vino z motivi, je malo bolj skrita. Ker je delo z grozdjem in postopki pridelave vina, težko delo, ki vključuje poleg človeškega truda tudi sodelovanje z naravo (ta noče vedno sodelovati), je ves proces od predelave grozdja do vina zelo prvinska izkušnja.

In primat, pa naj bo še tako prikupen, v tem primeru simbolizira to krutost, prvobitnost in povezanost z naravo.

Ilustrirali ste poezijo, gotovo vaš najodmevnejši tovrstni projekt je bila zbirka pesmi Kajetana Koviča Labrador, zasnovali pa ste tudi vizualno podobo producenta z umetniškim imenom Ichisan, sicer vašega življenjskega sopotnika (tudi priznanega fotografa, op. a.), Igorja Škafarja. Je bilo sodelovati z nekom, s komer ste intimno povezani, težje ali lažje kot sicer?

Sodelovanje z njim se ne more enačiti z drugimi, naročenimi projekti. Za začetek imava zelo podobna mnenja in okuse, tako v glasbi kot v drugih umetniških disciplinah. Že v izhodišču gre za naklonjenost in odobravanje.

Zanj ne potrebujem skic, prezentacije, različnih idej, ter "podnapisov", da kot avtor glasbe sprejme neko vizualno podobo za svojo. Ne pravim, da mu je vedno vse takoj všeč. Ampak ker dobro ve, kaj lahko od mene pričakuje, v začetku svoje želje jasno izrazi in se potem prepusti moji zamisli.

Zame je najino sodelovanje skupni skok v neznano in skupni pristanek.

Imate malega sina, na Instagramu sem zasledila, da je bil vaš "sodelavec" v belokranjskem letovišču Big Berry, ko so vas povabili k poslikavi ene od tamkajšnjih hišk. Torej le drži, da so nekaterim že v zibko položeni različni talenti ...

Moj sin je od vsega začetka izpostavljen glasbi in ilustraciji, od malega je lahko na stenah opazoval velike, pisane kolaže.

Knjige in igrače, ki meni niso bile všeč, sem skrila v škatle in mu pokažem tisto, kar se meni zdi dobro. Kupujem knjige, ki bi jih kupila sebi; ne manjka tudi Jelke Reichman in drugih slovenskih ilustratorskih legend.

Ne vem, morda je na ta način za kaj prikrajšan, ampak trudim se, da delim tisto, za kar sama menim, da je lepo in kakovostno. Vrednote, ki jih živim jaz in vsi skupaj, bo verjetno živel tudi sam.

Kaj bo počel, ko odraste, pa bo izbral sam. Želim si, da mu bom lahko čimbolj zaupala, da se bo dobro odločil.

December je čas, ko imate ilustratorji najbolj natrpane urnike, tudi zaradi sejma ilustracije v Vodnikovi domačiji, ki je postal že tradicija. Zdi se, da na slovenskem ilustratorskem prizorišču vlada precejšnja sloga in povezanost, medsebojno spoštovanje. Bi se strinjali s tem?

Če imate v mislih slogo med samimi ilustratorji, da, zagotovo sodelujemo in si pomagamo, med sabo delimo informacije in se imamo radi. Ne vem pa, če lahko enako rečem za naročniška razmerja, ta zanesljivo niso vsa enako prijateljska.

Med izdelki, ki jih ljubitelji ilustracije kupujemo za darila, so izjemno priljubljeni tudi vaši koledarji, jaz si najljubše mesece in podobe kar uokvirim, kakšnega morda tudi podarim. Po tistem za prihodnje leto sodeč bomo veliko pile koktejle, seveda z brezhibno nalakiranimi nohti ... 

Oh, hvala, to je prelep način, kako koledarju podaljšati življenjsko dobo. Za leto 2020 sem si zamislila tak užitkarski koledar, posvečen koktejlom in vsemu, kar spada zraven.

Priložnost, ko greš na koktejl, je nekaj posebnega, urediš se in se pokažeš v najlepši luči. Če ga pripraviš doma, uporabiš posebne kozarce in priložnosti pritiče malo glamurja. Ekstra nakit, šminka in ta zlata slamica.

Recepti za koktejle niso v prvem planu, prednost imata vizualna podoba in slavnostno vzdušje. Če mi bo naslednje leto uspelo zbrati in preizkusiti še več receptov, si jih želim predstaviti v knjigi.

Ko smo že pri koktejlih in receptih, naprej ste se uveljavili prav s kulinaričnimi ilustracijami. Kaj so teme, ki vas pri vašem ustvarjanju najbolj vznemirjajo ta hip?

Na hitro povem, da sem ilustratorka hrane, mode in knjig. Ampak to je površinski opis. Ilustracija je moj poklic in moja strast, ki se ne omejuje s temi smernicami. Ustvarjam zase in za naročniške projekte, v obeh primerih se učim in raziskujem.

Čeprav se ta hip posvečam bolj modni ilustraciji (v Veliki Britaniji je pravkar izšel vodič po Londonu, v katerem nastopajo moje modne ilustracije), se bom z velikim veseljem lotila kulinarične knjige ali poezije ali česa drugega.

Torej: ni toliko pomembna tematika, kakor je priložnost za učenje, prijetno sodelovanje ter smisel končnega izdelka.

Preberite še: Hana Stupica: "Nisem si mislila, da bom kdaj ime v križanki!"