Na prvi pogled je le del prometnega vsakdana. A za njegovo podobo se skriva zgodba, ki sega daleč onkraj križišč in cest.
Majhen možiček s klobukom, ki pešcem sporoča, kdaj lahko prečkajo cesto, je v Berlinu prava ikona. Krasi majice, skodelice, torbe in številne spominke, turisti pa ga fotografirajo skoraj tako zavzeto kot znamenite mestne stavbe.
Zakaj je ta na prvi pogled povsem običajen semafor z možicem po imenu Ampelmann tako priljubljen?
Preživel je "hladno vojno"
Zgodba znamenitega berlinskega Ampelmanna sega v leto 1961, ko ga je v nekdanji Vzhodni Nemčiji zasnoval prometni psiholog Karl Peglau. Želel je ustvariti prometni simbol, ki bi bil pešcem prijaznejši, bolj opazen in predvsem lažje razumljiv. Tako je nastal možic s širokim klobukom in značilno postavo.
Njegova prikupna podoba je hitro postala del vsakdanjega življenja prebivalcev. Ko je leta 1989 padel Berlinski zid in se je Nemčija ponovno združila, so začeli številne vzhodnonemške prometne znake nadomeščati z zahodnonemškimi. Tudi Ampelmann bi skoraj izginil z mestnih ulic. Toda Berlinčani se svojemu priljubljenemu možičku niso želeli odpovedati. Postal je del njihove identitete in spomin na vsakdanje življenje v nekdanji Vzhodni Nemčiji.
Za njegovo ohranitev se je razvilo pravo gibanje, ki je nazadnje uspelo. Možiček je ostal na semaforjih in postopoma osvojil tudi druge dele mesta.
Od prometnega znaka do turistične uspešnice
Danes je Ampelmann veliko več kot prometni simbol. Postal je prava blagovna znamka in eden najbolj priljubljenih berlinskih spominkov. V posebnih trgovinah z njegovim imenom lahko obiskovalci kupijo skoraj vse, kar si je mogoče zamisliti: od majic, nogavic, magnetov in obeskov za ključe do skodelic, torb in različnih izdelkov za dom.
Posebnost njegove zgodbe je prav v tem, da ne gre za simbol, ki bi ga ustvarili z namenom privabljanja turistov. Nastal je iz povsem praktične potrebe: poskrbeti za večjo varnost v prometu. Toda zaradi svoje prepoznavne podobe in zgodovinskega pomena je sčasoma prerasel svojo prvotno vlogo. Postal je del lokalne identitete – nekaj, kar domačinom pomeni precej več kot le znak, kdaj prečkati cesto.
