18. 7. 2016, 17:11 | Vir: Liza

Pici Bici: Butik s kolesi, kjer ti kolo sestavijo

Goran Antley

V butični trgovini s kolesi Pici bici vam kolo sestavijo iz industrijsko narejenih delov ali tudi iz delov, ki jih strički delajo na stružnicah. Gre za butične stvari, kolesa pa imaš za vedno. Andrej Blažina, ki vse skupaj vodi, nam razloži, da Pici bici ni le butik s kolesi, temveč tudi društvo, kjer skupaj razvijajo idejo, da kolesarjenje ni nujno le tekmovanje, temveč tudi uživanje in druženje.

Od kod naziv Pici Bici in za kaj sploh gre?

Andrej: Pici Bici, kot se imenuje naš butik s kolesi, je italijansko in slovensko skropucalo. Pici pomeni, da greš hitro, bici pa je bicikel. Smo ekipa štirih, ki smo se navdušili nad dirkalnimi kolesi enoprestavniki, oziroma kolesi za pisto, s katerimi se voziš na leseni podlagi in muslaufi, ki so za cesto, ter se združili s fanti iz muslauf društva.

Muslauf so kolesa, ki načeloma nimajo zavor in prestav, poženeš kolo in potem kolo poganja tebe, ko pa se hočeš ustaviti, nehaš poganjati. Društvo Muslauf je zamrlo, mi pa smo se dogovorili, da bomo naprej peljali društvo Pici bici s trgovino. Začeli smo tudi bolj resno kolesariti, pa tudi voziti 'normalna' kolesa s prestavami.

V čem je poanta koles muslauf?

Andrej: Ta kolesa imajo le okvir, krmilo, dve kolesi in sedež. Ker ima kolo tako malo komponent, si izbereš natančno takšne, kot želiš, in to zelo dobre. To idejo smo prenesli na to, da se na takšen način sestavi vsako kolo. Sicer na zalogi ne držimo veliko kolesarske opreme, imamo pa ogromno povezav in ko si nekdo izbere določeno komponento za kolo, se povežemo s tistimi, ki jo imajo in jo nabavimo.

Gre za povsem drugačen pristop, kot če v trgovini izbiraš med obstoječimi kolesi?

Andrej: Ena stvar so kolesa fiksed gear, ki jih v glavnem kot ulične dirkalce vozijo mladi. Gre za kolo, ki se mu nima kaj pokvariti, le enkrat na dve leti zamenjaš verigo. Druga scena pa so kolesa za potovanje, pri katerih ne moreš varčevati. Ne moreš na dolgo turo, če kolo ni kakovostno. Želje in potrebe za ta kolesa so posebne in ti ljudje se obračajo na nas. Po nesreči smo začeli uvažati ameriška kolesa Surly, ki veljajo za najbolj vzdržljiva potovalna kolesa. Narejena pa so tudi tako, da se načeloma nanje lahko namesti vse, obenem pa niti niso tako draga.

Kakšno je po vašem mnenju dobro kolo?

Andrej: Zame je dobro tisto kolo, ki se ga da popraviti. To pomeni, da je narejeno po standardih, ki so splošno sprejeti in dostopni, ogrodje pa je jekleno. Ljudje mislijo, da so jeklena kolesa težka, pa niso. Kvalitetna jeklena kolesa so narejena iz cevi, ki so na notranji strani stanjšane in imajo spiralo, da je cev ojačana. Če s takšnim kolesom padeš in ga zviješ, se ga da zravnati. Tudi če ti poči cev, jo lahko nadomestiš z drugo. Pri nas sestavljamo kolesa, ki so iz industrijsko narejenih delov ali tudi iz delov, ki jih strički delajo na stružnicah v delavnicah. To so že butične stvari, so pa to kolesa, ki jih imaš za vedno.

Katero kolo, ki ste ga sestavili, je bilo najdražje?

Andrej: Sestavili smo ga Andreju Zamanu, ki je prvi Slovenec, ki je šel na dirko Trans Am Bike, kar pomeni, da je kolesaril sedem tisoč kilometrov sam brez kakršnekoli podpore, z zahodne obale Amerike do vzhodne. Sestavili smo mu cyclocross, specialko, ki ima precej prostora za široke gume z jeklenim okvirjem, saj je med drugim jeklo bolj elastično in zaradi tega kolo bolj udobno za vožnjo.

Kolo je videti kot specialka, spredaj ima še nastavke za počivanje, disk zavore, da primejo v dežju in so na žico, da jih na poti lahko sam popravi, v sprednjem pestu pa ima dinamo in luč, da lahko vozi tudi ponoči. Iz luči pa je speljan še USB-kabel, da si lahko polni GPS in mobitel. Kolo je brez druge dodatne opreme stalo manj kot štiri tisoč evrov, je pa kolo za vse življenje. Kolo pa smo opremili z opremo Campagnolo.

Sestavljata cestna kolesa glede na potrebe in želje vsakega posameznika posebej?

Andrej: Iz te hiše še nista šli dve enaki kolesi.

Na kaj naj bodo tisti, ki kupujejo kolo, pozorni?

Andrej: Naj ne kupijo kolesa, ki stane manj od 500 evrov, ker so zanič, saj se jih, ko se pokvarijo, ne da popraviti. Naj ne kupujejo preveč športnih koles, če niso tekmovalci, ker bodo na njih trpeli. V Sloveniji si ljudje radi kupujejo 'karbonske rakete', ko pa stopijo dol z njih, so polomljeni. Zato prisegamo na jeklo, ker je bolj mehko in bolj prijazno do kolesarja.

Druga stvar, ki je pri kupovanju kolesa zelo pomembna, je velikost okvirja. Če ti je namreč okvir prevelik za pol številke ali za celo, ni v redu. Pri nas človeka, preden mu sestavimo kolo, tudi celega izmerimo kot pri krojaču in se šele na podlagi njegovih mer odločimo za dimenzije kolesa. Ko pride človek k nam, ga vprašamo kar precej stvari. Recimo, kje bi se rad vozil, po kakšnem terenu, s kom se bo vozil, kaj misli voziti s sabo, ali bi imel bolj gorsko ali cestno kolo, mogoče nekaj vmes, ali mu bolj ustreza pokončna ali športna drža.

Kaj pa naj si kupijo ljudje namesto karbonskih raket?

Andrej: Ni pomembno, koliko je kolo hitro, saj se po navadi ti ljudje čez leto vozijo in gredo enkrat na leto na Maraton Franja, kjer jim izmerijo čas, na koncu pa gredo na pivo in čevapčiče. Ne potrebuješ formule 1, da greš na kavo. Kupiš si avto, ki ti je udoben.

V Sloveniji je vrzel glede koles, saj imamo specializirane trgovine s specialkami in gorci in potem tistim, ki ne bi imeli ne gorca ne specialke, ostane treking kolo, kar pomeni aluminijasti okvir z vzmeteno vilico in ravnim krmilom. Slovenski makadami so v redu in bolj kot to, da ima spredaj vzmetene vilice, je pomembno, da ima spredaj široke gume in pravo pozicijo.

Kakšna je alternativa?

Andrej: Jeklen okvir z vilicami brez vzmeti z najširšimi možnimi gumami, ki gredo v okvir. Takšna kolesa bodo za vedno. Lahko imaš športno ali ravno krmilo, lahko pa imaš tudi cestno in je to že cyclocross kolo. Najnovejša stvar so cestna kolesa, ki imajo prostor za širše plašče in umirjeno geometrijo, kar pomeni, da je drža kolesarja višja.

Na kaj pa smo previdni, ko kupujemo mestno kolo?

Andrej: Ljudje si kupujejo poceni kolesa, ker jih kradejo in jih potem tudi ne vzdržujejo, škoda jim je tudi dati malo več denarja za boljšo ključavnico. Zagovarjamo ključavnice iz trde kovine. Učinkovite so zato, ker je obseg droga večji in se jih ne da prerezati drugače kot s fleksarico. Pri mestnih kolesih pa moraš biti pozoren na to, da ti je kolo udobno, ima blatnike in prostor za prtljago. Smo za sprednje prtljažnike, ker je lažje porivati stvar pred sabo, kot vleči za sabo.

Teža na kolesu je v vsakem primeru na zadnjem kolesu, saj sediš nad zadnjim kolesom in tudi pogon je zadaj. Uporabljajo se plašči, ki imajo vsaj malo zaščite pred predrtjem, kar se ti zelo hitro obrestuje. Zelo pomembno pa je, da so stvari, ki se jih na kolesu dotikaš, zelo v redu. Se pravi, da imaš udoben sedež, ki je pravilno nameščen, imaš v redu ročke na krmilu, ti zavore delajo dobro in imaš dobra pedala. Tudi lučke so pomembne, da te vozniki, ki ti gredo nasproti, vidijo in seveda tudi kolesar vidi pred sabo.

Se pri vas kolesarji tudi zbirajo?

Andrej: Kot rečeno, tukaj deluje tudi kolesarski klub Pici Bici, nekateri fantje dirkajo zelo resno, zelo pa smo tudi aktivni v cyclocrossu s specialkami po blatu. Imamo tudi kolektiv od najstnikov naprej, skupaj razvijamo idejo, da kolesarjenje ni nujno le tekmovanje, temveč tudi uživanje in druženje.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antely.