Sita sem trenirk (piše Petra Windschnurer)

Živimo v času, ko trenirka velja za oblikovalski dosežek, čepica s šiltom za izjemno pokrivalo, prevelik šumeč športni jopič v kombinaciji s topom, ki spominja na spodnje perilo pa velja za stilistični presežek. Pa nikar ne mislite, da temu botruje leto 2020, ki nas je v novo domačo pisarno pospremilo v udobnih mehkih copatih. Zamero trenirkam kuham že nekaj časa. Mogoče vse od trenutka, ko so superge stopile na modno pisto visoke mode. Da je zadeva s trenirkami eskalirala do resnično neznosnega mi da vedeti pogled na trenutno modno ponudbo- akcija odstranimo logotip z oblačil bi nas vse prevečkrat pustila v dilemi ne vedoč o kateri blagovni znamki pravzaprav teče beseda. Ne govorim, da bi tem novim časom morali enostavno obrniti hrbet, oziroma nujno strmeti k obujanju preteklosti, ne, bi pa morali vseeno na oblikovanje oblačil in modo kot tako gledati malce bolj kritično.

Predstavljajte si, da bi arhitektura kar naenkrat postala zelo škatlasta, vse kar bi eno kvadratno hišo ločevalo od druge, bi bila debelina in barva fasade.

Če smo postali občutljivi na trajnostne zgodbe, ki vedno bolj vplivajo na naš nakup, bi morali misel ali dve nameniti tudi oblikovanju. Za dejstvo, da nekateri izjemni, še vedno “anonimni” oblikovalci današnjega časa tavajo od ene do druge blagovne znamke (če imajo to srečo), medtem ko sodelovanja z oblikovalskimi zvezdami, ki vam v  najboljši meri priskrbijo le na novo pozicioniran logotip, kujejo dobičke do neba, smo potrošniki seveda odgovorni sami. Instagram generacija, ki strmi k estetiki in oblikovanju v skladu s pop kulturo, k izboljšanju stanja ne pripomore. Res, da Rihianna ne hodi po svetu samo v trenirki, ampak ko jo le ta obleče, je modni cvet družbenih omrežjih na kolenih. Samo počakajte na marec, ko bodo družbena omrežja preplavljena s fotografijami junakinj Instagrama v trenirkah in topih, ki jih bo na prvi pogled od H&M različic ločil le Celine logotip. Če ste si ogledali njihovo zadnjo modno revijo pod taktirko Hedija Slimanea v Monaku, boste vedeli o čem govorim.

Čeprav se nekaterim zdijo objave, v katerih se modni laiki norčujejo iz kupcev, ki so pripravljeni plačati 190 dolarjev bodisi za običajno t-majico ali za strgane hlačne nogavice hiše Gucci, zabavne, mene te žalostijo. Kajti prepričana sem, da brž ko jih bo na svoje police za 10 evrov zložila Zara, bo večina planila nanje. Spomnite se samo na obleke halje, ki smo jih pred leti “v dar” dobili od modnega genija Demna Gvasalia. Na družbenih omrežjih so jih primerjali z običajnimi haljami za na njivo, ki sta jih na primerjalni fotografiji vzorno predstavljali dve starejši kmetici. Pol leta kasneje, ko so jih v svoj repertoar uvrstili Mango, Zara, H&M, se je v njih nič kaj samokritično sprehajala polovica planeta. Da je bilo kar nekaj kolekcij, ki nam jih oblikovalci obljubljajo za pomlad in poletje 2021, precej oblikovalsko “dolgočasnih” in trenirkasto brezidejnih, me je opomnila kolegica, ki je stanje komentirala z izjavo, da je vse to že pred leti videla v Zari.

Je danes modno oblikovanje kot dobičkonosna panoga varno edino še pod okriljem udobja in zvenečega imena?

Ko je z modo še aktivno vštric hodila moja mami, mi je v devetdesetih znala potarnati, da pogreša modne čase in zgodbe iz šestdesetih ter sedemdesetih. Da je moda takrat resnično doživljala svojo drugo revolucijo, ne gre zanikati, a jaz sem bila prepričana, da mamo na tiste čase veže kaj več kot samo mini in maksi. Mladost! In k čemu stremi mladost danes? V veliki meri k trenirkam, natikačem v kombinaciji z nogavicami in k luksuznim logotipom. Modni konglomerati vedo, da so prav mladi skupina, ki jo danes velja nagovarjati. Četudi ti mogoče še nimajo denarja, da bi lahko svoje sledilce vedno znova navduševali s še eno trenirko s podpisom bodo tega najverjetneje dobili pri svojih starših.

Ste se mogoče kdaj vprašali, kdo so kupci oblačil in modnih dodatkov ikone vseh vplivnežev Chiare Ferragni? Štiridesetletnice, mame, ki torbice, puloverje, kopalke in superge s prepoznavnim očesom kupujejo za svoje najstniške hčere.

Kljub temu, da se zavedam, da ne gre preveč obujati preteklost, pogrešam čase, ko sem lahko občudovala in nosila modne kose, ki jih je odlikoval resnično dober dizajn. Pogrešam devetdeseta od a do ž. Devetdeseta so veliko več kot samo serija Friends, mom jeans hlače in schrunchieji (elastike za lase), ki danes žal mnogim predstavljajo srž tega modnega desetletja. Ne mislim, da bi se morali vsi prepoznati v konceptualni modi japonskih oblikovalcev ali androgenem minimalizmu Helmuta Langa, a modno enoumje, h kateremu s poveličevanjem udobja in plehkim posnemanjem modne zgodovine stremimo danes, že dolgo pozablja na modno identiteto posameznika, in to kljub temu, da prav tega vsaka nova oglasna kampanja za novo trenirko izpostavlja kot nekaj najpomembnejšega.

Verjamem, da nihče ni mogel predvideti, da se bo moda razvila v smer, kot se je, a tolaži me dejstvo, da je moda živa kategorija, ki se prilagaja trenutni situaciji. Če nam torej trenutno ni do tega, da bi paradirali naokoli v oblekah, plaščih, suknjičih in hlačah, ki so sinonim za besedno zvezo modno oblikovanje, upam, da nam prihodnost prinaša serijo sodobno in popolno modeliranih ter sešitih oblačil, ki bodo tako kot trenirke odgovarjala vsaki obliki telesa.  Zato že danes menjam vse svoje trenirke z logotipom in brez njega za dobro krojeno, na pol prosojno, asimetrično obleko dolžine do tal.