Med množico jadranskih otokov obstaja droben košček kopnega, kjer veljajo povsem drugačna pravila. Brez lokalov, brez kopanja in s samo štirimi stalnimi prebivalci.
Na prvi pogled bi težko verjeli, da je na Jadranu, preplavljenem z nabito polnimi turističnimi kraji, plažami, lokali in poletnim vrvežem, še mogoče najti otok, ki se je skoraj povsem izognil takšnemu načinu življenja. Toda Košljun, majhen otok ob Krku, je prav to. Na njem ni kavarn, restavracij ali drugih komercialnih vsebin, kopanje ni dovoljeno, njegovi edini stalni prebivalci pa so štirje frančiškani.
Košljun, ki mu domačini iz bližnjega Punata pravijo tudi Mostir, je zaščiten kot gozdni park, vendar njegova posebnost še zdaleč ni zgolj narava. Na majhnem prostoru se skrivajo frančiškanski samostan, muzejske zbirke, knjižnica, dragocena umetniška dela in sledovi stoletij zgodovine. Zaradi vsega tega velja za eno najpomembnejših kulturnih in verskih točk tega dela otoka Krk.
Do Košljuna je mogoče priti z ladjico iz pristanišča v središču Punata, plovba pa traja približno deset minut. Že ob prihodu postane jasno, da to ni običajna jadranska turistična destinacija. Ni velikih objektov, glasne glasbe ali običajnega poletnega vrveža. Posebno kuliso ustvarja narava. Na otoku so zabeležili več kot 540 rastlinskih vrst, skoraj vso njegovo površino pa prekriva gosta vegetacija. Med drevesi se skriva frančiškanski samostan, v katerem še vedno živi redovniška skupnost. Po podatkih samostana jo trenutno sestavljajo štirje frančiškani.
Zgodba se je začela že pred frančiškani
Čeprav je Košljun danes neločljivo povezan s frančiškani, je njegova zgodovina precej starejša. Arheološke najdbe kažejo na življenje na tem območju že pred prihodom krščanstva, pozneje pa so na otoku živeli benediktinci. Ti so ustanovili opatijo, svetišče Svete Marije Košljunske pa je sčasoma dobilo pomembno mesto v verskem in kulturnem življenju Krka in njegove okolice.
Za benediktinci so Košljun prevzeli frančiškani, pri razvoju samostana pa so jim pomembno pomagali Frankopani. Samostan so obnovili in razvijali v skladu z naukom svetega Bernardina Sienskega, ki je zagovarjal življenje redovnikov daleč od velikih mestnih središč. Košljun je bil za takšno življenje skoraj idealen: majhen, odmaknjen, obdan z morjem in gosto vegetacijo. Sledi Frankopanov so vidne še danes. V cerkvi so ohranjeni njihovi grbi, tam pa je tudi grob Katarine Frankopan z originalno nagrobno ploščo.
Za samostanskimi zidovi okoli 30.000 knjig
Eden največjih zakladov Košljuna se skriva za zidovi samostana. Tamkajšnja knjižnica hrani približno 30.000 knjig, med njimi stara in redka dela, rokopise ter druge zgodovinske dokumente. Posebej dragocene so glagolske knjige in rokopisi, inkunabule ter stare pergamentne listine iz samostanske glasbene knjižnice. Otok, ki je na zemljevidu videti skoraj neznaten, tako hrani pisno dediščino izjemne kulturne vrednosti.
V samostanskem kompleksu je tudi etnografski muzej, ki obiskovalcem približa nekdanje vsakdanje življenje prebivalcev Krka. V zbirkah so makete ladij, leseno posodje, kmetijsko orodje, pripomočki za izdelovanje sira, tradicionalna glasbila sopele, pripomočki za tkanje, ljudske noše in keramika. Ohranjeni so tudi stari kovanci in zgodovinski geografski atlasi.
Toda eno največjih posebnosti otoka predstavlja prav tisto, česar tam ni. Ni kavarn, restavracij in drugih komercialnih vsebin, ki so postale skoraj samoumeven del turistične ponudbe ob Jadranu. Tudi kopanje na otoku ni dovoljeno. Za obisk je priporočljivo nameniti približno dve uri. To je dovolj časa za ogled samostana in njegovih zbirk ter miren sprehod skozi gozd in ob morju.
Legenda o polju, ki ga je pogoltnilo morje
Košljun ima tudi svojo legendo. Po ljudskem izročilu naj bi bilo na območju današnje Puntarske drage nekoč rodovitno polje v lasti dveh bratov. Ko je prišel čas za delitev pridelka, naj bi eden od bratov poskušal prevarati drugega, ki je bil slep.
Opeharjeni brat je prosil za pravico, nato pa naj bi se zgodilo nekaj nenavadnega: morje je preplavilo celotno polje. Nad gladino naj bi ostal samo kos zemlje, ki je pripadal slepemu bratu. Legenda pravi, da je prav ta košček kopnega današnji Košljun.
