A. Ko. | 14. 5. 2022, 18:00

NEVERJETNA zgodba o tem, kako je 61-letni Igor s svojo psičko peš pobegnil iz obleganega Mariupolja

Profimedia

''Hotel sem biti neviden'', pravi Igor, ki se je odločil s psičko pobegniti mimo ruskih vojakov v 225 kilometrov oddaljeno Zaporožje. Uspelo jima je.

Ruski vojaki so pričeli hoditi od hiše do hiše in streljati ljudi, 61-letni Igor pa je v tistem trenutku, 20. aprila, sprejel tvegano odločitev, ki je bila v resnici njegovo edino upanje. Majhno torbo je napolnil z najosnovnejšimi potrebščinami, v naročje je stisnil svojo devetletno psičko, terierko Žužo, in tri dni kasneje ob šestih zjutraj zaprl vrata svojega doma.

Profimedia

Začela se je hoja po peklu, po njegovem mestu, ki ga več ni bilo. Igor pravi, da ni bilo veliko, kar je zapustil za seboj. Ni bilo več ne hrane in ne vode, po ulicah je sejala smrt. Najbolj tveganih je bilo prvih pet kilometrov, da sta prispela na obrobje mesta.

''Po glavni cesti sem odkorakal iz mesta in se na vrhu obrnil. Ozrl sem se in si rekel, da je bila odločitev prava. In potem spet eksplozija,'' pripoveduje Igor.

Sledila je hoja čimbolj neopaženo mimo konvojev tankov, vojaških vozil, oboroženih vojakov. Žuža se je ob vsem hrupu tresla od strahu in Igor jo je skril v svoj plašč. Hodila sta po minskih poljih in prečkala porušene mostove, kjer bi bil en napačen korak lahko usoden. Mimo srce parajočih zgodb ljudi, ki so izgubili vse svoje bližnje in vso voljo do življenja. Prizori, ki bodo Igorja spremljali za vedno.

Vse skupaj postane še bolj neverjetno, ko Igor, ki je svojo zgodbo v Kijevu pripovedoval novinarju Guardiana Danielu Boffeyu pove, kaj se je zgodilo v tišini nekega večera. Na eni izmed kontrolnih točk je o svoji zgodbi spregovoril ruskim vojakom. In oni? Oni so mu v žep zatlačili cigarete in mu zaželeli srečno pot. Na drugi izmed kontrolnih točk so ga pregledali, zasliševali, a na koncu izpustili.

Na robu solz sogovorniku pove, da mu resda ni uspelo biti neviden, imela pa sta z Žužo neverjetno srečo. Tudi ona je, kot da bi se zavedala resnosti položaja, kljub strašni izmučenosti vztrajala in hodila.

''Moraš hoditi. Če ne boš hodila, bova oba umrla,'' je svoji najboljši prijateljici prigovarjal Igor, ko je bila na robu moči.

Končno sta zagledala ukrajinsko zastavo, vojaki so ju pregledali in odpeljali do šotora s prostovoljci v Zaporožju. Kot piše novinar Boffey, so vsi obmolknili, ko je Igor tiho pokimal, da potrebuje pomoč in povedal, od kod prihaja. 

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.