Medtem ko na tisoče potnikov uživa na križarjenju, posadka uporablja skrivne kode in utečene postopke za najhujši možni scenarij – smrt na odprtem morju.
Vsako leto se na križarjenja odpravi na milijone ljudi, vendar plovba po odprtem morju prinaša tudi določena tveganja. Žalostna statistika kaže, da na križarkah vsako leto umre približno 200 ljudi, kar je spodbudilo nastanek mita o 'sladoledni zabavi'. Po tej urbani legendi naj bi nenadna ponudba brezplačnega sladoleda pomenila, da posadka prazni zamrzovalnike za hrano, da bi vanje shranila truplo preminulega.
Nekdanja zaposlena na križarkah Lucy, ki je na morju preživela deset let, trdi, da to nikakor ne drži. "To absolutno ni res. Križarke so po zakonu dolžne imeti posebno hladilno mrtvašnico, ki je popolnoma ločena od prostorov za shranjevanje hrane, saj bi bilo drugače to huda kršitev zdravstvenih in varnostnih predpisov," je pojasnila. Dodala je še, da nihče iz oddelka za prehrano ne bi pregledoval hladilnic z živili v iskanju trupla.
Namesto javnih obvestil o brezplačnem sladoledu posadka uporablja sistem diskretnih kod za sporazumevanje v nujnih primerih, s čimer preprečijo paniko med potniki. Medtem ko se oznaka "Code Alpha" običajno uporablja za splošne zdravstvene primere, obstajajo tudi precej resnejše kode.
"Ena od kod, o katerih se ne govori, je 'Operation Bright Star'," je razkrila Lucy. Ta označuje hudo zdravstveno nujno stanje, kot je zastoj srca, hkrati pa samodejno obvesti tudi častnika, odgovornega za prezračevalni sistem, katerega naloga je, da nemudoma vključi hlajenje v ladijski mrtvašnici. Tako je ladja pripravljena tudi na najslabši možni razplet.
Če smrt dejansko nastopi, uporabijo kodo 'Operation Rising Star', vendar je to obvestilo namenjeno izključno osebju, ki mora sodelovati v nadaljnjem postopku.
Ko ladijski zdravnik potrdi smrt in o tem obvesti kapitana, se začne tih in natančno utečen postopek. Truplo premestijo v ladijsko mrtvašnico, ki je na spodnjih palubah, daleč od območij za potnike, in lahko sprejme od tri do deset trupel.
O smrti obvestijo družino oziroma sopotnike preminulega, ki jim takoj dodelijo tudi člana posebej usposobljene ekipe za pomoč gostom. Ta jim ostane na voljo kot podpora do konca potovanja in jim pomaga v težkih trenutkih.
Za tisoče drugih potnikov se dopust nadaljuje brez sprememb - večer kviza poteka po načrtu, glasba še naprej igra, bazeni ostanejo odprti. Cilj je, da se situacija reši z največjo možno diskretnostjo in čim manjšim vplivom na izkušnjo drugih gostov na ladji.
Pravno zapleteno
Postopek je tudi pravno zelo zapleten. Kapitan mora pripraviti poročilo za pristojne organe, če pa ladja pluje proti ameriškemu pristanišču, je treba o vsakem smrtnem primeru – tudi če gre za naravno smrt – nemudoma obvestiti ameriški Center za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC). Če obstaja sum kaznivega dejanja, se v preiskavo vključita FBI ali ameriška obalna straža.
Da ne gre zgolj za teoretične protokole, dokazujejo tudi resnični primeri iz leta 2026, med drugim smrt treh potnikov na križarki MV Hondius, pri katerih so sumili na okužbo s hantavirusom.
Repatriacija oziroma prevoz trupla v domovino je logistično zelo zahtevna, stroške pa običajno krije družina ali potovalno zavarovanje. Zaradi mednarodnih predpisov mora truplo včasih ostati na ladji tudi do teden dni, dokler ta ne prispe v ustrezno pristanišče.
Vir: Večernji
