Zakaj raje verjamem Lepi Afni kot Anni Wintour

Kaj imam od tega, da v tiskani reviji opazim oglas, ki promovira najnovejši tekoči puder. Kaj imam od tega, da preberem članek, ki ta tekoči puder omenja. Kaj imam jaz od tega, da si ogledam lepo oblikovano rubriko, kamor je taisti izdelek tematsko vstavljen, poleg pa je dopisana tudi cena. Kot notorična lepotna potrošnica imam v bistvu od vsega tega bolj malo. Izvem, da ta izdelek obstaja na trgu. To ja. Izvem tudi za njegovo ceno, kar je okej. Pa vidim, kako izgleda njegova embalaža.

Obstaja pa še lepo število vprašanj, na katera ne dobim odgovora. Na primer kako ta puder diši. Je zelo tekoč? Kako njegova embalaža deluje na otip? In - omg ključno! - kako se ta obnese na koži? S tem mislim na to, kako se v resnici obnese na koži. Ne kako naj bi se obnesel ali pa kako proizvajalci trdijo, da se. Glej, mene zanimajo dejstva.

Ljubim modne edicije, ampak vse bolj jih dojemam zgolj kot simpatično zbirko lepih podob. To so foto albumi z veliko dodanimi oglasi. Te preletim, kakšnega pogledam dvakrat (včasih tudi iz povsem napačnih razlogov, ki imajo dosti opraviti z nerealno predstavo o popolni lepoti), spet drugega le ošvrknem. Iz profesionalnih vzgibov vedno preletim kolofon, da se pozanimam o avtorjih. Edicijo nato zaprem in to je to.

A morda te revije shranjujem? Ne, ne. Svoje čase sem jih, ampak že pri prvi selitvi sem ugotovila, da se po svetu s temi težkimi kupi paprija nekako nima smisla premikati. Kakšne sicer obdržim, ampak morajo te biti res lepe, res izjemne, kreativno nasičene, avtorske.

Si pa z večjo vnemo shranjujem lepotno, pa seveda modno vsebino na svojem telefonu. Tam, tam je prometa bistveno več. Sicer ne štejem, kolikokrat na dan sinhrono stisnem dve stranski tipki za shranitev podobe na zaslonu, ampak vem, da precejkrat.

V telefonu imam kar nekaj foto albumov, namenjenih shranjenim podobam, torej t. i. screenshot imidžem. Eni so za kozmetiko, drugi za čevlje, nekaj jih je za modo, barve, obraze, nadrealistične motive, umetnost, šminke. Shranjujem tudi videe, zlasti take, ki ocenjujejo kozmetiko. Te gledam najraje, itak.

Navado imam, da shranjujem celo določene segmente videov, ki kozmetiko ocenjujejo, recenzirajo. Z namenom, da pred nakupom te videe primerjam med seboj in na koncu dobim občutek, da totalno obvladam ter posledično vem kaj izbrati.

Pa ne, da mi nakup ličil ali kozmetike predstavlja tak stres. Užitek mi je in tovrstni raziskovalni proces je del tega športa. Tako kot se na primer moj obisk drogerije nujno dogaja s telefonom v roki, na katerem imam odprto Instagramovo objavo z izdelkom, ki ga je preizkusila ena od influencerk.

Moji prosti večeri niso namenjeni gledanju televizijskih programov. Ko utegnem, ždim na Youtube kanalu in  najraje spremljam lepotne vlogerke. Všeč mi je njihov entuziastičen pristop, način kako iz tekočega pudra ustvariti gledljivo, dvajsetminutno epizodo, ki vsebuje karakteristike, značilne za popolnoma legitimno TV dramo.

Začne se z vljudnim, dokaj mirnim nagovorom. Sledi osebna izpoved, utrinek iz vsakdana. Nato pa se odvrti večinoma prav zabavno testiranje izbrane kozmetike. In to iz prve roke. Včasih se zalotim, kako mi manjkajo samo še kokice, ker tako padem not. Priznam, da dostikrat potiho upam na kakšen ponesrečen, morda celo katastrofalen izzid. Puder se ji je polil po srajci! Hahaha, njen izraz! Neprecenljivo, smejim se.

Navadno se vse skupaj zaključi z jedrnatim povzetkom o kakovosti, splošnih vtisih, embalaži, ceni in izkušnji. Če vlogerki puder ni všeč, potem tudi sama nisem več stoodstotno prepričana vanj. Dvoma je sicer lahko zgolj za en odstotek, ampak tistih preostalih 99 pač ni sto. Name ima vpliv. Influencerka - razumete?

Tako torej danes izbiram vso svojo kozmetiko. Klikam, poslušam, gledam. Stvar, ki jo moram poudariti, je tudi ta, da na družbenih omrežjih (meka vseh lepotnih info-točk) načeloma preskočim tiste spolirane videe, ki jih ob lansiranju izdelka forsira proizvajalec. Preveč plastično, premalo osebno, skrajno predvidljivo.

Kaj je sploh vznemirljivega v spoliranih, brezhibnih posnetkih, ki predstavljajo kozmetiko (ali pa katerikoli drug produkt)? Itak vemo, da jih taki videi lahko samo hvalijo. Zeh.

Moj interes se vrti okoli tistih najbolj preprostih, z domačo roko narejenih videih. Takih, kjer v sobici, na postelji ali za mizo sedi vlogerka in se v svoj telefon oglaša brez pritiskov, da bi koga užalila ali posebej vznemirila. Saj niso plačane, da bodo le hvalile. Šla je v drogerijo, kupila puder, ali pa ga je prejela v preizkušanjo in si med uporabo ustvarila mnenje. Kot vsaka druga ženska. Uživam v tem, da ona preizkuša zame.

Sicer pa tudi kuharskih oddaj ne gledamo zato, da bi izvedeli za recept. Namenjene so temu, da potešimo svojo slo po izkušnji. Nekako v slogu: če v tem trenutku jedi ne moremo okusiti sami, naj jo pa skuha in za nas poskusi vsaj nekdo drug. Ko tako kuhar proti koncu oddaje mirno žveči svojo jed in analizira njen okus, smo zadovoljni tudi mi.

Osebna izkušnja je vse. Dokler nam nekdo ne raztolmači, zakaj je izdelek dober, dokler tega ne pokaže na svojem obrazu, telesu ali krožniku, nimamo občutka vpletenosti. Ta pa je pri sprejemanju odločitev nujna. V svetu, kjer je vsega v izobilju, kjer v resnici ne potrebujemo toliko, kot kupimo, nas lahko premami le še želja po izkušnji, po doživetju.

Zato, ravno zato, se že dolgo ne oziram več zgolj po estektko dovršenih rubrikah, ki zapolnjujejo strani tiskanih revij. Zanima me mnenje - osebno mnenje, ki osvetli vse, kar kot lepotna potrošnica želim vedeti.

To pa, upam, da razloži tezo zakaj zdaj bolj verjamem lepotnim vsebinam, ki jih snujejo ženske brez pravih, strokovnih zkušenj iz industrije.

Za razliko od insajderke z veliko strokovnega znanja, ki pa se iz svojih svetlih, lepo opremljenih pisarn ne želijo premakniti v domače kopalnice in pokazati, kako izgleda njihova lepotna rutina.

A veste, no. Kdaj je na primer nazadnje Anna Wintour demonstrirala, kako si obrobi ustnice? Influencerka Lepa Afna to počne ves čas.