Na Pohorje se ljudje odpravljamo iz različnih razlogov. Nekdo zaradi razgledov. Nekdo zaradi hoje. Nekdo zaradi tišine. Jaz sem se tja odpravila zaradi zgodbe.
In našla sem jo.
Ni se skrivala samo v gozdovih, travnikih ali med starimi smrekami. Čakala me je tudi na pragu Mariborske koče, kjer te ne pričaka občutek turistične postojanke, ampak občutek, da si nekam prišel na obisk.
Po zelo dolgem času od zadnjega obiska poti od zgornje postaje Pohorske vzpenjače do Mariborske koče me je presenetilo, koliko spominov se je vrnilo. Pot je lahka in kratka, ampak ko slišiš samo ptiče, šumenje dreves in veter med smrekami, hitro ugotoviš, da to ni samo sprehod.
To je antistresna terapija.
V bistvu sem želela Boru, mojemu Ljubljančanu, pokazati lepote Pohorja. Ker mi v tej vročini res ni bilo do mučenja peš do vrha, sva naredila najbolj pametno stvar: z gondolo gor in potem lepo počasi skozi gozd.
Bor je bil navdušen. Jaz tudi.
Ko sva prispela do Mariborske koče, po pravici povedano nisem pričakovala nič posebnega. Morda kavico. Limonado. Malo razgleda. Potem pa nazaj. Ampak že prvi pogled na teraso je dal vedeti, da se je tukaj nekaj spremenilo. Pred kočo je bilo prijetno živahno, mize so bile zasedene, ljudje so jedli, pili, klepetali. In ko je prijazen gospod prišel do najine mize ter vprašal, ali sva lačna, se je začelo prvo presenečenje.
Ko je zdrdral jedilnik, sva z Borom samo gledala. Golaž, ričet, gobova juha, jota, pohorski pisker, pasulj, domača klobasa, kmečka pojedina, sladice …
Saj vi imate pravo kuhinjo!
Bor si je naročil pohanega piščanca brez kosti z restanim krompirjem, jaz golaž. Oboje za dol past. Sveže, domače, brez nepotrebnega cirkusa na krožniku. Takšna hrana, zaradi katere bi se človek brez težav pripeljal na Pohorje samo na kosilo.
Kasneje sem izvedela tudi, da ni vedno na voljo čisto vse s cenika. In prav je tako. Kuhajo razumno, ker bi bilo škoda metati hrano stran. Kljub temu je izbire dovolj, pa še zelo dobra je. Samo lignjev ni. To je pomembna informacija za tiste, ki bi si jih naročili na Pohorju. Ampak največje presenečenje niso bili ne golaž, ne štrudelj, ne borovničev liker.
Največje presenečenje so bili ljudje.
Najprej je bil čisto navaden klepet. Potem vprašanje, kje je škrat Bolfenk. Potem smeh. Potem zgodbe. In kar naenkrat sva z Borom spoznala skoraj celo moško bando Mariborske koče. Najbolj pa sta me navdušila Iztok in Dušan. Dva popolnoma različna človeka, ki skupaj delujeta kot jing in jang.
Iztok je miren, natančen, prijazen in zelo predan temu, da stvari tečejo, kot morajo. Hrana, organizacija, gostje, nastanitve, vsakodnevni ritem koče. V njem je neka posebna mirnost. Takšna, zaradi katere imaš občutek, da bo vse v redu, tudi če je terasa polna, kuhinja dela na polno in nekdo ravno sprašuje, ali imajo lignje.
Dušan pa je človek, za katerega imaš občutek, da bi mu moral dan trajati vsaj štirideset ur. Kosi travo, ureja okolico, skrbi za rože, popravlja markacije, pomaga pri gostih, prime za delo, kjer je treba, in ob tem najde še čas za šalo.
Oba skupaj dajeta koči tisto piko na i. Ne kot zaposleni za pultom, ampak kot ljudje, zaradi katerih se kraj spremeni v izkušnjo. In potem so tukaj še njihove zgodbe. Iztok, umetnik in ustvarjalec, ki ga je življenje pripeljalo nazaj v domače kraje in v novo poglavje nad 1000 metri. Družino ima v Ljubljani, kamor se redno vrača, potem pa spet nazaj v svojo službo med smrekami.
Dušan pa ima za sabo življenjepis, ob katerem lahko samo rečeš: wow. Deset let je bil oficir na veliki ladji, plul od Singapurja do Madagaskarja in še marsikam, kasneje delal v hotelu na Bledu, nato pa ga je pot pripeljala na Pohorje. In ko kdo reče, da človek po petdesetem ne more več dobiti dela, je Dušan kar dober dokaz, da se s trudom, odprtostjo in voljo marsikaj da. Ampak pri njima ni bistven življenjepis.
Bistven je občutek.
To, da se znata pošaliti. Da si vzameta čas. Da te ob naslednjem obisku že poznata. Da pogovor ne ostane pri “kaj boste pili”, ampak gre hitro v življenje, poti, smeh, družino, delo in vse tisto, zaradi česar si ljudje zapomnimo kraje. Ena izmed mojih najljubših zgodb se je zgodila zaradi markacij.
Ko sva bila z Borom prvič pri koči, sva se na poti nazaj uspela malo izgubiti. Nič dramatičnega, samo klasični “saj je verjetno tukaj nekje” in potem ugotoviš, da ni.
Ko sem kasneje klepetala z Dušanom, mi je med drugim omenil, da je kosil, urejal rože in popravljal markacije. V šali sem mu rekla, da upam, da je naredil kakšne fluorescentno roza puščice posebej za naju z Borom.
Čez nekaj dni grem sama proti koči.
In kaj zagledam?
Fluorescentno zeleno puščico.
Potem še eno.
In še eno.
Skoraj sem umrla od smeha.
Seveda je bilo čisto naključje. Ampak ravno to je bilo najboljše. Pohorje je očitno razumelo najino interno foro.
Ko sem bila pri koči že tretjič, mi je Dušan pokazal še zgornje prostore. In tukaj me je čakalo novo presenečenje. Mariborska koča ni samo terasa, dobra hrana in prijazna ekipa. Zgoraj imajo več kot 40 ležišč, konkretno 46. Nekaj različnih sob, skupne planinske sobe, bolj domače manjše sobe in tisti pravi občutek lesene koče, kjer zvečer verjetno zaspiš hitreje kot doma.
Poleg tega je blizu koče še mala luštna lesena hiška, ki jo je mogoče najeti.
Tega res nisem pričakovala.
Mariborska koča tako ni samo cilj za kavico ali kosilo. Lahko je tudi vikend pobeg, izhodišče za pohode, prostor za družbo, družino ali tiste, ki bi se radi za eno noč zbudili nad mestom, ne pod njim.
Notranjost koče ostaja old school, domača in prijetna. Les, stara peč, fotografije na stenah, mize, ki niso iz kataloga, ampak imajo zgodbo. In prav zato deluje. Ker ni sterilna. Ker ni pretirano zglancana. Ker še vedno diši po koči.
Zunaj pa razgledi, gozd, terasa, rože in tisti občutek, da si samo nekaj minut od mesta, pa hkrati v čisto drugem svetu.
Domov nisem odšla samo sita.
Odšla sem z občutkom, da sem našla kraj, kamor se bom vračala.
Ne samo zaradi hrane.
Ne samo zaradi razgledov.
Ne samo zaradi lepe poti.
Zaradi ljudi.
Ker prav oni naredijo Mariborsko kočo nekaj več kot planinsko postojanko. In če me danes kdo vpraša, ali priporočam obisk? Ja. Zelo.
Vzemite gondolo. Sprehodite se skozi gozd. Usedite se na teraso. Naročite nekaj dobrega. Poklepetajte z ekipo. Poglejte proti dolini. In si vzemite čas. Obstaja velika možnost, da boste domov odšli z enakim občutkom kot jaz.
Da niste bili samo na kosilu.
Bili ste na obisku pri ljudeh, ki imajo radi to, kar počnejo.
