Bleščeče dvorane, eksotični kraji in življenje na morju se zdijo kot sanjska služba, toda za vrati, skozi katera potniki običajno ne stopijo, je resničnost precej drugačna.
Ko se potniki vkrcajo na veliko križarko, jih pričakajo restavracije, bari, bazeni, predstave in osebje, ki je skoraj vedno nasmejano. Ladja je zanje plavajoči hotel, ki jih vsakih nekaj dni pripelje v novo pristanišče. Toda kako je videti življenje ljudi, ki skrbijo, da ta ogromni sistem deluje? Sharon Waugh je na križarkah delala šest let in iz prve roke spoznala življenje članov posadke. Svojo izkušnjo je opisala za portal Cruise Critic in razkrila, da ima delo na križarki dve zelo različni plati. Ena je tista, ki jo vidijo gostje. Druga se začne za vrati z napisom "Samo za osebje".
Delala je sedem dni na teden, več mesecev zapored
Ena največjih zmot o delu na križarki je po njenih besedah predstava, da zaposleni med potovanjem uživajo podobno kot gostje. V resnici je delovni ritem lahko zelo naporen.
Waughova pojasnjuje, da veliko članov posadke dela sedem dni na teden, več mesecev zapored. Pogodbe lahko trajajo od šest do devet mesecev, zaposleni pa v tem času praviloma nimajo klasičnega vikenda, kot ga poznamo pri delu na kopnem. Delovni dan je lahko razdeljen na več izmen, tako da zaposleni zjutraj opravijo prvi del dela, imajo nekaj prostega časa in se pozneje znova vrnejo na delovno mesto.
Odmor zato še ne pomeni nujno počitka. Včasih je ravno dovolj dolg, da zaposleni nekaj poje, se preobleče ali za kratek čas uleže. Waughova pravi, da se med delom na ladji spremeni celo človekovo razumevanje utrujenosti.
Razkošne kabine so namenjene potnikom
Medtem ko lahko gostje izbirajo med kabinami z balkonom, apartmaji in celo luksuznimi suitami, je življenje posadke precej bolj skromno. Večina zaposlenih biva v majhnih kabinah, ki si jih deli z najmanj enim sodelavcem. To je lahko človek iz povsem druge države, z drugačnimi navadami in življenjskim ritmom. Zasebnosti zato ni veliko.
Na nekaterih novejših ladjah imajo posamezni zaposleni majhne enoposteljne kabine, vendar si lahko tudi v tem primeru kopalnico delijo z drugim članom posadke. Ko po dolgem delovnem dnevu zaprejo vrata svoje kabine, torej ne stopijo v hotelsko sobo, kakršne poznajo potniki, ampak v majhen prostor, ki je več mesecev njihov edini dom.
Službe pravzaprav nikoli povsem ne zapustijo
Posebnost dela na križarki je tudi nekaj, česar pri večini služb na kopnem ni: zaposleni živijo tam, kjer delajo. Ko se izmena konča, ne odidejo domov. Njihov nadrejeni je še vedno nekje na isti ladji, prav tako sodelavci. Če jih potrebujejo, jih lahko poiščejo tudi zunaj običajnega delovnega časa.
Poleg svojega osnovnega dela imajo člani posadke tudi naloge, povezane z varnostjo. Sodelovati morajo pri vajah in biti pripravljeni na ravnanje v primeru izrednih dogodkov. Križarka je zanje tako hkrati delovno mesto, dom in okolje, iz katerega preprosto ne morejo oditi, ko se delovni dan konča.
Potniki pričakujejo nasmeh, tudi ko ti ni do njega
Waughova opozarja še na manj očiten del službe – čustveno obremenitev. Ko član posadke stopi v prostor, namenjen gostom, mora biti profesionalen, prijazen in pripravljen pomagati. Potnik, ki je za križarjenje plačal počitnice, praviloma ne ve, kaj se tisti trenutek dogaja v življenju zaposlenega. Waughova se spominja obdobja, ko je bil eden od njenih družinskih članov doma hudo bolan. Skrbi zaradi tega ni mogla preprosto odnesti s seboj med goste. Ko je stopila skozi vrata v del ladje, namenjen potnikom, je morala opraviti svoje delo in se obnašati profesionalno, ne glede na to, kaj je čutila. Prav ta nevidni del službe je lahko eden težjih.
Ladja pristane v raju, zaposleni pa gredo spat
Fotografije križark pogosto prikazujejo Karibe, evropska pristanišča in druge sanjske destinacije. Zato se delo na ladji marsikomu zdi kot odlična priložnost, da med službo vidi svet. Do neke mere to drži. Toda Waughova opozarja, da prihod v pristanišče še ne pomeni, da bo imel član posadke čas za ogled mesta ali poležavanje na plaži. Nekateri morajo delati tudi takrat, ko je ladja zasidrana. Drugi imajo varnostne vaje ali druge obveznosti.
Tisti, ki vendarle dobijo nekaj prostih ur, se včasih odločijo za nekaj precej manj razburljivega – spanje. Po več dolgih delovnih dneh je lahko nekaj ur počitka vrednejših od izleta po eksotičnem otoku. Drugi izkoristijo prihod v pristanišče za povsem vsakdanje opravke: nakup potrebščin, iskanje ugodnejše internetne povezave in pogovor z družino doma.
Preberite še:
- Natakarica na križarki razkrila drugo plat medalje oziroma tisto, česar potniki ne vidijo (njena izkušnja je še kako zgovorna)
- Odnosi na križarki so nekaj posebnega, zaposleni doživijo marsikaj: "Po palubi so se sprehajali goli
Zakaj potem ljudje ostanejo?
Kljub vsemu Waughova dela na križarki ne opisuje samo negativno. Življenje na morju lahko prinese izkušnje, ki jih je na kopnem težko dobiti. Člani posadke spoznavajo ljudi z vsega sveta, živijo v izrazito mednarodnem okolju in lahko obiščejo kraje, ki jih sicer morda nikoli ne bi videli. Med zaposlenimi se lahko zaradi skupnega življenja in dela spletejo tudi zelo tesna prijateljstva. Toda za takšno izkušnjo obstaja cena: malo zasebnosti, dolgi delovniki, večmesečna odsotnost od doma in življenje po pravilih ladje.
Potniki vidijo samo polovico zgodbe
Naslednjič, ko na križarki natakar prinese pijačo, sobarica uredi kabino ali član zabavne ekipe z nasmehom pozdravi goste, je dobro vedeti, da je za tem lahko precej daljši delovni dan, kot si predstavlja večina potnikov. Za goste je križarka kraj počitnic. Za ljudi, kot je bila Sharon Waugh, pa je bila več mesecev hkrati služba, dom in skoraj ves njihov svet. In prav zato je pogled skozi vrata z napisom "Samo za osebje" precej drugačen od bleščečega sveta, ki ga poznajo potniki.
