Met kovanca v rimski vodnjak Trevi naj bi po legendi zagotavljal vrnitev v večno mesto. Od 2. februarja 2026 pa morajo obiskovalci, ki želijo stopiti v ograjeni prostor neposredno ob vodnem bazenu, poleg kovanca pripraviti še dva evra za vstopnico.
Za ogled svetovno znanega rimskega vodnjaka Trevi od letošnjega februarja turisti plačujejo vstopnino. Medtem ko nekateri ukrep pozdravljajo kot nujen korak pri obvladovanju množičnega turizma, drugi menijo, da bi moral ogled javnega spomenika ostati brezplačen.
Zaslužek ali varovanje kulturne dediščine?
Vstopnina sicer ne velja za celoten trg. Piazza di Trevi ostaja prosto dostopna, zato si je mogoče znameniti baročni vodnjak še vedno brezplačno ogledati z nekoliko večje razdalje. Plačljiv je le dostop do njegovega notranjega območja, kamor se obiskovalci spustijo po stopnicah in od koder običajno mečejo kovance ter snemajo fotografije.
Rimske oblasti pojasnjujejo, da glavni namen ukrepa ni zaslužek, temveč boljše usmerjanje obiskovalcev, preprečevanje nevarne gneče ter zaščita spomenika. Vodnjak Trevi vsak dan obišče več deset tisoč ljudi, v najbolj obremenjenih obdobjih pa je množica na majhnem trgu skoraj povsem onemogočila normalen ogled. Za spoštovanje novega režima skrbijo mestni redarji, ki dostop do notranjega dela vodnjaka dovolijo le obiskovalcem s plačano vstopnino.
Vstopnina velja za turiste in druge obiskovalce, ki nimajo stalnega prebivališča v Rimu. Prebivalci italijanske prestolnice, otroci, mlajši od šestih let, invalidi in njihovi spremljevalci lahko do vodnjaka še vedno dostopajo brezplačno.
Odzivi so različni
Ali je vstopnina sprejemljiva cena za zaščito preobremenjene kulturne znamenitosti ali pa gre za nevaren korak k omejevanju dostopa do javnih prostorov, se sprašujejo pri The Guardian. Zagovorniki nove turistične ureditve pravijo, da sta dva evra majhen znesek, če omogočata mirnejši ogled in pomagata pri vzdrževanju spomenika. Nekateri obiskovalci so predvsem zadovoljni, ker so lahko k vodnjaku pristopili brez običajnega prerivanja.
Kritiki rimskega ukrepa medtem opozarjajo, da gre za javni prostor in del skupne kulturne dediščine. Motita ju predvsem ograja in občutek, da se zgodovinsko mestno jedro spreminja v niz plačljivih turističnih atrakcij. Eden najpogostejših pomislekov je, da bi morala biti zgodovina dostopna vsem, ne glede na to, ali lahko zanjo plačajo ali ne.
Vodnjak Trevi je bil zgrajen med letoma 1732 in 1762 in stoji na mestu, kjer se končuje starodavni rimski akvadukt Aqua Virgo, ki je mesto oskrboval z vodo že od časa cesarja Avgusta. Svetovno slavo je vodnjaku dodatno prinesel film Sladko življenje (La Dolce Vita) Federica Fellinija iz leta 1960. Prizor, v katerem Anita Ekberg stopi v vodo in k sebi povabi Marcella Mastroiannija, je postal eden najbolj prepoznavnih trenutkov evropske filmske zgodovine.
Bo šla Slovenija po isti poti?
Rim sicer ni prvič uvedel plačila za ogled znamenitosti, ki je bila prej dostopna brez vstopnine. Od julija 2023 je plačljiv tudi vstop v rimski Panteon. Podobne ukrepe uvajajo še Benetke in druga evropska mesta, ki poskušajo najti ravnotežje med množičnim turizmom, varovanjem dediščine in kakovostjo življenja domačinov. Javne fontane in skulpture so tu še bolj na udaru, mediji so v zadnjih časih poročali o več incidentih neodgovornega vedenja turistov do kulturne dediščine. V nekaterih primerih je prišlo tudi do njenega poškodovanja.
Rimska odločitev je zanimiva za Slovenijo, z veliko koncentracijo obiskovalcev se srečujejo predvsem Bled, soteska Vintgar, Bohinj, dolina Soče in nekateri najbolj priljubljeni deli Triglavskega narodnega parka.
V soteski Vintgar so denimo uvedli digitaliziran nakup vstopnic, enosmerno pot in organiziran prevoz, s katerimi želijo zmanjšati promet ter obiskovalce bolje razporediti. Tudi nova blejska turistična strategija do leta 2045 med prednostne naloge uvršča upravljanje tokov obiskovalcev, zmanjševanje pritiska na okolje in izboljšanje kakovosti življenja domačinov. Čeprav gre v slovenskem primeru predvsem za naravne znamenitosti, zaščitni ukrepi tu niso nič manj smiselni.
