Debora Petrović je vodenje Predstavništva Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji (HTZ) prevzela na začetku poletne sezone. Čeprav prihaja iz Dalmacije, ve, da Hrvaška ni samo pogled na morje. Slovenski gostom želi predstaviti tudi manj znane kraje in zgodbe.
Za marsikaterega Slovenca je poletni dopust na Hrvaškem skoraj družinska navada. Isti otok, isti kamp, isti hotel in pogosto tudi ista pot do plaže. Poznamo ovinke, vemo, kje kupiti kruh in kam na najboljšo kavo. V tem je nekaj lepega. A ko kraj poznamo tako dobro, lahko marsikaj spregledamo. Včasih bi bilo dovolj zaviti v zaledje, sesti za drugo mizo ali pa priti v mesecu, ko kopalke pustimo doma.
Nova direktorica Predstavništva Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji (HTZ) v Sloveniji, Debora Petrović, bi Slovence rada spodbudila prav k temu. K hoji po še neodkritih poteh, kolesarjenju, odkrivanju neznanega in doživetjem, ki jih pri njih še nismo izkusili. Kot pravi, se tudi sama Slovenije loteva z radovednostjo: povzpela se je na Triglav, odkrila zimsko kopanje v jezerih in Ljubljano, kjer živi zadnjih nekaj mesecev, spoznava v tekaških copatih.
Kako se kot rojena Dubrovčanka počutite v Ljubljani? Ste se že navadili na tukajšnjo klimo? Kako zelo pogrešate morje?
V Ljubljani se počutim zelo dobro. Mesto je dovolj veliko, da me vsak dan s čim pritegne, in dovolj prijetno, da se v njem hitro počutim kot doma.
Morje seveda pogrešam, a ko si ga zaželim, skočim na slovensko Primorsko, najpogosteje v Izolo. V Sloveniji pa sem odkrila tudi novo ljubezen: zimsko kopanje v jezerih. Prvič sem ga preizkusila prav tukaj, v Bohinjskem in Velenjskem jezeru, in bila navdušena. Očitno je Dubrovčanko mogoče spraviti iz morja, iz vode pa nekoliko težje.
Kaj ste šele po prihodu v Slovenijo ugotovili o Sloveniji in Slovencih, česar morda prej niste vedeli?
Vedela sem, da imajo Slovenci radi naravo, a šele tukaj človek spozna, kako zelo je preživljanje časa na prostem del vsakdana. Pohodništvo, tek ali kolesarjenje niso nujno velik podvig za konec tedna, ampak preprosto način življenja. To mi je zelo blizu.
Prijetno me je presenetila tudi srčnost ljudi. Doživela sem veliko lepih, spontanih izrazov dobrodošlice. Razveselilo me je, kako priljubljena je hrvaška glasba, še posebej simpatično pa se mi zdi, koliko pozornosti namenjate okroglim rojstnim dnevom.
Slovenija je za Hrvaško drugi najpomembnejši tuji trg, takoj za Nemčijo. Slovenci se pogosto vračamo v isti kraj, celo v isti apartma ali kamp. Je ta zvestoba za hrvaški turizem prednost ali lahko postane tudi ovira?
Zvestoba je odlično izhodišče, a zgodba se s tem ne konča. Ko se nekdo več let vrača k istemu gostitelju, to pomeni, da smo si pridobili njegovo zaupanje, ki je v turizmu izjemno dragoceno. Pogosto ne gre več samo za apartma ali kamp, temveč za ljudi, prijateljstva in družinske spomine.
Oviro lahko ustvari to, da začnemo to zvestobo jemati za samoumevno. Želim si, da gost ohrani svoj najljubši kraj, hkrati pa mu ponudimo še kaj novega: izlet v zaledje, drug del Hrvaške ali obisk v drugem letnem času. Ni se vam treba odreči poletnemu naslovu, da bi dobili še jesenskega.
Kako se je slovenski turist na Hrvaškem v zadnjih letih spremenil? Je zahtevnejši, bolj spontan, ostaja dlje …?
Vseh slovenskih gostov ne bi metala v isti koš, rekla pa bi, da vse bolj iščejo vsebino in vrednost za vloženi čas in denar. Lep razgled ostaja pomemben, a ob njem se pojavljajo vprašanja: kaj lahko tukaj doživim, kje lahko dobro jem, katero pot lahko raziščem, koga lahko spoznam?
Še posebej zanimivo se mi zdi, kako mobilni so Slovenci. Nekaj ur vožnje do kraja, ki jih zanima, jim pogosto ne predstavlja velike ovire. Občudujemo tudi njihovo pripravljenost, da na dopust vzamejo kolo, pohodne čevlje ali tekaške copate. Takšen aktiven odnos do dopusta postaja vse privlačnejši tudi hrvaškim gostom. Slovence zato vidim kot odlične sogovornike za Hrvaško, ki ponuja veliko več kot poletni dopust.
Na nedavnem druženju, ki ste ga organizirali za partnerje, predstavnike turistične industrije in medije, ste dejali, da Slovencem Hrvaške ni treba predstavljati na novo, temveč jim ponuditi nove razloge, da se vračajo vse leto in jo odkrivajo skozi nova doživetja. Katera doživetja boste v svojem mandatu še posebej izpostavili?
Želim povezati tri stvari, ki se naravno dopolnjujejo: preživljanje časa v naravi, lokalno gastronomijo in srečanja z ljudmi. Na primer hojo po Pagu po poti Life on Mars, kolesarjenje po Parenzani, raziskovanje Paklenice in Velebita ali nekaj dni v Gorskem kotarju. Po aktivnem dnevu sledi druženje za mizo, kjer kraj spoznavate skozi njegove okuse in ljudi.
Pomemben se mi zdi tudi poslovni turizem, torej kongresi, poslovna srečanja in motivacijska potovanja. Hrvaška lahko tu ponudi dogodke z značajem: sestanek, ki mu sledi večerja v vinogradu, skupni izlet ali doživetje, ki poveže ekipo. Iz lastnih izkušenj vem, da se poslovni odnosi pogosto poglobijo prav po uradnem delu programa. Želim si, da bi bila Hrvaška kraj, kjer se ljudje radi srečujejo in imajo razlog, da ostanejo še kakšen dan.
Če se še malo navežem na prejšnje vprašanje: kje kot nova direktorica Predstavništva Hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji (HTZ) vidite največ neizkoriščenega potenciala na slovenskem trgu? Katere hrvaške regije ali vrste doživetij Slovenci še premalo poznamo?
V tistih delih Hrvaške, ki so Slovencem blizu, a še niso postali njihova prva izbira za kratek oddih. Mislim na Gorski kotar, celinsko Hrvaško, Slavonijo in Baranjo, pa tudi na zaledje znanih obalnih destinacij. Celo v dobro poznani Istri obstajajo doživetja, ki jih gost morda še nikoli ni vključil v svoj dopust.
Veliko priložnost vidim v kratkih potovanjih, ki povezujejo aktivnosti, dobro hrano in vino: jesenski konec tedna, spomladansko kolesarjenje ali nekaj dni oddiha v naravi. Bližina je velika prednost tudi za poslovna srečanja in potovanja slovenskih podjetij. Za zanimivo skupno doživetje ni vedno treba organizirati leta. Včasih je dovolj prestopiti mejo in zaviti z običajne poti.
Hrvaška danes tekmuje tudi z destinacijami, do katerih Slovenci razmeroma poceni pridemo z letalom. Vas skrbi, da mlajše generacije ne bodo imele tako močne navezanosti na Hrvaško kot njihovi starši?
Nagovarjanje mlajših generacij je pomemben del mojega izziva. Družinski spomini so lahko lepa začetna vez s Hrvaško, a vsaka generacija si želi ustvariti tudi svoje. Ne moremo pričakovati, da bo nekdo izbral isto destinacijo samo zato, ker so jo izbrali njegovi starši.
Moramo jim prisluhniti, razumeti, kaj jih zanima, in komunicirati na način, ki jim je blizu. Pokazati resnična doživetja in ljudi, dati prostor njihovi radovednosti ter ponuditi kakovost, ki upraviči njihovo izbiro. Hrvaška ima za mlade veliko ponudbe, od pustolovščin na prostem do glasbe in gastronomije. Na nas je, da jo prepričljivo predstavimo. Želim, da se mladi vrnejo s Hrvaške z zgodbo, ki jo bodo pripovedovali svojim staršem.
Pred začetkom intervjuja sva govorili o čaru potovanj z vlakom in o tem, kako radi imava obe takšna potovanja. Če bi imeli na voljo en podaljšan konec tedna za izlet iz Ljubljane na Hrvaško, na kateri postaji bi izstopili in zakaj?
V Pulju. Kot Dubrovčanko me očitno privlačijo mesta, kjer zgodovina ni samo v muzeju, ampak vas spremlja tudi na poti na kavo. Zanimiv pa mi je tudi vsakdanji Pulj, zunaj glavnih znamenitosti: tržnica, majhni lokali, pogovori z ljudmi in priporočila, ki jih ne najdete nujno v vodniku.
Konec tedna bi namenila sprehodom, dobri hrani in kozarcu istrskega vina, brez ambicije, da si ogledam prav vse. Poklicno rada ljudem ponudim čim več razlogov za potovanje, zasebno pa rada pustim tudi kakšen razlog za vrnitev.
Vlak je zame del užitka: sedete, gledate skozi okno in pustite, da pokrajina opravi svoje. Za spremembo je edini urnik, ki se ga moram držati, vozni red.
Dubrovnik je ena najbolj prepoznavnih hrvaških destinacij, hkrati pa mesto, ki se sooča z velikim turističnim obiskom. Kaj vas je Dubrovnik, mesto, ki ga želi videti ves svet, naučil o turizmu, česar se ne morete naučiti na nobeni turistični fakulteti?
Dubrovnik me je že od malega učil življenja s turisti: da je povsem naravno deliti svoje mesto z ljudmi, ki so pripotovali od daleč, da bi ga spoznali. Sčasoma ugotovite, da nekaj, mimo česar sami hodite vsak dan, nekomu pomeni uresničitev dolgoletnih sanj. Lepo je občasno pogledati svoje mesto skozi njihove oči in se znova spomniti, kako posebno je.
Mislim, da je iz tega zrasla tudi moja želja po pripovedovanju zgodb o mestu. Gostom rada odkrijem nekaj, česar ni v vodniku: kakšno podrobnost, običaj ali zgodbo iz vsakdanjega življenja. Veseli me, ko se pogovor začne z vprašanjem za pot, konča pa z zgodbo, ki jo bodo odnesli domov.
Dubrovnik me je naučil, da ljubezen do svojega mesta najbolje prenesemo z osebnim stikom. Nekomu lahko pokažete najlepši razgled, toda ko mu poveste, zakaj vam je ta kraj pomemben, ga bo doživel povsem drugače.
Kaj Slovenci v Dubrovniku ali Dalmaciji na splošno običajno naredimo narobe? Na vašem nedavnem predstavitvenem dogodku ste mi ob degustaciji dalmatinskega vina rekli, da tega nikakor ne mešate z vodo. Je še kaj takšnega, s čimer bi kot turistka pri domačinih hitro povzročila kakšno dvignjeno obrv?
Pri vinu in vodi sem govorila o svojem okusu. V Dalmaciji ima bevanda preveč privržencev, da bi jaz uvajala prepovedi! Ko pokušam dobro vino, mu rada dam priložnost, da se predstavi samo. Če želite izzvati simpatično dvignjeno obrv, povejte, da ste prišli na dopust, potem pa že pred zajtrkom pretekli deset kilometrov in načrtovali vzpon na goro. Gostitelj vam bo morda najprej ponudil kavo in vprašal: "Kdaj pa boste počivali?" Pravzaprav občudujemo to slovensko energijo.
Po vzponu na Triglav in Šmarno goro ter ljubljanskem pohodu po Poti ob žici imate že kar nekaj "slovenskih kljukic". Kateri slovenski izziv je naslednji na vašem seznamu?
Najbližji je ljubljanski polmaraton. Trenutno mesto spoznavam tudi v tekaških copatih, kilometer za kilometrom, zato bo tekma poseben način, da se še malo bolj povežem z Ljubljano.
Na seznamu sta tudi rafting na Soči in obisk Vipavske doline s pokušino vin. Trudim se ohranjati ravnovesje med športnimi in gastronomskimi ambicijami! Slovenija me ves čas spodbuja, da preizkusim kaj novega, in to mi je zelo všeč. Zdi se mi, da se seznam daljša hitreje, kot mi uspeva odkljukati posamezne stvari.
Če se čez štiri leta ponovno srečava: bi bili bolj zadovoljni, če bi na Hrvaško prišlo še več Slovencev ali če bi isti gostje začeli odkrivati več različnih krajev in prihajati vse leto?
Najsrečnejša bi bila, če bi imeli več slovenskih gostov, ki bi odkrivali več različnih krajev in prihajali vse leto. Veseli me vsak nov gost, prav tako pa tudi tisti, ki reče: "Na Hrvaško prihajam že dvajset let, to pa sem doživel prvič."
Želela bi si, da bi Hrvaška poleg znanega poletnega dopusta postala naravna izbira tudi za jesenski gastronomski konec tedna, spomladansko pustolovščino, zimski oddih ali poslovno srečanje. Da bi nekdo ohranil svoj najljubši kamp, a odkril tudi Gorski kotar ali Baranjo. Čez štiri leta bi rada slišala: "Mislili smo, da Hrvaško dobro poznamo, a nam vedno ponudi nov razlog za obisk."
