Pot nagrobne sveče: kako zelo obremenimo okolje (in zakaj kakšno vseeno lahko prižgemo)

Vsakdo naj prižge nagrobno svečo, vendar pa naj pri tem ne pretirava, saj je problematična odpadna količina. Gore odpadnih sveč po končanih prvonovembrskih praznikih so obremenitev, ki jo lažje razumemo in zmanjšamo, če se poglobimo v pot običajne nagrobne sveče, od proizvodnje do reciklaže. 

Klasična nagrobna sveča je sestavljena iz treh delov: parafinskega voska, kovinskega pokrova in plastične posode.

Plastična posoda je skoraj zmeraj narejena iz polipropilena (ki v slovarju plastike nosi okrajšavo PP) ali polivinilklorida (PVC). Nagrobne sveče, izdelane iz slednjega, so veliko bolj pogoste in žal tudi bolj obremenjujoče za okolje kot sveče, izdelane iz PP-ja, ki ima na ohišju trikotno oznako s številko 3. Če je mogoče, med kupovanjem sveč posegajte po slednjem. 

Kaj in koliko sploh potrebujemo, da ustvarimo eno klasično nagrobno svečo?

Vzemimo bolj pogost primer iz PVC-ja.

Vse se začne s surovinami, kot so zemeljski plin, nafta ali rastline, prečiščene v etan in propan. Etan in propan se obdelata z visoko vročino v procesu, znanem kot krekiranje. Tako se pretvorita v monomere, kot sta etilen in propilen. Ko se ustvarita, se združita s katalizatorjem, ki ustvari nekakšen polimerni puh, ki je videti kot detergent za pranje v prahu. V takšnem stanju se polimer dovaja v ekstruder, kjer se stopi. Pridobljena stopljena masa se nato vlije v tanke cevke. Ko se le-ta ohladi, se končni produkt zmelje v pelete in razpošlje proizvajalcem nagrobnih sveč. Pri proizvodnji enega plastičnega dela povprečno velike nagrobne sveče se porabi okrog 7 litrov vode. 

Tudi parafinski vosek je v veliki meri izdelan iz nafte, kovinski del pa je narejen iz cinka, kositra ali jekla. Največji proizvajalec cinka, kositra in jekla je Kitajska. Če že ne plastični del, je kovinski pokrov vaše izbrane sveče skoraj zagotovo pripotoval iz Kitajske. 

Ko proizvajalec ali distributer združi vse tri opisane dele, je nagrobna sveča pripravljena za prodajo. Treba jo je transportirati v trgovino, od tam pa jo kupec prenese naprej na pokopališče. Ob tem se spuščajo toplogredni plini, ki običajno presežejo proizvodne izpuste nagrobne sveče za nekajkrat. Klasična nagrobna sveča povprečno gori 5 dni, zato jo kot tako uvrščamo med potrošniške izdelke za enkratno uporabo (enako kot plastenke z vodo). Kot pri ostali plastiki, rok uporabe ni vezan na rok obstoja.

Življenje nagrobne sveče se po izrabi žal še zdaleč ne konča.

Če je ne recikliramo, se klasična nagrobna sveča (oziroma njen plastični del) razgrajuje 450 let. Zaradi svoje tankosti kovinski pokrov izgine nekoliko hitreje, le do 100 let. Ni treba poudarjati, da "dolgoživost" običajne nagrobne sveče predstavlja okoljski problem. Zato je njena reciklaža zelo pomembna. 

Z reciklažo se bo nagrobna sveča ponovno rodila in manj onesnaževala.

Postopek reciklaže je relativno enostaven. Iz zabojnikov za zbiranje nagrobnih sveč se te odpeljejo do predelovalnih centrov, kjer vse tri dele ločijo. Nekaj jih imamo tudi v Sloveniji. Parafin se spere, na tekočih trakovih magneti zberejo kovinske delce (ki so namenjeni v ponovno uporabo), plastični del sveč pa se večstopenjsko zmelje in v obliki finih granul pošlje v proizvodnjo enostavnejših izdelkov, na primer vodovodnih cevi, prometnih stožcev in zamaškov. 

S kreiranjem novega produkta (oziroma po 450-letnem čakanju) smo prišli do konca "življenjskega obstoja" nagrobne sveče. Obremenitev, ki jo sveče predstavljajo za okolje, je velika. Prav zato je smotrno poseči po alternativah, če so te mogoče. Steklene sveče, kakovostne solarne sveče, sveče za en dan, katerih sestavni del je le vosek in pa pobarvani kamenčki, cvetje, sporočila, risbe sveč. Rešitev za delovanje v dobro okolja in prihodnjih generacij je pri obiskovanju pokopališč veliko.

Seveda se navadi prižiganja klasičnih nagrobnih sveč ni potrebno povsem odpovedati. Vse, kar je potrebno za proaktivno delovanje, je le zmernost.