Zakaj več ne obiskujem modnih tednov?

Pred leti, mnogimi leti, smo na modni teden čakali v nizkem štartu. Dvakrat letno se je scena poenotila in zbrano posvetila predstavam oblikovalcev ter znamk, ki so prek modnega tedna ustvarjali takratni 'zeitgeist'. To so bili časi, ko se je na style.com kliknilo takoj, ko si zjutraj odprl oči - še vedno rahlo zabuhle zaradi takega ali drugačnega žuranja v raznih studijih in ateljejih (dovolite, da dodam: včasih smo pač znal’ žurat!).

Kakorkoli, zbudil si se zato, da si lahko začel s prebiranjem recenzij Sarah Mower ter drugih analitičnih, pikrih in enciklopedičnega znanja bogatih novinarskih eminenc. Trepetali smo za oblikovalce in njihove kolekcije. Navijali smo za njih. Veliko bolj kot danes smo se zavedali moči resnega modnega novinarstva. To je med drugim krojilo izplen kolekcije oziroma sam interes, ki so ga po videnem oblikovalcu namenjali t. i. 'buyerji'.

Mimogrede, ste opazili, kako v Sloveniji še vedno nimamo primernega izraza za ‘buyerje’? Kaj ni že to precej zgovoren detajl, ki priča o tem, kako nedodelana je pri nas modna industrija. Hm, kar malce čudaško, kajne?   

Modni tedni so imeli velikanski pomen tudi zato, ker so veljali za edini pravi način navezovanja stika med ustvarjalci im publiko. Takrat še ni bilo Instagrama, spletno nakupovanje je bilo še v povojih (in se ga je oklepalo precej nezaupanja), moda sama pa je nagovarjala izbrano, specifično skupino in v svoje kroge ni pretirano rada spuščala predstave lačnih množic. Bila je elitistična. Priznam, da tega aspekta nisem nikdar marala.

Zdaj se je vse skupaj obrnilo v drugi smer. Modna industrija prehaja na splet, nekatere znamke svoje fizične trgovine ohranjajo zgolj zato, da jim služijo kot del prezentacije. Večina pa se ukvarja z resno težavo praznih trgovin, ki so opustošene tudi zaradi počasnega prilagajanja okusu kupcev.

Po nedavnih navedbah BBC je v Angliji (epicentru vsega potrošništva) število praznih trgovin naraslo na 10,3 odstotka, kar je največ v zadnjih štirih letih in pol. Iz tega lahko sklepamo, da se tudi sam koncept naročanja kolekcij spreminja, saj se prodaja preusmerja v povsem nove kanale. 

Drugi ključni faktor je Instagram. Ko so imeli tiskani mediji še veljavo - s tem mislim na čase pred internetom - je bila modna revija edino logično, organsko nadaljevanje procesa. Fotografije z dogodka so imele svojo vrednost. Biti del prezentacije je pomenilo imeti moč, moč znanja. TI si vedel, kaj se je na pisti zgodilo, bil si tam, začutil si navdih, doživel si razodetje. Drugi so morali na vse to počakati.

Zdaj se na fotografijah z modnih revij namesto osredotočenih izrazov povabljencev vidi le njihove iztegnjenene roke, s katerimi držijo telefone in snemajo zgodbe. Pista služi kot kulisa za Instagramarska gradiva.

Zato je morda odločitev, da se londonski teden mode s pomočjo prodaje kart odpre javnosti, smiselna. Čeprav me potiho skrbi, da ni to le poskus, da bi se format sploh še ohranil, saj organizatorji čedalje težje privabljajo oblikovalce, ki svoj proračun raje vlagajo v digitalni marketing.

Podpiram to, da se na modne revije vabi vse več vplivnežev, ki so edini pravi trendseterji moderne dobe. Navdušuje me, da se moda širi med množice, da ima vse več ljudi občutek, da je lep videz njihova pravica, ne privilegij. Ravno zato menim, da so standardne revije, kot jih videvamo na modnih tednih, nekako preživete.

Zakaj ne bi torej že končno malce spremenili načina prikazovanja kolekcij.  V mislih imam zaprte tipe dogodkov, namenjene tistim vplivnežem, ki so za tvojo znamko ključni, tistim medijskim predstavnikom, s katerimi želiš vzpostaviti sodelovanje, ter tistim kupcem, ki podpirajo tvojo znamko in imajo resen namen s teboj skleniti posel.

To morda res pomeni malo manj zabave za vse dežurne obiskovalce dogodkov, vsekakor pa bi oblikovalci s tovrstnimi, bolj premišljenimi prezentacijami hitreje sklenili kupčijo.

Pod črto.

Modni tedni se zdijo kot mašinerija, ki jo poganja odslužena vizija o spektaklu. Čeprav je jasno, da živimo v časih, ko mode ne dojemamo več na teatralen način.

Moda nas zanima bolj z intimnega stališča, sprašujemo se o njeni pravi vrednosti. Tudi zato se mi zdi, da so dogodki, ko se revije odvijajo ena za drugo (naslednji prosim!) preživeti.

Pri predstavljanju lastnih kolekcij od modernih oblikovalcev zdaj pričakujem več spretnosti, več analitičnega duha in mnogo več osebnega razmerja. Vraga, hočem več romantike.

Zato čakam. Čakam, da bodo dogodki postali bolj specifični, bolj jasno začrtani. Namenjeni tistim, ki imajo z znamko razvit odnos. Dokler pa na primer ljubljanski modni teden deluje kot stanovski shod brez obvezne, spremljajoče informacije o poslovnem pretoku, pa se mi zdi, da lahko tistih nekaj zanimivih podob mirno najdem med večernim prelistavanjem Instagrama. Takrat, ko v spalni srajčki všečkam objave mlajših modnih entuzijastk. Njim je to še okej.