Petra Windschnurer: "Pomembno je, da svojo pot začneš na najnižji stopnički"

V Sloveniji veljate za eno najprepoznavnejših modnih urednic, h kateri se po modne nasvete in mnenja obračajo tudi konkurenčni mediji, kar sicer res ni pogosta praksa. Katere lastnosti mora imeti človek, da se ga prime takšen sloves?

Mislim, da so na prvem mestu izkušnje. Pomembno je, da to svojo pot začneš na najnižji stopnički. Nisem začela kot modna urednica. Začela sem kot tekstopiska, asistentka stilistke, nato stilistka, zatem sem pripravljala modne strani, šele po vsem tem sem začela kot modna urednica, ki prevzame tudi vlogo stilistke in ima ob teh izkušnjah še neko izobrazbo iz oblikovanja tekstilij in oblačil.

Če znaš dobro obleči sebe, še ne pomeni, da znaš dobro obleči tudi nekoga drugega in da lahko deliš svoje nasvete. Oziroma, nasvete načeloma vedno lahko deli vsak, a razlika je v tem, če bodo ti dobri, uporabni in upoštevani. Ko opravljaš več različnih stvari, se sproti učiš in spremljaš dogajanje tako na področju mode kot stiliranja. In ko ljudje čez čas vidijo, da delaš dobro, se te to šele lahko prime. 

Je to torej ključ do dobrega vodje iti po stopničkah, preizkusiti vse vloge, ki gradijo eno uspešno zgodbo in vedeti, kaj kdo počne? 

Zagotovo. Da nekam prideš postopoma, se mi zdi uporabno. To je v tujini sicer neka ustaljena praksa, da hodiš po stopničkah. To, da si najprej bloger in takoj zatem modni urednik ali nek modni strokovnjak, v tujini ni mogoče. Tam je hierarhija znana in močna in to si pri nas težje predstavljamo. 

Vedno pa pravim tudi, da bi bilo dobro, če bi se sem in tja ljudje malo zamenjali, da vidijo, kako poteka delo tistih, ki so na drugi strani. En tak primer pri nas so tisti, ki delajo v odnosih z javnostmi in oglaševanju ter novinarji in uredniki.

Če bi eni vedeli in razumeli, na kakšen način delajo drugi, bi veliko lažje sodelovali.

Če skočiva v čas pred vsem tem, se še spomnite občutkov iz svojega prvega delovnega dne na Elle in kaj je razlog, da ste v teh vodah še vedno s takšno strastjo? 

Spomnim se dneva, ko so me poklicali glede razgovora, saj so morali modno urednico najprej potrditi Francozi. Stala sem na avtobusni postaji, ko so me klicali iz založniške hiše Adria Media, da me bodo kot eno od kandidatk predlagali francoskim predstavnikom za Elle. Telefon sem komaj držala v rokah, nisem dojemala, kaj se dogaja. 

Pred mano je bil potem še razgovor, morala sem pokazati, zakaj sem primerna za to vlogo. Na uredništvu smo bile potem punce, ki smo se poznale že od prej in spomnim se občutkov, ko smo ponosno držale v rokah našo prvo revijo. Takrat še nisem imela otrok in mislila sem si, da je to nekako enak občutek, čeprav se je pozneje izkazalo, da je materinstvo nekaj čisto drugega (smeh). 

Kaj me še danes drži v tem? Mislim, da so to ljudje, s katerimi delam. Lepo smo se ujeli in lepo delamo. Ta medčloveški faktor je ključen.

Če se ne počutiš dobro z ljudmi, s katerimi delaš, težje delaš s tako strastjo.

Kakšen je dan modne in lepotne urednice revije? Kaj vse obsega vaše delo?

Odvisno od tega, kaj tisti dan pripravljam. Ko pridem v službo si skuham kavo, brezkofeinsko, pozajtrkujem, pogledam in odgovorim na elektronsko pošto. Potem bodisi pišem besedila, grem na sestanek z oglaševalci, če delamo modno zgodbo, pa je to povsem dan zase, ti dnevi so ponavadi najbolj zanimivi. 

Kako torej nastaja takšna modna zgodba?

V bistvu je to videti zelo podobno kot v tujini, s to razliko, da tam na enakem projektu dela dvakrat toliko ljudi. Več dni prej pripravimo koncept, izberemo fotografa, z agencijo se dogovorimo za manekenko, opredelimo, ali bo tudi na naslovnici revije ... Potem izberemo oblačila, se dogovorimo še z ekipo frizerjev in umetnikov ličenja in to so vse priprave, še preden začnemo s snemanjem.

Na dan snemanja manekenko, ki pogosto pride tudi iz tujine, najprej peljemo na ličenje in frizuro, postavimo kadre in lokacije, jaz – ki tu prevzamem vlogo producentke – pa začnem vse priganjati, sploh, če za fotografiranje lovimo dnevno svetlobo. Med fotografiranji se manekenka še preoblači, kar je še eno poglavje zase. Nato vse posnamemo, končamo pozno zvečer in res nam ni dolgčas.

Revija Elle pri nas letos praznuje 15 let. V tem času se je na slovenskem modnem prostoru spremenilo marsikaj, od prisotnosti modnih tednov do uspehov slovenskih oblikovalcev tudi v tujini ... Se vam zdi, da se je dojemanje mode med Slovenci v teh letih kaj premaknilo? 

Mislim, da je v vsaki generaciji ljudi del tistih, ki modo spremljajo in tistih, ki je ne. Danes predvsem mladi stvari spremljajo malo drugače. Prek Instagrama sledijo vplivnežem in modo spoznavajo na nek drug način, ki morda niti ni tako strokoven. 

Včasih se zgodi, da pridem predavat na fakulteto, vprašam študente o tem, katere slovenske modne oblikovalce in fotografe poznajo, pa ne znajo odgovoriti. Morda so bili to drugi časi, a ko sem študirala na NTF, so nam bile prav te stvari pomembne, o tem smo brali knjige in revije, danes pa to živi na spletu.

Kaj so za modo v zadnjem desetletju naredili vsesplošna digitalizacija in vzpon družbenih omrežij s pojavom nove oblike oglaševanja, ki ste jo pravkar omenili – posameznikov z velikim številom sledilcev, tako imenovanih vplivnežev?

Ko sem bila še najstnica, z blagovnimi znamkami nisem bila prav obsedena, pri trinajstih mi ni bilo še jasno, kaj je to Chanel, kaj šele, da bi znala našteti imena torbic. Moji hčeri je to danes vse jasno, saj te stvari vidi že prek družbenih omrežij.

Za prepoznavnost blagovnih znamk so družbeni mediji naredili ogromno. Po drugi strani pa so modi vzeli nek čar. Moda in ljudje, ki so v njej delali, so bili svoja vrste elita, ki pa je danes zbanalizirana. Z modo se danes lahko ukvarja vsakdo, ustvari nek kolaž, objavi kakšno temo, gre v trgovino, se obleče, poslika in je »modni strokovnjak«. 

Ko sem se sama spoznavala z modo, družbenih omrežij ni bilo in modni svet ni bil tako odprt.

Ko greš na modno revijo danes, je to nekaj čisto drugega, kot pred digitalizacijo. Tja si šel z nekimi povsem drugimi pričakovanji, videl stvari, ki jih sicer ne bi, danes si to raje pogledam od doma, saj ni več tega čara. 

In kako se je v tem času preobrazila Elle? 

Z digitalizacijo in družbenimi omrežji je tudi Elle dobila svojo spletno stran in profila na Facebooku in Instagramu. Tudi stran in Instagram imata svoji spletni urednici, ki poznata naše sledilce in vesta, kaj raje berejo na strani, kaj na Instagramu. Medtem ko sama spremljam to, kar se dogaja v tisku.

V tiskani izdaji opažam, da ljudje še vedno raje berejo daljše in poglobljene vsebine, sploh pri modnih revijah je še vedno čar v listanju in vonju papirja, samem ritualu, da ob tem spiješ kavo in ne gledaš le v ekran. Se pa to vse dopolnjuje, saj je splet ob tem bolj primeren za neke dnevno aktualne novice. Morda tudi meni to diši zato, ker sem »stara garda«, a za tiste, ki so bolj digitalni, je Elle prisotna tudi tam in temu smo se prilagodili. 

Elle ima tudi svojo mednarodno platformo, na kateri naše delo lahko spremljajo tudi tuje edicije. In če jim je kakšna zgodba všeč, jo lahko odkupijo in objavijo v tujih izdajah Elle. Naše modne zgodbe so tako objavili že v francoski, britanski, ameriški, kitajski, španski, grški Elle ... In to je super potrditev. 

Končno tudi vedno več govorimo o trajnosti, reciklaži in ekologiji, kaj v tej luči lahko doprinesejo modne revije, kot je Elle, glede na to, da se moda prav na račun potrošništva pogosto znajde pod plazom kritik?

To problematiko lahko bolj nagovarjamo in si pred njo ne zatiskamo oči. Prej sem omenila, zakaj rada ustvarjam v tem poslu, hkrati pa se kdaj soočam s skrbjo, da ljudi ne bi preveč pozivali k prekomerni, nepremišljeni in brezglavi potrošnji. Naša naslednja številka bo tako na primer zeleno obarvana. Lahko pokažemo, kaj se da narediti na tem področju, predstavimo lahko alternativne stvari, ki so lahko enako dobre.

Ekološki modi se pogosto očita, da je predraga in da naravni materiali niso tako trpežni in prilagodljivi kot umetni. Ključna stvar pri ekološki modi je tudi to, da ljudje vedo, da nekaj naredijo zgolj, če kupujejo čiste materiale. Ne pomaga, če imaš 99 odstotkov ekološko pridelanega bombaža zmešanega z odstotkom elastana. Ker takega materiala se ne da več reciklirati. Na to bi morali biti pozorni. 

En banalen primer so trenutno zelo priljubljena plisirana krila. In takega pliseja ne moreš delati z naravnim materialom, zato nosimo poliester. S tem se pa ne moreš iti ekološke mode. Iz tega so potem prišle rešitve, da se za nove materiale uporabljajo predelane plastenke pa ribiške mreže ... Ampak potem, ko bi vsi masovno imeli recikliran poliester in tega zmanjka, pride do anomalij, kot je tista, ko je podjetje, ki izdeluje recikliran poliester, kupilo nove plastenke, da jih je lahko pretopilo in reklo: Imamo recikliran poliester. Kje je tu zdrava pamet?

Tudi pri modi se je stvari pametno lotevati z zdravo mero razuma in brez nekih skrajnosti.

Ste ob 15. rojstnem dnevu za novo številko revije Elle pripravili kaj posebnega? 

Na naslovnici imamo znano manekenko Devon Windsor, ki smo jo posebej za slovensko izdajo posneli z ekipo iz New Yorka, s katero redno sodelujemo. V rokah drži tortico s svečkami za 15 let in je narejena ekskluzivno za Slovenijo, kar je odlično. V reviji pa smo se dotaknili zadnjih petnajstih let, kako se je spreminjala moda, kaj nam je bilo všeč že takrat, piske so povedale, kako so pri Elle začele, poleti pa ob tem načrtujemo rojstnodnevno Elle vrtno zabavo!

Nova praznično obarvana številka revije Elle ob 15. rojstnem dnevu je zaradi izrednih razmer brezplačno na voljo v digitalni obliki. Vse informacije, kako jo lahko dobite, najdete na tej povezavi.