5 izpovedi ljudi z disociativno motnjo identitete, ki živijo uspešna življenja!

Disociacija kot odziv na travmo

23. 11. 2020, 13:47 | Zdravje | Piše: N.Z.

                            5 izpovedi ljudi z disociativno motnjo identitete, ki živijo uspešna življenja! (foto: profimedia) profimedia

Dolgo je veljalo, da je disociativna motnja identitete tako redka, da ji je prav redkost jemala validnost. Danes vemo, da temu še zdaleč ni tako.

Večina strokovnjakov za travmo in disociativne motnje se je do danes uglasila pri oceni približno dveh odstotkov populacije (od 1 do 3 %), kar jo po razširjenosti v populaciji postavlja ob bok bipolarni motnji in bulimiji. 

Ali povedano drugače:

  • disociativna motnja identitete je med populacijo tako pogosta, kot so v populaciji pogosti naravni rdečelasci.
Samo za Slovenijo bi to torej pomenilo več tisoč ljudi, globalno gledano pa več deset milijonov ljudi.

Pa vendar v javnem (in zasebnem) življenju poznamo kar nekaj naravnih rdečelascev, medtem ko posameznika z disociativno motnjo identitete nobenega. Kar pa nikakor ne pomeni, da jih ni med nami.

Še več! Disociativna motnja identitete je zgolj ena od številnih disociativnih motenj, ki jih poznamo, študije pa kažejo, da je eno od njih vsaj enkrat v življenju doživelo med 10 do 11 % običajne populacije, kar disociativne motnje postavlja ob bok motnjam razpoloženja (npr. depresije), o katerih sta tako laična kot strokovna javnost dobro poučeni.

Avstralska raziskovalka Mary-Anne Kate, ki je pod okriljem mednarodne organizacije International Society for the Study of Trauma and Dissociation izpeljala analizo 98 mednarodnih študij traume in disociacije, je ugotovila ne le, da za disociativnimi motnjami trpijo ljudje po celem svetu, temveč tudi, da je fenomen močneje prisoten v državah, ki veljajo za manj varne. Slednje zgolj potrjuje dejstvo, da gre izvor disociativnih motenj iskati v travmi posameznikov.
Ste vedeli, da je sposobnost disociacije lastna vsakemu človeku? Brez sposobnosti disociacije praktično noben človek na tem svetu ne bi mogel uživati v branju knjige, glasbi, filmu ali gledališki predstavi. Primer disociacije, ki jo dnevno izkušajo sleherniki, je tudi vožnja 'na avtopilotu'. To je tisto (na videz odsotno) stanje, ki nastopi, ko vozimo avto po nam dobro znanih poteh, zato nam o vožnji ni potrebno veliko razmišljati. Sposobnost disociacije pa nam pomaga tudi v trenutkih ekstremnih stisk in travme. Disociacija postane 'problematična' šele v primeru, ko zaradi posebno hude (ali zgodnje) travmatiziranosti posameznika ta postane primarni odziv in torej kronična, kar lahko negativno vpliva na človekovo življenje, odnose in delo. V tem primeru pričnemo govoriti o disociativni motnji. Disociativne motnje se zdravijo s psihoterapijo.
Ne le preživeli, tudi prosperirali!

V nadaljevanju nizamo resnične izpovedi ljudi z disociativno motnjo identitete, ki živijo visoko funkcionalna in polna življenja, kar stereotipe o ljudeh z disociativno motnjo identitete (z okrajšavo: DID) postavlja na laž.

"Čeprav z DID živim že celo življenje, so mi diagnozo postavili šele pred tremi leti. Seveda so v življenju prisotni izzivi, a sem si uspel ustvariti dobro življenje. Prepričan sem, da mi je to uspelo prav zato, ker imam DID. Zaradi DID sem postal, kar mi je bilo namenjeno postati. Če pod vse potegnem črto, bi rekel, da sem uspešen. Sem lastnik svojega doma, uspešno sem zaključil študij na univerzi Central Florida, kjer sem nato opravil še magisterski študij in si pridobil status specialista. Sem polno zaposlen kot učitelj predšolskih otrok s posebnimi potrebami, v popoldanskem času pa pomagam pri intervencijah pri delu na domu z otroci, ki so zaostali v razvoju. Poleg vsega tega vodim še podporno skupino za ljudi z disociativnimi identitetami in vodim zavod An Infinite Mind. Sem živi dokaz, da ljudje z DID v življenju lahko uspejo in živijo dobro življenje. Čas je, da ljudje to izvejo." - Jaime
"Imam tri višješolske diplome, vključno z magistersko diplomo. Do danes je za menoj več uspešnih karier, tako v vojski kot sicer. Kot samouk sem se naučila več jezikov, sem umetnik, učitelj in mentor. Dvoje otrok mi je uspelo vzgojiti v čudovite in uspešne ljudi. Za menoj sta na žalost tudi dva propadla zakona. A sem se naučila lekcije in s svojo 'prtljago' ne iščem več razmerij, ki bi komplicirala življenje mojih otrok. Sem tudi atlet (tekmovalna plavalka) in vitalna 50-letna ženska. Ljudem zamerim, če me vidijo kot 'zlomljeno' ali 'poškodovano' osebo. V resnici smo pomemben del skupnosti, kateri veliko doprinašamo. In kolikor mi je dano videti, se z življenjskimi izzivi spopadamo bolje kot večina drugi ljudi. Smo pravi ekspert za to, da za sebe in svoje bližnje ustvarjamo varni prostor. Žal mi je, če bo slišati arogantno, a vsem tistim, ki so se nekoč iz nas norčevali in nas zmerjali s 'šibko' in 'noro', želim povedati le eno: 'Ste prepričani, da je z vami vse v redu? Pojdite v miru!'"
"Ljudje bi se ne smeli sramovati tega, da imajo DID. Prav nič ni narobe s tem, če si pluralen. DID imamo vse od malih nog, najverjetneje se je začelo že v vrtcu. Za nami je nekaj težkih let zaradi zlorab, ki smo jih doživeli. Vseeno se vidimo kot bojevniki in ne žrtve. Hvaležni smo za vsako novo jutro, ki ga doživimo. V prav vsakem dnevu je mogoče najti radost. Zelo uživamo pri svojem delu z otroci, ki jih imamo nadvse radi. Smo srečno poročeni. Večino časa dobro sodelujemo drug z drugim v notranjem svetu. Naučili smo se sklepati kompromise, zato se zdaj bolje razumemo. Urejam spletno stran za ljudi z DID z naslovom A Mind's Journey. Tako skušam opogumiti ljudi z DID, da se še naprej borijo zase in nikoli ne obupajo." - Pilgrim
"V preteklosti sem verjel, da je imeti DID prekletstvo. Zdelo se mi je, kot da sem kaznovan za nekaj, kar sem morda storil v preteklosti. Mislim, preživel sem hude zlorabe, zdaj pa se moram spopadati še s tem. Zdaj, ko sem bolje poučen o tem, kaj DID sploh je in ko sem sprejel druge dele samega sebe, sem spoznal, da je DID v resnici darilo, ki mi ga je dalo življenje, da sem sploh lahko prenesel, kar ni mogoče preživeti. V resnici ni šlo za kazen, temveč za nagrado. Videl sem, kako živijo tisti, ki so šli čez enake hude travme, pa jih danes neprestano mučijo in preganjajo boleči spomini, medtem ko sem jaz prav zaradi DID navkljub vsemu uspel še naprej zares živeti svoje življenje. In lahko bi se reklo, da sem živel zgledno življenje. Imam ženo in tri otroke. Nekaj časa sem preživel v vojski, nato pa se pridružil zdravniškim vrstam. Prepričan sem, da mi ne bi uspelo biti tako ljubeč mož in dober oče, če ne bi imel DID. Nobene potrebe ni po tem, da bi DID videli kot prekletstvo." - Arnie
"V življenju sem bila vedno zelo uspešna. Srednjo šolo sem izdelala z odliko. Z zgolj srednješolsko diplomo mi je uspelo dobiti službo štirikratnika minimalne plače, svoj prvi dom pa sem si kupila že pri devetnajstih letih. Nato sem se poročila, ostala doma, na domu šolala svoje otroke, kasneje pa skrbela za ostarele. Pred 15 leti, ko so bili moji otroci stari med 7 in 12 let, so pričeli vznikati potlačeni spomini na zlorabe, ki sem jih doživela, ko sem bila v njihovih letih. Do takrat še nikoli nisem slišala za fenomen potlačenih spominov. Verjela sem, da sem samo pod prevelikim stresom in da se mi zato 'meša'. Potrebovala sem nekaj let, da sem si priznala, da gre za resnične spomine. To je bilo takrat, ko sem spoznala deklico iz prvega flashbacka. Takrat sem ne le spoznala, da 'imam' vse te spomine, temveč tudi, da se pluralec, multipla osebnost, danes temu rečemo DID. In čeprav je bilo tisto obdobje nadvse kaotično, sem takrat posvojila otroka s HIV, dokončala študij socialnega dela, diplomirala z odliko in štartala lasten posel, kjer imam danes 9 zaposlenih. Pri vsem tem pomagam ljudem z duševnimi težavami in razvojnimi omejitvami. Naj še povem, da sem večji del življenja v sebi gojila občutek osamljenosti. Bila sem prepričana, da sem zguba in da sem neumna. Vse te občutke sem skrivala v sebi in bila neprestano v strahu, da bi si ljudje, če bi me 'zares' poznali, vse to tudi videli v meni. Navzven sem bila videti srečna in 'normalna', navznoter pa sem se počutila zelo osamljena. To se je spremenilo pred 5 leti, ko sem pričela obiskovati terapevta. Najprej sem leto in pol obiskovala enega, tri leta kasneje pa pričela terapijo z drugim. S to psihoterapevtko zdaj delam že leto in pol. Prvič v življenju imam trenutke, včasih trajajo celo cel dan, ko se ne počutim več tako zelo sama. Počutim se sprejeto, vredno, ljubljeno. Počasi začenjam razumeti, kako veliko lahko dam drugim. Čeprav je bila zloraba, ki sem jo kot otrok preživela, grozovita, me je obdarila s sočutjem in dostojanstvom, ki ga zdaj lahko delim z drugimi trpečimi. Nekateri moji prijatelji in družinski člani danes vedo za zlorabo, pa tudi, da sem pluralec. To sicer ni nekaj, o čemer bi kar tako govorila z vsakim, saj bi pri tem pogosto naletela na nejevero od mnogih. Tudi s strani profesionalcev. O tem ne govorim kar tako javno tudi zaradi stigme, ker je DID ocenjen kot duševna bolezen, pa tudi zaradi zmotnega stereotipa, da zaradi DID 'ne morem biti funkcionalna ali varna za delo z otroki in ranljivimi člani skupnosti'. Upam, da se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo, saj si ljudje z DID, za katerimi so grozljive izkušnje v otroštvu, zares zaslužijo vso pomoč in podporo, ki jim jo lahko nudi skupnost." - Cory

Za še več izpovedi ljudi z disociativno identitetno motnjo, ki z njo ne le živijo, temveč v življenju tudi prosperirajo:

Morda vas bo zanimalo tudi: