Hiša na vrhu parka Tivoli je videla že marsikaj, od propadov do novih začetkov. Dahes nudi zavetje vsem, ki se želijo umakniti v zavetje miru in kulture.
Švicarija bistro in kavarna se nahaja na vrhu stopnic, tik nad Tivolskim gradom. Pot do tja se morda komu zdi kar naporen vzpon. A vsak korak višje vodi stran od hrupa in mestnega vrveža spodaj. Kot da bi te noge same vodile proti zelenemu objemu dreves in k miru.
Časovni žep
Švicarija je ravno prav daleč, da daje občutek odmika. Kot da nismo več v Ljubljani. Drevesa okrog nje šepetajo zgodbe iz časa, ko se je tu še govorilo nemško, francosko in tudi slovensko. Stavba ni le arhitekturni spomenik, deluje tudi kot kulturno, umetniško in kulinarično središče. Sem se pride na razstavo ali manjši glasbeni dogodek, v njej so umetniški ateljeji, kulturne rezidence in prijeten bistro.
View this post on Instagram
Kosilo s šarmom
Omenjeni bistro je topel, odprt prostor, kjer se ustavijo tako sprehajalci iz Tivolija kot poznavalci vina in hrane. Kava se tu pije še počasneje kot drugje. Je točka srečevanj, prostor zajtrkov z razgledom in daljših kosil.
Jedi so domače, a ne dolgočasne, dišijo pa po sezoni. Jasno je, da kuhinjo vodijo ljudje, ki razumejo razmerje med tradicijo in sodobnostjo: lokalni pridelki, butični dobavitelji in domači okusi z rahlo umetniško noto.
Malce zgodovine
Leta 1835 ljubljansko je kazinsko društvo v nekdanji gozdarski hišici uredilo svoje zabavišče. Zgradba je bila povsem prenovljena in razširjena v hotel po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha. Ta jo je oblikoval v duhu secesije in narodnega sloga, kar je danes vidno v detajlih fasade, lesenih gankih in notranji ureditvi.
Že v prvi polovici 20. stoletja se je Švicarija uveljavila kot kulturno središče, tu so se odvijali številni dogodki, literarni večeri in salonski pogovori. V letih 1909 in 1910 je imel svojo sobico čisto na vrhu tudi Ivan Cankar, v njej pa je napisal svoj polemični spis Bela krizantema. Kasneje se je preselil na Rožnik in tam dokončal svoje delo.
Po desetletjih zanemarjenosti je bila stavba temeljito obnovljena in ponovno odprta leta 2017 kot del Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC). Obiščite jo, ne bo vam žal.
