Tedni mode: V živo ali online? (piše Petra W.)

Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da se v zraku ne počutim najbolje. Da sedem na letalo, mora obstajati res dober, recimo raje izjemen razlog. Teden mode v Parizu leta 2005 je bil eden takšnih.  Z letališča naravnost v Louvre, kjer sem za las ujela modno revijo, revijo hiše Valentino. Na svoj sedež  v peti vrsti sedem natanko takšna kot sem v Ljubljani sedla na letalo. Srce mi tisti hip pospešeno bije zaradi modnega spektakla, ne zaradi cirkusa pred dvorano, ki se v letih kasneje razvije v povsem nov fenomen mode, imenovan ulični stil.

Aktivacija uličnega stila je po mojem mojem mnenju dobesedno razvrednotila pojem modna revija, modne hiše pa pahnila v nezavidljiv položaj plehkega razkazovanja moči, z junaki uličnega stila 'nabildano' prvo vrsto.

Luč, prvi takti, prvi izhod in od navdušenja naježena koža. Dvorana je res ogromna in kljub temu, da sem od modne piste oddaljena več metrov imam občutek, da se z modeli sprehajam vštric s kamero, ki jim sledi ob njihovih udarnih korakih.  Ob meni sedita še dve novinarki, ki pokrivata teden mode v Parizu. Ena prihaja iz Danske, druga iz Nemčije. Vse tri si zapisujemo ključne besede, ki opredeljujejo novo kolekcijo (da, takrat se je o modi še pisalo).

Aplavz, ki zadoni v prostoru, ko se med gledalci pojavi Valentino Garavani je primerljiv z navdušenim vzklikanjem na športnem zmagoslavju (da, takrat se je ob defileju in ob prihodu oblikovalcev še ploskalo). Bilo je nepozabno.

Nič drugače ni bilo, ko sem Pariz zamenjala za Milano. V italijansko prestolnico mode sem prišla z namenom čim bolje poročati o kolekcijah, o več kot polletnem delu oblikovalcev, stilstov, šivilij, snovalcev dogodka …, ki se pred očmi gledalcev tragikomično zaključi v pičlih petnajstih minutah. Spomnim se kako sva z Lorello v času kosila hiteli na sedež italijanske zbornice mode, kjer sva lahko v medijski sobi strnili mnenje o Versace, Max Mara, Salvatore Ferragamo, Roberto Cavlli, Etro, Missoni, Marni, Gucci, Giorgio Armani … kolekcijah in skupaj z nekaj fotografijami poslali prispevke na uredništvi (da, takrat se je o modi še bralo).

Tedni mode se kmalu sprevržejo v cirkus, v egoistično izpostavljanje samega sebe pred dejanskim dogodkom. Nikogar več niso zanimala predstavljena oblačila in modni dodatki. Nihče ni bil več tam zaradi oblikovalcev, nihče ni bil tam zaradi šova, nihče več ni znal skovati pičlih pet stavkov o kolekcijah.

Pred vhodom ene zadnjih revij, ki sem jih še obiskala v živo, je v skrbno oblikovanih stajlingih paradiralo toliko ljudi, da sem dobila občutek, da mi nikoli ne bo uspelo priti v samo dvorano. Kasneje se je izkazalo, da večina njih pred vhodom zgolj pozira in se pretvarja, da so del tako želene modne smetane. Koga briga za Frido Giannini, koga briga za Gucci.

In modne revije so kar naenkrat izgubile ves tisti čar zaradi katerega sem bila pripravljena kupiti letalsko karto in se s srcem v hlačah povzpeti 10.000 m visoko. Prav tako so takrat vedno večjo moč začeli pridobivati spletni portali, blogerji in kasneje vplivneži, ki so o modi še vedno znali poročati profesionalno in objektivno, brez nepotrebnega balasta o tem kaj so imeli oblečeni prvi dan in kako dobra je bila revija njihovega sponzorja.

Spet sem lahko sedela v 'prvi vrsti', lepo oblečena, z rdečo šminko na ustnicah, na domačem kavču. Na profesionalnih spletnih straneh sem lahko v dejanskem trenutku lahko spremljala modno dogajanje pred in v sami dvorani. Kot da bi bila tam. Slaba vest, da bi ob tako pomembnih modnih prelomnicah kot je nova sezona vseeno morala biti zdaj v Londonu, Milanu in Parizu mi ni dala miru, a sem jo utišala s podporo slovenskemu modnemu oblikovanju.

Prvih nekaj let, ko so tedni mode v Ljubljani še potekali pod okriljem založniške hiše Adriemedie,  je bilo vznemirjenje pred revijo Zorana Garevskega, Nataše Peršuh, Young @squat v zasedbi Petera Movrina, Petje Zorec, Diane Ljubičić  primerljivo s tistim, ki sem ga čutila pred prvo revijo v pariškem Louvreu.

Prve vrste letošnjih jesenskih edicij tednov mode pa so mi bile še posebej pri srcu. Brez slabe vesti sem se 'udeležila' vseh modnih dogodkov v vseh modnih prestolnicah, tudi tega v Ljubljani.  Prenosi v živo še nikoli niso bili tako popolni. Šlo je za prave modne dogodivščine, ki so gledalcem prek spleta omogočale celo več doživetij kot gledalcem na dejanskem dogodku. Pomislite na  Louis Vuitton modno revijo, ki je potekala v prečudoviti La Samaritaine v Parizu. Medtem ko so obiskovalci lahko zrli v zeleno steno (green screen), smo  digitalni gledalci na domačih kavčih lahko občudovali mimohod modelov v kombinaciji s spremljevalno projekcijo Wim Wendersovega filma Wings of Desire.

Tudi gibanje kamer še nikoli ni bilo tako dinamično. Zdaj z vrha, zdaj od blizu, zdaj od daleč, zdaj od spredaj in zadaj spet od strani. Na modni reviji Prade, kjer smo vsi čakali na debi Rafa Simonsa, so te skupaj s glasbeno podlago zavzele pomemben scenografski element.  Prepričljivi zoom posnetki pa so uspeli pričarati šelestenje  materialov tako prepričljivo, da sem imela občutek, da mi tkanine dejansko polzijo med prsti.

Iznajdljive modne hiše so spletni ogled modnih revij organizirale na več različnih lokacijah, kjer so v vlogi kredibilnih komentatorjev nastopala zveneča imena iz sveta modnih vplivnežev. In moda znova dobi  besedo. Kar naenkrat ni več pomembno na kateri modni reviji smo se znašli (konec koncev smo bili k ogledu povabljeni čisto vsi), znova postane pomembno ali znaš o videnem kaj povedati. Hvala bogu. Si predstavljate, da bi na vprašanje predstavnici modne hiše Chanel kakšna se mi je zdela njihova revija odgovorila samo z čudovita?