Tilandzije, tako posebne rastline, a tako enostavne za vzgojo

Tilandzije niso samo enostavne za oskrbo, ampak so tudi prav posebne rastline in po svetu je mnogo strastnih vrtičkarjev in vrtnarjev, ki so vneti zbiratelji tilandzij. Tudi jaz imam malo zbirko teh sivih lepotic. Zakaj so nekaj posebnega in zakaj vam jih priporočam, pa v nadaljevanju.

Tilandzije so epifiti

Epifiti so rastline, ki za svojo rast potrebujejo zrak in ne zemlje. Pri nekaterih vrstah imajo korenine funkcijo, da hranilne snovi črpajo iz odmrlih in razpadajočih delov debla ali veje. Vodo pa posrkajo iz zraka preko listov. Pravimo jim tudi zračne rastline, ker korenine so majhne in bolj kot za črpanje hranil imajo funkcijo, da je rastlina pritrjena na podlago. In ni nujno, da rastejo le na lesu. Tudi na kamen se primejo. Zato jih lahko pritrdite na razne podloge in če jim bo ustrezalo, bodo uspevale. Listi imajo sivkasti poprh, strokovno trihomi. Ti trihomi imajo funkcijo hitrega vpijanja vlage, a v suhih obdobjih pa zaščitijo rastlino pred izhlapevanjem vode iz rastline. Tako da zdržijo tudi nekaj časa brez pršenja, če gremo na dopust.

Od kod izvirajo tilandzije?

To je dobro vedeti, ker potem nam je lažje razumeti pogoje, ki jih potrebujejo za rast, in je tudi lažje potem pravilno skrbeti za tilandzije. V naravi je znanih okoli 650 vrst iz rodu Tillandsia. Spadajo v družino ananasovk, strokovno Bromeliaceae. Za večino ananasovk je značilna rozetasta rast. Njihova rozeta ima funkcijo zbiranja vode z listov. Ta listna rozeta je neke vrste lijak iz listov, v katerem se potem voda tudi zadržuje. V naravi rastejo v glavnem v tropskem in subtropskem pasu.

Razširjene so od južnih delov ZDA, prek Srednje Amerike in daleč v južni del Južne Amerike.

Ne rastejo samo na področjih z veliko dežja. Uspevajo tudi v področjih, kjer je malo dežja, a je visoka zračna vlažnost. Vsekakor pa ne prenesejo nizkih temperatur. Le nekaj vrst uspeva v visokogorjih subtropskega pasu in te prenesejo nizke temperature do -10 °C. A najbolj znane in tudi v ponudbi pa so tropske vrste. Zato jih pri nas gojimo kot sobne rastline.

Oskrba tilandzij

Res da njihova oskrba ni zahtevna, a nekaj pravil za uspešno in lepo rast pa je treba poznati. Pritrjene lahko imamo na različne podlage. Veje, kamenje, minerale, grobo steklo, kovino, gumo ali tudi plastiko. A to je potem uimetniška inštalacija, ki pač ustreza osebnemu okusu. Jaz jih imam pritjene na starem lesu. Na spodnjem delu, kjer poganjajo male koreninice, sem dal malo mahu, ki dodatno zadrži malo zračne vlage.

Stoječe vode tilandzije ne prenesejo! Rosim jih z deževnico!

V naravi je glavni vir vode deževnica. Ta ima v sebi tisto malo mineralov in hranil, ki jih tilandzije potrebujejo. Voda iz pipe ni priporočljiva, ker je klorirana in to ni za rastline najboljša voda. Tudi hladna ne sme biti. Sobna temperatura ali malo toplejša naj bo. So pač navajene tropske toplote. Najljubše tempereature so za tilandzije nad 20 °C. A zdržijo tudi v hladnejših prostorih, le takrat zelo zmanjšamo rosenje. Svetlobo imajo rade, a direktnega sonca ne prenašajo najbolje. Jaz jih imam malo odmaknjene od okna, a so na svetlem mestu. Poleti jih imam zunaj, a so v senčnem delu pod drevesom. Poleti jih rosim zelo pogosto. Skoraj vsak dan. Pri nas je pač poleti zrak suh zunaj. Visoke temperature imajo tilandzije rade, a potrebujejo tudi visoko vlažnost. In tu pride v funkcijo listna rozeta.

Voda, ki se ulovi v rozeto, čez dan izhlapeva in listi jo s pomočjo trihomov vskrkajo vase. Ker niso to velike rastline, jih imamo tudi na pisalni mizi. In da si med delom malo umaknemo oči z ekrana, je lepa tilandzija balzam za oči. Zraven naj bo tudi pršilka z deževnico in vsake toliko jo porosimo. To ni dobro samo za rastlino, ampak s tem osvežimo tudi suh pisarniški zrak in lažje zraven dihamo tudi mi.

Kako pa cvetijo tilandzije?

Cvet je pri tilandzijah pri nas kot sobnih rastlinah redek. A ko se pojavi cvet, niso le cvetovi živih barv, ampak se pri številnih vrstah obarvajo tudi listi v živo rožnate ali rdeče tone. Tako žari cela rastlina z namenom, da privabi opraševalce, a v našem okolju ni tropskih nočnih metuljev, kolibrov in netopirjev, tako da semen ne bo.

Razmnoževanje tilandzij

Kot sem omenil zgoraj, s semeni pri nas ne gre. Če pa pravilno in redno skrbimo za njih, pa vsake toliko v spodnjem zunanjem delu listne rozete poženejo stranske nove mlade rastline. Te lahko potem, ko malo zrastejo, odtrgamo in pritrdimo na novo podlago. Jaz svojih ne trgam in tako je zdaj moja rogovila s tilandzijami že kar polna. A pregoste ne smejo biti, ker potem določenim manjka svetlobe, jih bom drugo leto spomladi nekaj odtrgal in dal na novo vejo. Če ne na vejo, pa na lep kraški kamen v kombinaciji z mahom.

Tilandzije so res nekaj posebnega že po videzu. Ker jih ni treba presajati in tudi če jih ne rosimo redno, nam bodo lepo uspevale. Zato so primerne za prve vrtnarske korake za otroke. Dobrodošle so v vsakem domu in tudi v pisarnah.

Kaj pa nam veleva luna za dneve od 4. do 13. novembra?

Oktober nam je bil vrtičkarjem in vrtnarjem zelo naklonjen mesec. Če je bil september moker in hladen, je bil oktober suh (a ne presuh) in topel (kar pretopel). A z novembrom bodo prišli hladnejši dnevi in počasi se bo zaključilo z jesenskimi deli na vrtu. Počitek bo prišel nam in rastlinam še kako prav. To nikakor ne pomeni, da ne bomo nič delali. Lahko se že pripravljamo in načrtujemo naše vrtnaske podvige za naslednjo rastno sezono. A o tem kdaj drugič, ko pride zima in čas za to. Zdaj pa postorimo še ta zadnja dela in poskrbimo za rastline, ki so občutljive na mraz, da jih pravočasno umaknemo na toplo, zunanje pa zaščitimo, če je potrebno.

V torek, 8. novembra, bo tudi zadnji letošnji mrk – lunin popolni mrk. In še polna luna. Močne energije bodo prisotne in takrat ni najbolje delati z rastlinami. Ta vikend je za listovke. Ponedeljek je dober za plodovke. V torek in sredo počivajmo, kar se vrtnarskih del tiče. Četrtek in petek sta ugodna za korenovke, naslednji vikend pa za cvetnice.