Dušan Waldhütter: "Ni dovolj, da greš. Treba je priti."

Nekateri ljudje potujejo, da bi za časa tega življenja obiskali kar največ krajev in destinacij, na družbenih omrežjih pa vse to obeležili kot ’še eno kljukico’ na način, ’tudi tam sem bil’. Dušan Waldhütter pa v svoji novi knjigi Prebujeni skozi potovanje govori o takšne vrste poteh, ki se merijo predvsem v tem, kaj človeku po njih in v njih ostane.

Potovanje namreč ni vedno pobeg od vsakdana. Lahko je tudi pot k sebi.

Avtor vse to ponazori skozi osebne zgodbe, izkušnje s poti in praktične uvide, bralec pa bo lahko skupaj z njim spoznal, kako lahko zavestno potovanje postane prostor notranjega prebujenja. Knjiga zato ni klasičen potopis, temveč razmislek o tem, kako vas potovanja spreminjajo, ko si dovolite zares doživeti sedanji trenutek.

Dušan Waldhütter je ob vsem tem uvodoma jasen, da s knjigo ne ponuja instantnega recepta, saj tega – če naj se resnično zgodi čarovnija notranje alkimije – v resnici ni. 

"Moji zapisi niso besede nekoga, ki bi o ozaveščenem potovanju vedel vse. So pripoved človeka, ki od nekdaj rad potuje, ves čas opazuje in se, sploh odkar je v zrelejših letih, uči prisluhniti sam sebi. V knjigi ni najti sistema ali tehnik, ki ti povedo, kaj moraš početi, da boš srečen, niti nauka, ki naj bi ga osvojil. Z njo se odpira prostor, kjer se ti lahko nekaj zares čudovitega. Rodila se je iz mojih poti. V krajih, kjer sem moral najprej utihniti, da sem sploh začel slišati. Morda se to sliši preprosto, a zame ni bilo, saj rad govorim. Z drugimi. In s seboj."

Nov vidik in premik

Danes potuje več ljudi kot kdaj koli poprej. Ne le, da so potovanja postala dostopnejša in nekaj malone samoumevnega, postala so skoraj družbena norma. In ljudje potujejo iz vseh mogočih vzgibov. Nekateri zaradi užitkov in odmika, drugi pa zaradi potrebe po novih doživetjih in izkustva drugačnih perspektiv. 

In vse to je povsem v redu, pravi avtor, nato pa opozori na naslednji vidik in premik, ki se na teh poteh lahko zgodi, če – in ko – si to dopustimo.

"Razlika med počivati in dopustiti, da gre nekaj skozi tebe, je subtilna, a pomembna. Velnes te povabi, da se ustaviš in obnoviš, duhovni oddih ti pomaga, da se odklopiš. A si pripravljen prisluhniti sebi in iti globlje, lahko potovanje postane več kot le premor, lahko postane prehajanje med plastmi v razumevanju bivanja. Takrat ne gre več le za sprostitev, ampak za transformacijo."

Avtor na naslednjih straneh nato govori o posebne vrste čuječnosti. Tiste vrste, h kateri nato spodbuja še bralce so-popotnike.

"Pred 22 leti sem se znašel na mojem drugem potovanju v Avstralijo, ki je ponujalo vse in še več: izjemne destinacije, vrhunske nastanitve, popolno vreme in čutno razkošje kulinarike. Pa vendar se me nič od tega ni zares dotaknilo. Doživetij je bilo nešteto, vendar so se spomini nanje sproti razblinjali," piše in nadaljuje: "Začel sem se spraševati, zakaj spomin na nekatera potovanja ostane globoko v meni, druga pa so zgolj miljiva in gredo v pozabo: zakaj včasih pridem domov drugačen, izpolnjen, spet drugič pa samo utrujen. In kako to, da se včasih zgodi, da na poti v nekaj dneh, včasih celo v samo nekaj urah, občutim nekaj, česar doma nisem zmogle mesece."

Potem je počasi začel prepoznavati vzorce in prav to nato deli z bralci.

Čuječna prisotnost, ki nas odpre navznoter

Avtor Dušan Waldhütter, širši slovenski javnosti poznan tudi kot novinar, urednik, predavatelj in glasbenik, se je na svojih potovanjih pričel osredotočati na poslušanje in opazovanje dogajanja – sprva v sebi, nato še pri drugih. Hkrati je pričel iskati ritem, v katerem potovanje ne teče mimo, ampak skozi njega.

"Odprl sem se tihim jutranjim trenutkom, v katerih se je moj svet ustavil, pogovorom, ki so nekaj v meni premaknili, vprašanjem, ki so se pojavila nepričakovano in niso hotela kar tako izginiti, ter stikom s kraji, ki niso dajali odgovorov, a so odpirali prostor zanje," piše.

Takrat je doumel, da se preobrazba ne zgodi samo zato, ker je nekam šel. "Dogaja se le takrat, ko sem resnično prisoten, odprt in pozoren. Takšno potovanje pusti sledi tudi potem, ko se vrnem domov."

Ko je tekom let tako spoznaval, kako velik pomen imajo zanj potovanja, ga je na nove in nove poti spremljalo vse več priznanih mislecev, ki so mu pomagali raziskati izzive in jih tudi globlje razumeti.

"Eckhart Tolle me je naučil, da moč ne leži v prihodnosti, ampak v sedanjem trenutku; Abraham Hicks mi je pokazal, kako naj svojo vibracijo izberem sam; Sadhguru me je opolmnil, da se pot do vsake spremembe začenja pri meni; dr. Joe Dispenza pa me je navdušil nad tem, da lahko vsak dan znova stopim v tisto različico sebe, ki se šele uresničuje."

Čeprav vse naštete mislece globoko ceni, pa Waldhütter njihovih besed ni vzel za edino resnico, čeprav so ga njihove misli dotaknile in v njem pustile sledi. "Vse to je v meni pripomoglo k oblikovanju novega občutka, kako hoditi po svetu in hkrati globlje vase."

Izsek iz knjige

Ko sem se ulegel pod odprto nebo in zaprl oči, ni bilo ničesar, kar bi bilo treba razložiti. Ne preteklosti ne prihodnosti. Dih za dihom sem se potapljal v nekaj neznanega, česar nisem mogle imenovati, a sem vedel, da je resnično. Misli so se seveda nenehno oglašale – o telesnem neudobju, ne-varnosti, o tem, kaj morda prinese ali česa ne prinese jutrišnji dan -, toda puščavski veter, ki je bil tokrat sidro moje meditacije, mi jih je vedno znova pomagal odpihniti stran.

Potem se je zgodilo neizbežno. Nastopila je tišina. V njej sem prvič zares razumel pomen učenja Abraham-Hicks: ’Ko umiriš um, odpor preneha.’

Znašel sem se v prostoru, kjer ni odpora, ni pričakovanj in ne razlage. Samo dopuščanje. Dopuščal sem telesu, da leži na pesku sredi ničesar. Dopuščal sem mislim, da pridejo in gredo, in življenju, da teče.

Ko sem naslednje jutro odprl oči in pred seboj zagledal vzhajajoče sonce, kako poljublja vrhove oranžnih sipin, je bilo v meni vse usklajeno. Kot bi se notranji kompas poravnal z vibracijo sveta. Vse mi je bilo dano.

Bil sem miren in sprejemajoč. Brez upora. Čeprav je Sahara daleč od moje ljube Slovenije, sem bil doma.

Priporočamo v branje

Knjiga o poteh, ki se merijo v tem, kar ostane

Čeprav vas knjiga Prebujeni skozi potovanje popelje skozi različne pokrajine – od Sahare in Sicilije do Istanbula, Cipra, Albanije in Las Vegasa – kraji niso v ospredju. Pomembnejši so občutki, notranji premiki in trenutki, ko se zunanja pot začne spreminjati v notranjo. Potovanja avtor Dušan Waldhütter vidi kot priložnost za opuščanje starih napetosti, strahov in identitet. Odpira prostor za razmislek o tem, kaj v resnici nosite s seboj in kaj lahko na poti končno spustite.

"Včasih greš na pot zgolj zato, da si odpočiješ, da se za hip odmakneš od vsega, kar te doma pritiska. A šele na poti odkriješ, da si v resnici potreboval prostor, da nekaj spustiš. Ne le obveznosti ali urnike, ampak stare napetosti, pričakovanja in vloge, ki si jih nosil tako dolgo, da so postali del tebe. In prav v tem spustu, ki je bolj dovoljenje kot dejanje, včasih pride do preobrazbe."