Skrite zgodbe Pirana, najlepšega slovenskega obmorskega mesta

Moje srce je Tartinijev trg, poimenovan po Giuseppeju Tartiniju, violinistu in avtorju Vražjega trilčka. To naj bi bila ena najtežjih kadarkoli ustvarjenih sonat za violino. Trgu daje poseben pečat beneška in baročna arhitektura.

Toda, ali ste vedeli, da Tartinijevega trga prvotno sploh ni bilo? Še pred manj kot 130 leti je bila tam marina, kjer so se ladje »parkirale« in kjer so ribiči prav pred današnjo mestno hišo praznili svoje mreže.

Naj vam izdam eno od mojih skrivnosti: ali veste, od kod je moč ujeti najlepši pogled na moj glavni trg? S skrite terase hotela Tartini. Povprašajte na recepciji in pustite se presenetiti.

Najbolj sem ponosen na hišo Benečanko. Do nedavnega je bila obarvana v prikupno rdečo barvo, a je leta bila 2016 po obnovi prebarvana v pastelno sivo. Ne domačini in ne turisti se spremembe niso razveselili. Nekateri so obnoviteljem celo grozili. Kdo bi si mislil, da je barva zgradbe lahko tako pomembna, kajne? Razlog za izbiro nove barve je bil prvotni omet, ki so ga konservatorji skupaj s priporočili Zavoda za varstvo kulturne dediščine odkrili v najglobljem sloju hiše. Želeli so, da bo Benečanka imela po obnovi prvotni videz.

Še dobro, da se niso lotili slavnega latinskega napisa, nameščenega na pročelje zgradbe. Z njim je povezana zgodba o mladi Pirančanki, ki se je zaljubila v bogatega beneškega trgovca. Njen ljubimec je bil zaradi trgovanja pogosto odsoten, zato je sanjačica samevala na oknu, opravljivi piranski jeziki pa so ji delali preglavice. Da bi ljubezni olajšal prenašanje govoric, je dal trgovec v posmeh piranskim opravljivcem vzidati kamnito ploščo z napisom »Lasa pur dir« oziroma »Pusti naj govore«. 

Med leti 1283 in 1797 sem bil del beneške republike. Od tam izhaja podoba hiše Benečanke. Ni pa to edina beneška stvar, ki jo premorem. Vam je pozornost kdaj vzela oblika zvonika, ki se pne ob cerkvi Svetega Jurija? Ste zvonik videli še nekje drugje? Da, prav ste imeli! V Benetkah, na trgu svetega Marka stoji prav tak! Vsa mesta beneške republike so si želela tako lepe arhitekture kot prestolnica na vodi. Zato so se Pirančani leta 1609 odločili, da bodo zgradili zvonik, ki bo kopija beneškega izvirnika. Visok je 47,2 metra (nižji kot beneški) in šepeta se, da je rahlo nagnjen, kot stolp v Pizzi.

Ena od zgodb, povezana s piranskim zvonikom, pravi, da so jim ga zelo zavidali prebivalci sosednje Izole. Iz tega razloga so se redno brili norca iz sosedov, češ da so zvonik Benečanom pirančani ukradli in da nimajo domišljije za gradnjo, zato le kopirajo. Na koncu se je izkazala kot sama sreča, da je kopija zvonika iz Benetk stala v Piranu. Original se je namreč leta 1902 zrušil. Ko so leta 1912 začeli graditi novega, so Benečani za namen preverjanja statike in podrobnosti pogledovali tudi po piranskemu zvoniku. Po 146 stopnicah se lahko na vrh zvonika vzpnete tudi danes, toda le med toplejšim delom leta. 

Ste se kdaj vprašali, kaj pomeni moje ime?

Piran ali Pirano je na prvi pogled res težko raztolmačiti. Še zlasti zato, ker sem zelo star. Že pred našim štetjem, pred več kot dva tisoč petstotimi leti je bila na polotoku zgrajena majhna grška naselbina, ki so si jo kasneje prisvojili Rimljani. Potem pa so prišli še Kelti.

Z vsakim od teh ljudstev je povezana razlaga mojega imena. Kar se tiče Grkov, naj bi moje ime izhajalo iz grške besede »pyrranos«, kar pomeni rdeč. To poimenovanje naj bi se nanašalo na pečine, ki so kot odrezana torta na nekaterih predelih mesta obrnjene proti zahodu. Ko se sonce potaplja v morje, obarva te klife rdeče. Pyr naj bilo v keltskih časih tudi žensko ime, ta ista beseda pa v grščini pomeni ogenj. Če ste za večerni sprehod, vam priporočam uporabo sprehajališča, ki vodi do Fiese. Od tam je pogled na zahajajoče sonce najlepši. 

Zadnja skrivna zgodba, ki jo vam zaupam, pa je povezana s kulinariko in z domačini. Če mislite, da bom govoril o eni izmed mnogih piranskih restavracij, se motite. Odkrivanje teh prepuščam vam.

Le malo kdo ve, kako raste kapra. Naj vam zaupam: to je majhen grmiček z užitnimi cvetovi, ki se najraje zakorenini med utesnjenimi kamni. Ker sem večinoma zgrajen iz kamnov, ponujam dom tudi kapram. Našli jih boste rasti na mojih zidovih, klifih in celo na zvoniku Jurijeve cerkve. Domačini jih radi obirajo in vlagajo. Bi si jih drznili tudi vi? 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ