Kdo je Vivi, ki jo je rešila Nika Ambrožič Urbas?

Nika Ambrožič Urbas je na Instagramu delila posnetke male veveričke in nam zaupala, ali ima novega hišnega ljubljenčka. Iz prve roke smo izvedeli, zakaj je mala žival našla zatočišče pod njeno streho. Poleg tega pa smo še izvedeli marsikaj zanimivega o njeni ljubezni do živali in hišnih ljubljenčkih.

Nika, delili ste posnetek s čisto malo veveričko. Kakšna je njena zgodba?

Z možem sva se fotografirala v Ljubljani za moj Instagram in ko sva zaključila, sva se usedla v avto in takrat zagledala eno majčkeno, drobno, nebogljeno stvarco na tleh. Ležala je pri vhodu ene starejše hiše, tresla se je in je bila več kot očitno čisto prestrašena. Bila je 'baby' veverica in takoj nama je bilo jasno, da tam ne sme biti. Najverjetneje je padla iz gnezda. Ko sem se ji približala, je šla do mene, videlo se je, da je obupana. Začelo se je temniti in vzela sva jo v avto, celo pot domov sem to majhno bitje, samo malo večje od miši, grela v naročju.

Človek ne pride vsak dan v stik z veveričjim mladičkom. Kako ste vedeli, kako poskrbeti zanjo?

Saj z možem nisva vedela, kaj naj narediva z njo. Dala sva jo na balkon, v flanelasto hiško, ki jo imava za najino mačko. Tam je naredila majhen brlogec. Bilo je pozno in zdelo se mi je, da jo bo zeblo. S sledilci sem se pogovarjala, kaj naj naredim in skupaj smo prišli na idejo, da jo je treba dati na toplo. Noč je preživela v moji pisarni. Dopoldne sem jo grela kakšne pol ure in ji skušala dati dobro energijo. Vmes pa poklicala veterinarja, kjer so mi svetovali, naj pokličem kliniko za glodavce. Tam so mi pa rekli, da se bo ta mala žival razvila v pravo veverico, ki se je ne bo dalo udomačiti in da bo najbolje, da jim jo predam v oskrbo. Tako sem se poslovila od Vivi, kakor sva jo z možem poimenovala. Verjetno bo nekaj časa še v inkubatorju, potem pa jo bodo postopoma vrnili v naravo. Iz minute v minuto sem se bolj zaljubljala vanjo. Bo pa Vivi sedaj zaživela tako, kot je treba.

Že od nekdaj čutite tako empatijo do živali?

Odraščala sem na vasi, se potikala po gozdovih, živali me spremljajo od otroštva. Še danes jih imajo moji starši veliko, trenutno psa, dve mački, dve kozi, dve raci in zajca, imeli smo papagaje in kokoši. Obema z možem je bilo jasno, da veveričke tam enostavno ne moreva pustiti. V Londonu sem enkrat videla mrtvega goloba in sem ga pokopala, ker se mi zdi, da morajo tudi živali na drugo stran oditi z dostojanstvom. Živali so meni kot ljudje, zelo veliko mi pomenijo.

Kdo pa vam doma dela družbo?

Tik pred epidemijo sva dobila mucko Elizabeto, ljubkovalno Eli. Takrat nama je najino angleško muco Gabrijelo v Sloveniji povozil avto. Vztrajala je, da hoče biti ves čas zunaj in se je enostavno zgodila nesreča. Zelo kmalu potem, le tri dni kasneje, sva šla na neko kmetijo po Elizabeto. Sva zagovornika tega, da če te ena žival zapusti, potem daj ljubezen drugi, da se ne ustavljaš predolgo pri žalovanju. Eli je bila takrat stara leto in pol, za njo že bilo že eno leglo mladičkov, ni bila strerilizirana. Ko sva jo prinesla domov se je zgodil prvi 'lockdown', ko so se zaprli tudi veterinarji. Najina Eli pa v fazi ženjenja, celo epidemijo nama je z možem pela serenade. (smeh) Zdaj je že malo bolj zrela in z možem sva se odločila, da bova pripeljala domov še enega mačka. Mačka moje sestre je, kot kaže, breja in sem se že vpisala na čakalni seznam. Eli je začetno obdobje svojega življenja preživela v družbi veliko vrstnikov, zato mislim, da bo prijateljice zelo vesela.

Življenja brez prijatelja na štirih tačkah si potem ne predstavljate?

Ne, sploh ne. Edino v Londonu sva z možem nekaj časa živela popolnoma brez živali, še za časa mojega študija, ker je bilo stanovanje premajhno. Oba z možem imava zelo rada živali. Čeprav se tudi s psi ujamem, pa priznam, da sem tipičen mačji človek.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord