Pogovarjali smo se s popotnico, ki je obiskala lokacijo, za katero se zdi, da je pravi raj na zemlji. Domačini se držijo preverjenega pravila: "no stress", to pa pričakujejo tudi od turistov.
Zelenortski otoki (Cabo Verde) so otoška država v Atlantskem oceanu, približno 600 kilometrov zahodno od obale Afrike. Kljub relativno majhni velikosti ponujajo izjemno raznolikost pokrajin, podnebja in kulture, tako da so priljubljena turistična destinacija. Obsegajo arhipelag desetih glavnih otokov in več manjših otočkov, ki so razdeljeni na dve skupini: Barlavento oziroma privetrni otoki (npr. Sal, Boa Vista, São Vicente) ter Sotavento oziroma zavetrni otoki (npr. Santiago, Fogo, Brava).
Podnebje je tropsko suho, z zelo malo padavinami. Temperature skozi vse leto ostajajo prijetne, običajno med 22 in 30 °C. Zaradi stalnih vetrov so otoki še posebej priljubljeni med ljubitelji vodnih športov, kot so srfanje, kajtanje in jadranje na deski. Zelenortski otoki so vulkanskega izvora, kar se jasno vidi v njihovi pokrajini. Najbolj znan je otok Fogo, kjer je tudi aktiven vulkan Pico do Fogo, najvišja točka države. Pokrajina je pogosto suha in skalnata, vendar ponuja spektakularne razglede.
Prebivalci so večinoma kreolskega porekla, mešanica afriških in evropskih (predvsem portugalskih) vplivov. Uradni jezik je portugalščina, vendar večina ljudi govori kreolščino (kriolu). Kultura je bogata in izrazita, z močno prisotnostjo glasbe. Najbolj znana je zvrst morna, ki jo je v svet ponesla pevka Cesária Évora.
Pogovarjali smo se s slovensko popotnico, ki je pred kratkim obiskala to zanimivo destinacijo, in jo povprašali po njeni popotniški izkušnji. Z nami je delila svoje nepozabne dogodivščine in vtise s tega zanimivega koščka sveta.
Zakaj ste se odločili prav za pot na to destinacijo?
Razlogov je več. Na začetku decembra sem začela razmišljati, kam me bo poneslo to zimo. Pogledovala sem proti Srednji in Južni Ameriki, vendar so me takratne geopolitične razmere in napetosti med Venezuelo in ZDA odvrnile od tistega konca.
Po drugi strani me tudi Azija nekako ni potegnila. Že nekaj časa pa mi je v ušesih odzvanjala beseda Zelenortski otoki. Ne vem, fino zveni, zeleno ... In v preteklosti sem srečala ljudi, ki so bili navdušeni nad pohodi oziroma trekingom, ki jih ponujajo otoki. Pa še nekaj je pomagalo k odločitvi. Konec februarja sem imela službeno pot v Lizbono. In ko sem gledala letalske vozovnice z Zelenortskih otokov direkt v Lizbono, so bile cene res ugodne.
Kako ste se lotili načrtovanja poti?
Najprej sem določila okvirni datum potovanja in budžet. Seveda sem prej zbirala informacije o otočju na raznih forumih, v Facebook skupinah, potopisih, da sem si ustvarila neko splošno idejo, kam grem in predvsem, kaj hočem videti oziroma doživeti. Kar sem prebrala, me je še bolj pritegnilo. Državljani EU ne potrebujemo vizuma za Zelenortske otoke, vendar se je treba pred potovanjem registrirati on-line in plačati 30 EUR.
Prav tako uradno ni zahtevano nobeno posebno cepljenje, večinoma se lahko plačuje s karticami, čeprav je gotovina še vedno “kraljica”, predvsem na manjših otokih. V bolj turističnih krajih vzamejo celo evre, seveda po svoji menjavi. Sicer je za dvig lokalne valute CVE escudos najbolje uporabiti svojo kreditno/bančno/kakršnokoli že kartico na bankomatu večje banke, kjer je tečaj najugodnejši.
Nato sem šla “na lov” za najbolj ugodnimi letalskimi vozovnicami. Za to najpogosteje uporabljam aplikacijo Skyscanner, kjer lahko poljubno spreminjaš datume in letališča, zraven pa še uporabljaš filtre. Vulkanski arhipelag v Atlantskem morju je dobil ime po Zelenem rtu, najzahodnejši točki Afrike, ki leži v Senegalu, približno 500 km od otokov, ki niso pravzaprav nič kaj zeleni. Nekaj izjem, in te so raj za pohodnike, pa vseeno opraviči ime otoške države, ki je bila stoletja portugalska kolonija, preden se je leta 1975 končno osvobodila in z Gvinejo Bissauom zaživela v skupni državi. Ker Cabo Verde, tako se otočje uradno imenuje v portugalščini, sestavlja 10 večjih otokov, sem se odločila, da si v dveh tednih pogledam pet najrazličnejših, za to sem potrebovala še tri domače polete in trajekt.
Ko sem imela logistiko nekako razdelano, sem na booking.com začela rezervirati namestitve. Hoteli me ne zanimajo, vedno iščem izvirne namestitve, najraje Guest house, B&B, če želim veliko družbe, grem v hostel ali kaj podobnega. Pomembna mi je lokacija, ker me kot solo popotnico navadno največ stanejo razni transferji, ocena namestitve mora biti nad 8, poleg tega pa še ugodna cena in možnost brezplačne odpovedi. Nazadnje pogledam še, kakšne so možnosti ogledov po otokih. Zame rent-a-car ni najboljša opcija, zato navadno pogledam, kaj ponuja Getyourguide.
Kakšno je bilo popotovanje po otokih? Ste imeli družbo?
Med potovanjem po otokih sem spoznala kar nekaj drugih popotnikov, z enim parom s Tenerifa smo celo skupaj najeli avto na otoku Fogo in ga dva dni raziskovali. Mogoče zveni paradoksalno, vendar je res, ko potuješ sam, imaš največ možnosti spoznati nove in zanimive ljudi. Prav v tem je velik čar potovanj. Nikoli ne veš, kaj oziroma kdo ti bo čez nekaj minut prekrižal pot. No, lahko je samo ovca ali krava, kot se pogosto dogaja na vulkanskem otoku Fogo. (smeh) Včasih pa lahko z drugimi popotniki deliš del poti in stroške prevoza, če te ni strah odpreti ust v pravem trenutku in na pravem mestu.
Zelenortski otoki imajo slabo prometno infrastrukturo, malo (dobrih) cest, kar pomeni, da se turisti odločajo za rent-a-car, na večini otokov je to mogoče, ali pa zasebne prevoze s cenami blizu evropskim. Domačini uporabljajo lokalni prevoz. To je aluguer – skupinski kombi/pikapoki, ki nima fiksnega voznega reda, ampak odpelje, ko je vozilo polno. Aluguer te za dober evro prepelje na želeno destinacijo, na primer 20 km stran.
Kakšne pa so cene hrane, pijače, hrane in drugih stroškov?
Cene v turističnih restavracijah in barih so lahko zelo različne, povprečno pa so nižje za približno 20 odstotkov. V nekaterih lokalih s pretežno domačo klientelo lahko res dobro poješ že za manj kot 5 evrov. Ja, v turističnih območjih ne manjka lokalov za različne žepe in interese. Presenetilo me je, da v trgovinah najdeš vse, čeprav ni neke izbire izdelkov. Založenost trgovin me je spomnila na naše jugoslovansko obdobje. Cene izdelkov pa so evropske, predvsem sadje in zelenjava sta dražja kot pri nas. Nič čudnega, ko izveš, da mora otočje več kot 80 odstotkov vsega uvoziti, saj nima svojih naravnih virov niti pogojev za razširjeno kmetijstvo in industrijo.
Če potegnem črto: otočje je z ekonomskega vidika dobra turistična destinacija. Res pa je tudi, da se tukaj zgodovinsko križata dva popolnoma različna svetova: Afrika in Evropa. Mentaliteta je temu primerna. Včasih lahko standard lokalnih storitev malce razočara, če so pričakovanja prevelika. Veliko pove znani slogan, ki ga domačini ponosno ponavljajo in tudi precej dosledno izvajajo: NO STRESS. Pričakujejo, da se bodo tujci temu prilagodili. Kar v praksi pomeni nobenega razburjanja in slabe volje, prosim, tudi če že skoraj uro čakaš na tako “krvavo zaslužen” pir.
Kaj je tisto, kar se vam zdi, da nekako najbolj označuje lokalno prebivalstvo?
Lokalno prebivalstvo je eno najbolj prijaznih, kar sem jih srečala na svojih potovanjih. Nikoli se nisem počutila v nevarnosti, niti v večjih mestih, kjer sem sicer slišala, da ob nepazljivosti včasih vseeno lahko izgine kakšna denarnica ali mobitel.
Naučila sem se nekaj osnovnih besed, s katerimi sem lahko nagovorila domačine, da smo se lahko potem skupaj smejali mojemu naglasu. Čeprav je uradni jezik portugalščina, domačini v vsakdanjem življenju govorijo kreolščino, ki je mešanica portugalščine in afriških dialektov. Kolonialna preteklost se odraža tudi v rasni mešanosti lokalnega prebivalstva, ki ga sestavljajo potomci portugalskih kolonialistov in sužnjev iz Gvineje Bissaua, Senegala, Angole in drugih zahodnoafriških držav. Danes so Zelenortski otoki ena najbolj demokratičnih in stabilnih držav zahodne Afrike.
Kakšna se vam je zdela hrana?
Treba je omeniti tradicionalno lokalno kuhinjo, ki je še en dokaz zmesi portugalskih, afriških in kreolskih vplivov. Tradicionalne jedi so precej preproste in hranljive, veliko je morske hrane in sestavin, ki jih v omejeni količini lahko lokalno pridelajo. Najbolj znana jed je la cachupa: nekakšna prikuha iz različnih stročnic in zelenjave (koruza, fižol, manioca, sladek krompir, zelje, buča …), ki jo postrežejo na istem krožniku z ribo, mesom ali klobaso. Ostanke naslednje jutro prepražijo na čebuli in dodajo jajce, da imajo zajtrk.
Tipičen tradicionalen desert je bol de cus-cus: gosta torta iz koruzne moke in sladkorja, čez katero prelijejo med ali maslo in stopljen sir. Med tradicionalnimi pijačami kraljuje grog, močen destilat sladkornega trsa, ko pa dodajo melaso sladkornega trsa, dobijo punc.
Vsekakor pa nič od zgoraj naštetega ne odvrača turistov in popotnikov, ki iščejo neokrnjeno naravo in manj množičen turizem kot na podobnih destinacijah. Število obiskovalcev otočja vsako leto narašča. Za lani so bile napovedi več kot 1,2 milijona gostov. Celotno otočje ima manj kot 600.000 prebivalcev, v emigraciji, predvsem na Portugalskem in v ZDA, jih živi še več kot enkrat toliko. Emigranti so pomemben vir vlaganj, saj so zelo navezani na svoje otoke, zadnja leta pa prihajajo nazaj ter vlagajo v različne sektorje, predvsem v turizem.
Katere otoke ste obiskali?
Od desetih otokov sem jih obiskala pet: otok Sal (turistično-počitniška destinacija, all-inclusive resorti) je znan po peščeni plaži Santa Maria. Od tam sem letela na Santiago, kjer je glavno mesto otočja Praia, politično, ekonomsko in upravno središče otočja. Tu je zgodovinsko pomembna Ciudad Velha, prvo mesto, ki so ga zgradili portugalski kolonialisti, danes je pod zaščito UNESCA.
S Santiaga sem letela na Fogo, ki je živ vulkan, zadnjič je lava iz malega kraterja bruhala leta 2014. Uspelo se mi je povzpeti na Pico do Fogo (2829 m), najvišji vrh Zelenortskih otokov. Sledil je polet na Sveti Vincent. Glavno mesto otoka Mindelo je kulturna in glasbena prestolnica, svetovno znano središče etno glasbe, predvsem po zaslugi njegove častne meščanke Cesarie Evore, ki je s svojimi glasbenimi nastopi po vsem svetu ogromno prispevala k promociji svoje dežele.
Na otokih sem ugotovila, da imamo tudi mi vsaj eno tako osebo. Ko sem lokalcem povedala, od kod sem, so zamrmrali nekaj, kar naj bi bilo neko ime, vse, kar sem razločila, je bila beseda Benfica – portugalski nogometni klub. Končno se mi je posvetilo, da tukaj nogometni navdušenci poznajo Zlatka Zahovića, ki je igral za Benfico. Nogomet je na otočju verjetno najpomembnejši šport, sploh letos, ko bodo Zelenortski otoki prvič v svoji zgodovini nastopili na svetovnem prvenstvu.
Zadnji otok je bil najbolj zelen – na Santo Antão pelje trajekt iz Mindela. To je raj za pohodnike, ki ponuja nekaj dni čudovitih razglednih trekov.
Za konec pa še nekaj: ali lahko razkrijete, na katere tri stvari v zvezi z Zelenortskimi otoki najprej pomislite?
Prijazni in topli ljudje, karneval, ki ga praznujejo strastno, kot v Riu de Janeiru. Dan po pustnem torku je državni praznik, na otoku Fogo je bilo v mestu São Filipe, razen ene taverne, vse zaprto in nikjer žive duše do poznega popoldneva.
Pozneje sem srečala popotnika, ki mi je povedal, da so ga na pustni torek na letališču prijeli, ker je pozabil, da ima v ročni prtljagi žepni nožiček. Dobil je 24 ur pripora, ker pa je bil naslednji dan praznik, je moral počakati še 24 ur, da ga je prišel paznik odklenit.
Še eno stvar si bom zapomnila – Cabo Verde, nacionalno letalsko družbo, ki edina leti med vsemi otoki z letališčem. Trajektov je zelo malo in večinoma niso opcija, zaradi previsokih valov, dolge vožnje in zamud. Pred potovanjem sem na Facebooku brala, da ima letalska družba velike zamude pri letih, da jih odpoveduje, včasih med vsemi otoki za dan ali tudi več. Nisem mogla verjeti. No, pa se je zgodilo tudi meni, in to dvakrat.
Prvič sem prišla na letališče tri ure pred uro poleta in ugotovila, da je moje letalo že odletelo dve uri pred mojim prihodom. Ko sem hotela pojasnilo, ga ni bilo oziroma so me pozabili obvestiti po elektronski pošti, da so moj let prestavili na naslednji dan popoldne. Ker sem vztrajala, so me zvečer le spravili na neko letalo z vmesnim postankom.
Naslednjič je bil moj polet z otoka Fogo odpovedan, kot tudi vsi ostali, in sicer dva dni po otokih ni bilo mogoče leteti zaradi kalime – saharskega peska, ki je nevarno zmanjšal vidljivost. Turisti so za dan ali dva hočeš nočeš obstali na trenutni destinaciji. Ker pa sem lahko vse naslednje nastanitve in oglede prebukirala in sem bila v dobri družbi novih prijateljev s Tenerifa, se nisem preveč sekirala. Na koncu se je vse dobro rešilo. Kot pravijo lokalci: NO STRESS.
Hvala za pogovor.
Prosim.
