Nad Tesalijo, nekje na pol poti med Solunom in Atenami, se počasi dviguje sonce. Dan, pravijo, bo neusmiljeno vroč, termometer naj bi se približal skoraj 40 stopinjam. Medtem ko pokrajina drsi mimo avtobusnega okna, razmišljam, ali sem se res morala prav danes odpraviti kvišku in še bližje žgočim žarkom.
Ko se po neki uri vožnje iz Soluna pripeljemo mimo Olimpa, vodič oživi in pove nekaj zgodb o tej znameniti in najvišji gori v Grčiji, na kateri naj bi po grški mitologiji prebivali olimpijski bogovi in boginje. Zevs, Hera, Atena, Pozejdon in preostala božanska družina so od tod odločali o usodah navadnih smrtnikov pod seboj. Nekateri Grki naj bi se še danes v svoji molitvi obračali proti Olimpu – tako sveta je zanje ta gora.
Samo za tvoje oči
Turistični avtobus pelje naprej, Olimp pa počasi izginja za nami. Pot nas vodi vse globlje v razbeljeno srce Tesalije, proti kraju, kjer so se ljudje v iskanju samote in bližine Boga po vrtoglavih skalnih stenah povzpeli skoraj do neba. "Sprva so se naselili v votlinah in skalnih razpokah, tu so živeli v tišini, molitvi in popolni odmaknjenosti od sveta," vodič začne pripoved o prvih menihih puščavnikih, ki naj bi že v 9. stoletju našli zatočišče med težko dostopnimi skalnimi stolpi. V teh naravnih zavetjih so nekateri ostali vse do smrti. Njihovo samotarsko življenje je sčasoma preraslo v nekaj veliko večjega. "Prav ti prvi puščavniki so postavili temelje eni najpomembnejših meniških skupnosti vzhodnega pravoslavnega krščanstva," izvemo v uvodu v zgodovino Meteore, tega svetega grškega kraja, ki je bil leta 1988 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Je tudi eno od stotih čudes sveta opisani v knjigi z istoimenskim naslovom.
Globalno slavo grške Meteore je medtem gotovo "zakrivilo" dejstvo, da je bil samostan Svete Trojice eno od prizorišč snemanja Bondovega filma "For Your Eyes Only" ("Samo za tvoje oči"), ki je v kinematografe prišel leta 1981. V vlogi slovitega agenta 007 je nastopil Roger Moore, samostan pa je v filmu služil kot skrivališče glavnega negativca. V enem najbolj spektakularnih prizorov filma se Bond po strmi skalni steni povzpne do samostana, vse ostalo je zgodovina.
Prvi samostan je bil zgrajen v 14. stoletju, v največjem razcvetu v 16. stoletju je bilo delujočih kar 24. Danes je naseljenih in za ogled odprtih samo še šest. V štirih živijo menihi, dva samostana sta ženska.
Življenje v samostanih
Ko se pred nami začnejo iz ravnice dvigovati prve v nebo štrleče skale, na avtobusu završi. Vzpon se še niti ni začel, a je vzdušje že naelektreno. Vsi potniki smo popolnoma budni, gledamo skozi okna, stegujemo vratove in lovimo razglede. Ko na enem od vrhov v daljavi zagledamo prvi samostan, smo že vsi na nogah.
Lega samostanov – nekateri skalni stebri se dvigajo skoraj 600 metrov visoko – meji na čudežno. Ker so njihove stene skoraj povsem gladke, stopnice pa so bile vanje vklesane šele leta 1920, si lahko le predstavljamo, kako zahteven je bil nekoč dostop do vrha. "Menihe so nekoč dvigovali z vrvmi, posebnimi lestvami in mrežami. Še težje kot spraviti človeka na vrh, je bilo seveda tja znositi ves material za gradnjo. Tudi dvajset let je trajalo, da so na skalo spravili vse potrebno," pove naš vodič tik preden izstopimo in se napotimo proti samostanu sv. Štefana, v katerem danes živijo pravoslavne nune.
Čeprav je ura še dokaj rana, se pred samostanskimi vrati vije dolga vrsta, na bližnje parkirišče iz minute v minuto zavijajo novi avtobusi, polni obiskovalcev. Razgled v dolino je osupljiv. Meteoro obdaja nekaj otipljivo skrivnostnega in mističnega. Nekaj, kar stoletja privablja ljudi, ki tu iščejo duhovnost. Vsak od samostanov v mojem vidnem polju se oklepa svojega skalnega prestola in daje vtis, kot bi lebdel nad zemljo, svet spodaj je majhen, srce pa raste.
Ko mlad moški ali ženska pride v samostan z željo, da bi postal menih oziroma nuna, najprej nastopi obdobje preizkušnje. Šele nato opat presodi, ali je kandidat oziroma kandidatka primeren za samostansko življenje, ki temelji na treh zaobljubah: čistosti, odpovedi osebni lastnini in poslušnosti.
Življenje za zidovi poteka po strogo določenih pravilih in urniku. Dan se začne že ob 3.30 zjutraj, ko vsak zase moli v svoji celici. Ob petih se zberejo v cerkvi, kjer potekajo jutranjice in molitvene ure. Molitev ima tudi sicer v tukajšnjem vsakdanu osrednje mesto. Vse leto živijo v skladu s pravili pravoslavne cerkve, ki vključujejo post in številne oblike odpovedovanja.
"Na te težko dostopne skale so se ti možje in ženske, nekoč povsem običajni ljudje, umaknili pred skušnjavami in nemirom materialnega sveta. V samoti in z vztrajnim duhovnim življenjem, daleč od vsega, si prizadevajo čim bolj približati Bogu in mu v celoti posvečajo svoje življenje. Takšno predanost je težko pojasniti nekomu, ki tako globokega notranjega klica ni nikoli občutil," nam pred vstopom razlaga vodja poti. In doda: "A verjetno nas prav zato njihovo življenje tudi toliko bolj pritegne."
Posamezen menih ali nuna nima lastnega denarja. Samostani seveda imajo sredstva, vendar ta pripadajo celotni skupnosti, z njimi pa upravlja opat.
Od puščavništva do množičnega turizma
Čeprav je od daleč videti skoraj nedosegljiva, je današnja zgodba Meteore precej drugačna kot pred stoletjem, ko še ni bilo stopnic. Pristopi so lepo urejeni in prilagojeni obiskovalcem. Vrvi in lestve, po katerih so se nekoč v svoje visoko ležeče jame, kasneje pa samostane vzpenjali menihi in prvi obiskovalci, so že dolgo stvar preteklosti.
Ko smo se v dolgi vrsti počasi pomikali proti vhodu v drugi, tokrat moški samostan, sem žalovala za mirom, ki so ga puščavniki nekoč iskali in našli tukaj. Zdi se, da tega — vsaj podnevi — ni več prav veliko. Meteora je zadnja leta postala ena najbolj prepoznavnih in obiskanih turističnih znamenitosti Grčije, zato je sprejemanje obiskovalcev postalo pomemben del tukajšnjega vsakdana. S tem želijo menihi in nune obiskovalcem približati pravoslavno krščansko izročilo in svojo vero, pa tudi ohraniti ta za njih sveti kraj.
Pred vstopom v posamezen samostan je treba kupiti vstopnico, ki stane pet evrov na osebo. V blagajniških prostorih obiskovalce z resnimi obrazi pričakajo nune in menihi in jih opozorijo, da fotografiranje v cerkvicah ni dovoljeno. V samostanskem sklopu so tudi manjše trgovinice s spominki, kjer je mogoče kupiti ikone, križce, knjige in druge predmete, povezane s pravoslavno vero. Ženske ne smemo vstopiti v hlačah, temveč si moramo obleči dolgo krilo in pokriti razgaljena ramena, moškim ni dovoljen vstop v kratkih hlačah.
Na samostanskih dvoriščih obiskovalci fotografirajo razglede, njihovi telefoni lovijo signal, hrup je zamenjal tišino. Ironija je skoraj popolna. Tudi to je današnja Meteora, kraj, kjer se stoletja stara samota zdaj srečuje z množičnim turizmom.
Kljub temu je kraj name pustil močan vtis. Zaradi dobro organiziranega sistema obiskovanja so samostani brezhibno vzdrževani, njihovi mogočni kamniti zidovi ostajajo trdni, rdeče strešne opeke pa se pod močnim grškim soncem svetijo v skoraj nadrealističnem sijaju.
