Arhitekt Robert Klun: "Žarim ob misli na kreacijo, ob misli po sprehodu v črte in prostore, ki jih rišem"

V svetu arhitekture in kreativnosti je poudarek po identiteti še toliko močnejši. Nič drugače ni v glasbi, designu ali kateri drugi umetnosti. Vsekakor pa je drugačen celoten paket, delo in drugačne so poti, ki nas vodijo po tem svetu glede na poklicanost, ki jo opravljamo. In prav to korakanje v kateri koli smeri že dela življenje zanimivo, gradi odkrivanja in identificira vsakega od nas. Predstavljajte si trenutek, ko stojimo v “preddverju življenja” in nas vabi ogromno vrat, ogromno oglasov, napisov, glasov. Na kaj se odzivamo, kako se odločimo? Kako sestavimo zaporedje odločitev in črt, je tisto, kar nas loči od okolice, drugih posameznikov in nas popelje v svet prepoznavnosti.

Arhitektura je nekaj najlepšega, kar se je meni na tej poti odkrivanja življenja zgodilo in arhitektura je jezik, s katerim se identificiram v tej mavrični paleti ponudbe.

Ali bi lahko bil brez arhitekture, bi lahko ne bil arhitekt?

Vprašanje, ki si ga do tega zapisa nisem postavil, mi ga je pa nekako zarisal izbrani uvod in dilema Shakespeara, je vprašanje obstoja. Uvod, začetek, jedro in zaključek oz. epilog ... tako nekako smo se pri slovenščini učili, kako pisati, morda tudi kreirati in živeti? A sam sem od nekdaj rad šel »po svoje«, s pomešanjem redosleda ali izpuščanjem, dodajanjem in svojskim izborom moje poti. Tako je bilo. Tako ostaja. Vseskozi sem želel puščati in dajati pečate. Skrbeti in dosegati, da nas naš izbrani »jezik« kreacije posluša in nam služi. To je tisto, kar me lahko morda odpelje po poti, ki ni polna le arhitekturnih podob in angažmaja … A zagotovo brez arhitekture ne bom živel nikoli.

Nihče od nas, pa naj si to prizna ali ne. 

Saj je arhitektura tisto, kar nas najbolj, tako kot jezik in sporazumevanje, zaznamuje. Arhitektura je univerzalni jezik, ki sporoča. In vsak jo lahko, če le prisluhne njeni govorici, sliši in razume.

Poti in vrata ki sem jih v svojem odkrivanju in sprva tudi boemskemu življenju odprl, so se razvrstila in počasi zgradila podobo, jasno definirano perfekcijo, ki jo izražam v svojih delih. Včasih se vprašam, koliko sprehajalcev prostorov zares razume moje zapise, črte, nagovore. Pomembno mi je predvsem, da se ob njih razvijajo, radostijo in iščejo globlje izraze sebe. Ja, da so ob tem srečni, da so razigrani in da imajo občutenja.

Kakšna?

Navihana?

Optimistična?

Da znajo ponovno čutiti … je lepo. Je prav.

Verjetno vsak sprehajalec po svoje dojema, verjetno povsem drugače kot dojemam sam in tudi ni potrebe, da bi razumeli širino in perfekcijo … Svetovljanstvo, ki ga prek materialov, detajlov in črt povezujem v podobe in najlepše poetike prostora, kot jih lahko trenutno dam. A pomembno je, da začutijo. Razumejo lahko kasneje.

Moje zaupanje v dobro mi daje to svobodo, da se nasmiham, ko vidim plašne korake, sporočila tistih, ki ne razumejo, oziroma so “izgubljeni”. A z veseljem se s tistimi, ki mislijo dobro, če je le želja, iskra v očeh, usedem in razložim, kaj je @messanger zgodbe, kje je kreativnost in kaj bistvo, vidno ali nevidno, materializiramo. Verjetno si v podzavesti želim predajati sporočila, ki delajo življenje lepo, ki dajo misliti in so globoka. Sporočila, ki lahko v vsakem zbudijo razmišljanja, podajo nov svet, darujejo svoje poslanstvo. Res je, včasih je tako nepomembno, tako majhno.

A ko začnejo uporabljati “moj jezik” in moje zapise, se z njimi postavljati, vem, da sem pretočil nekaj velikega.

Vsak od nas si želi biti pohvaljen in spoštovan v očeh tistih, ki jih ceni. Arhitekti imamo sicer tihi jezik, jezik črte, jezik zidaka, lesa in forme. Ki odgovarja zvenu časa, včasih kljubuje času, prostoru. A upamo, da ga nadgradi, da nadgradi družbo in jo naredi boljšo, bolj zdravo, srečno, iskrivo. Arhitektura se vpne v spomin. V um. V pogled. Je pokrajina, v kateri se gibljemo. Hiša, v kateri bivamo. Verjetno razmišljamo podobno kot glasbenik, ko sliši momljanje družbe, posameznikov, ki prepevajo njihove zloge, pesmi na koncertu, ali kot pisatelj, ki vidi svojo dramo ...

A iskreno. Za nas arhitekte je težko preživeti v tem hitrem času brez pohval, brez trepljanja, brez hrane pozornosti. Z vsakim projektom, z vsako črto, ki pride izpod mojega peresa, se želim poistovetiti, jo predati v zgradbo najlepšega ritma, kompozicije in osebnega zadovoljstva.

Za to gre.

Ustvariti iz črte, belega papirja posebno osebno srečo bivanja, “biti ali ne biti”.

Osebno zadovoljstvo, podajanje designov, arhitektur, ki so zelene, trajnostne, osebne izkušnje na najvišjih vatlih, to je moje poslanstvo. Moja moč, je moja energija. In vseskozi žarim, žarim ob misli na jutri in na kreacijo, na misli po sprehodu v črte in prostore, ki jih rišem.

Prepričan sem, da sem v tej kreativni poklicanosti poseben, unikaten.

Pomislite. Najpomembneje je jutro, ko se zbudiš, ko začutiš nagon po odkrivanju, spoznavanju, o črti, po ideji, ki je še nikjer ni tako postavil nihče, kot jo boš postavil ti sam. In ta glas v meni, ko zaokrožim črto drugače, kot nekdo drug, je moja identiteta.

Ko vonj in okus po prostoru začutim na jeziku, na prstih, takrat se svet spremeni, takrat se prebudi “ustvarjalni nagon”. Nič me ne ustavi v tem, da to udejanjim, da kompozicijo sestavim.

In na poti ni lahko.

Jezika, ki ga govorim, veliko sprehajalcev ne razume, še več je tistih, ki bi si ga lastili, čeprav ne razumejo abecede zapisa …

In velikokrat si osamljen na poti odkrivanja …

A pot je izziv.

Nagon pa nezemski ...

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del