Marijana Podhraški | 5. 8. 2022, 20:00
Obiskali smo najbolj PRILJUBLJENO ljubljansko gostilno! Hrana je bila ...
Njihova terasa je v poletnih dneh vedno nabito polna. Turisti jo obožujejo! Zanimalo nas je, kaj je tam tako posebnega. Zdaj vemo!
Tujci se sredi vročega poletnega popoldneva drenjajo pred vrati gostilne Sokol v stari Ljubljani in pogledujejo vsakega prišleka, da se ne bi zrinil notri prek vrste. "A imate vedno tako polno," vprašam natakarja v slovenski narodni noši. "Ja, gospa ... zdaj se je v bistvu šele prav začelo," mi odgovori v naglici.
Ura je šest popoldne in vsi v vrsti smo lačni. Nekaterim se svetijo oči, saj jih je popotniški vodič po Sloveniji pripeljal v "tipično slovensko gostilno".
"Kako vznemirljivo," v angleškem jeziku pravi gospa za menoj. Zdi se mi, da sem edina domačinka, a vznemirjenje zdaj že grabi tudi mene.
Klasična slovenska kuhinja je formula za uspeh
Tik ob vhodu stoji velika lutka brkatega krčmarja v barvah slovenske zastave, medtem ko ima to zataknjeno tudi med prsti. Na tabli, ki jo drži lutka kuharja za njim, pa je napisano: Slovenska tradicionalna kuhinja.
Da stavijo na tradicijo, na masiven kmečki, a domače-topel interier, ki lahko sprejme skupine tudi do 250 ljudi in prekrasno poletno "teraso" na Ciril Metodovem trgu v stari Ljubljani, navajajo vsi turistični vodiči po naši prestolnici.
Za polno zasedenimi zunanjimi mizami so samo tuje govoreči - družine, pari, tudi samski popotniki, v naslednjih dveh urah, kolikor časa smo tam preživeli, so se obiskovalci neprestano menjali, natakarji (razen šankistke so vsi moški) pa kljub polni zaposlenosti ob odhodu vsakemu zaželijo lep dopust v Sloveniji še naprej.
Gobova juha v kruhu in ljubljanski zrezek, kaj še turisti naročajo?
Ker gostilna slovi po gobovi juhi v kruhovi skodelici, je to tudi moja prva izbira.
Pogled po drugih mizah pove, da se turisti navdušujejo predvsem nad kranjsko klobaso in pečenico, natakarji zelo pogosto ven nosijo tudi razne mesne plošče s pečenkami, rebrci in mesom na žaru ter krožnike z domačimi sirovimi štruklji in cmoki.
Glede porcij pri Sokolu ne skoparijo, čeprav sem malo začudeno gledala, ko sem na jedilnem listu opazila tudi kalamare in špagete po bolonjsko.
Pri sosednji mizi si simpatični Avstrijki delita porcijo njokov v smetanovi omaki (ob tem razmišljam, če vesta, da njoki niso ravno tipična slovenska jed). A ker posodico do konca pomažeta, jima jo pač privoščim in se raje posvetim svoji lepo dišeči juhici, ki se je zdaj že nekoliko ohladila.
Gobova juha ne razočara. Bogata je z gobami, v njej je tudi nekaj kuhane zelenjave in je res za obliznit prste! Kruhova skodelica seveda ni mišljena zgolj za dekoracijo (Avstrijki ves čas pogledujeta k naši mizi in ob tem komentirata, da je skodelica gotovo užitna in za pojesti). Od moje na koncu ne ostane nič in zadovoljna sem, da sta izvedbo videli v praksi.
Na seznamu jedi, ki jih morajo turisti pri Sokolu poskusiti, je tudi "znameniti ljubljanski zrezek", pravi turistična vodička, ki je pripeljala večjo skupino nemško govorečih turistov.
Njen nasvet večina upošteva in ob tem sprašuje, ali gre za svinjsko ali piščančje meso. Natakar razloži, da je zrezek pravzaprav puranji in da ga zelo priporoča.
Naročim ga tudi jaz. Ugotovim, da je lepo ocvrt kos mesa, ki ga postrežejo z limono, ovit v rezino pršuta. Rumena hrustljava skorja je popolna, nikjer ni niti malo zapečena, nikjer trda. Tako brezhibnega cvrtja ne pomnim. Meso je mehko, sočno in gladko, res pravi presežek na svojem področju.
Za resne ljubitelje piva je gotovo dobra novica ta, da ima gostilna svoje "domače" pivo, ki so ga poimenovali kar "Sokol". Po pokušini z lahkoto lahko povem, da je vreden svojega imena.
Medtem se je mladi italijanski parček na desni navdušil nad slovenskim radlerjem z okusom grenivke. Kmalu po prvi steklenici sta namreč naročila še eno ...
Spomini na Slovenijo
Glede na to, da je tudi ob koncu mojega obeda pred gostilno še vedno dolga vrsta, turisti natakarje celo cukajo za rokav in sprašujejo, če jim lahko rezervirajo mizo za kasnejšo uro ali naslednji dan, pomislim na ostale restavracije v stari Ljubljani.
Po vsem videnem kar ne morem verjeti zasedenosti pri Sokolu in dvomim, da ostali v celem tednu dosežejo obisk njihovega enega večera.
Da je tradicija pred vsem, je v tem primeru več kot očitno. Nekateri turisti hitijo za natakarji in jih prosijo za skupno fotografijo kot spomin na Slovenijo. Česa takega človek res ne vidi vsak dan.
View this post on Instagram
Za konec naj omenim še cene: te so višje kot v drugih gostilnah z domačo slovensko hrano, vsaj v tistih, kamor nas večina domačinov po navadi zahaja predvsem zunaj prestolnice. Ljubljanski zrezek (in vsi ostali) s pomfrijem vas bo tu stal 16 evrov in pol, priljubljena gobova juha 6 evrov in pol, ter pol litra domačega piva 4,20 evra.
Solate - od sezonskih do celo šobske - so med 6 in 8 evrov, medtem ko so hišne gibanice, jabolčni zavitki in druge sladice od 5 do 8 evrov.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del
