Anica Mikuš Kos: "Populacija beguncev, ki pride v Evropo, je pozitivno selekcionirana"

Kako vidite odnos Evrope do emigrantov in migrantov?

Ta odnos se mi zdi licemeren. V Evropi govorimo o enakih možnostih za ljudi, o enakopravnosti in solidarnosti. V besedah smo zelo bogati in na visoki ravni, ko pa gre za dejanja, smo na precej nižji. To je moralni pogled na to. Po drugi strani je vedenje Evrope vpeto v pravila neoliberalnega dogajanja.

Vprašanje je, kako spremeniti tok dogajanj, povezanih s pojavom masovnega begunstva. Ne morem reči, da ni vizij, le tako dolgoročne so, da se mi zdi nepošteno sklicevati se na to, da bi bilo treba uvesti sistemske spremembe in ne pomagati posameznikom. Ne moremo v imenu svetle prihodnosti, v kateri bodo grozote, ki jih povzroča kapitalistična svetovna porazdelitev dobrin, odpravljene, odklanjati pomoč ljudem zdaj.

Smo v Evropi, medtem ko so ti ljudje v stiski in potrebujejo pomoč, ksenofobični, postavljamo zidove?

Kdo smo 'mi'? Politika, državljani, kolikšen del državljanov? Gotovo so očitna ksenofobična stališča in težnje po postavljanju zidov pri nekaterih politikih, pri nekaterih državljanih. Več razlogov je za taka stališča in vedenja. Osnovni je gotovo ekonomski.

Vsak bi želel ohraniti čim več bogastva za svojo državo in državljane. Potem je tu egoistični individualizem, značilen za razviti svet. Okoliščine neoliberalne ideologije in vrednot spodbujajo ksenofobijo in gradnjo zidov. Mislim, da je ksenofobično videnje beguncev kratkovidno. Ob sedanji globalizaciji je mešanje populacij nujno, temu se ne moremo izogniti. Tako kot se meša blago, saj danes dobite skorajda povsod na svetu enake produkte, enake pralne praške dobite v Kavkazu, Iraku, tako se bo premešala tudi človeška masa in bo vse manj čistih skupnosti.

Se bojimo, da bomo za kaj prikrajšani, če sprejmemo begunce?

Ja. Tega ne razumem. Kako bi 700 ljudi, ki ne bodo prišli hkrati, zares finančno ogrozilo Slovenijo? To nas ne bo potopilo. Nas je dva milijona, kar pomeni, da pride en begunec na približno tri tisoč ljudi. Kar zadeva ekonomsko ogroženost pa – migranti, begunci, emigranti prihajajo tudi s svojim človeškim kapitalom.

Glede sposobnosti, obvladovanja težav je populacija beguncev, ki pride v Evropo, pozitivno selekcionirana, če temu lahko tako rečem. Imajo energijo, pogum za spreminjanje svoje življenjske situacije. Nekateri, ki odklanjajo sprejem beguncev, opozarjajo na to, da begunci ogrožajo našo varnost. Na Slovenski filantropiji veliko pomagamo prosilcem za azil, pa ne bi mogla reči, da imamo slabe izkušnje z njimi, da so nevarni državi ali svojemu okolju. Je pa jasno, tako kot med Slovenci so tudi med njimi slabi ljudje.

Izgubljamo čut za pomaganje nemočnim, ljudem v stiski, ki jim je treba pomagati?

Ne bi rekla, da se je ta izgubil, morda zmanjšal. Recimo nekaj ljudi, ki jih niti ne poznam, mi je poslalo elektronsko pošto, da je lepo, ker Slovenska filantropija apelira za pomoč beguncem. Ko se pogovarjam z ljudmi, slišim, da so za to, da se beguncem pomaga. Seveda pa so tudi ljudje, ki ne mislijo tako. Upam, da je več tistih, ki beguncem ne bi zaprli vrat. Stališča do sprejema beguncev, ki so najbolj izpostavljena v javnosti, o katerih se govori v časopisih, na televiziji, v govorih politikov, so predvsem negativna.

Drugo pa je tisto, kar se dogaja v socialnem tkivu. O tem vemo presneto malo. V ospredje, na površino ali v polje vidnega in slišnega je izpostavljena negativna drža. Ko so prišli v Slovenijo begunci iz Bosne, je bilo tudi veliko ksenofobičnega vedenja in govora. Nekateri so opozarjali, da bodo Bosanci posiljevali naše žene, matere, hčere. V parlamentu je nekdo dobesedno tako rekel. Meni so grozili po telefonu, ker sem se angažirala za pomoč beguncem. Ampak če si pogledal stvarnost, si lahko ugotovil, da so ljudje prinašali stvari v begunske centre, mnogo Slovencev je veliko pomagali beguncem, ne da bi to razglašali, angažirala se je civilna družba.

Posamezna podjetja so nekaterim beguncem, s katerimi so sodelovali, priskrbela stanovanja. Vedelo se je o pomoči, ki jo ponuja država, kaj delajo nevladne organizacije. Tisto, kar pa se je dogajalo v socialnem tkivu, to ni prišlo do izraza, ni bilo očitno, ljudje se s tem niso hvalili. Ne, Slovencev nikakor ne bi kar tako počez obsodila, da so neodzivni na stiske drugih.

Se je pri pomoči ljudem v stiski kaj spremenilo, glede na to, da je nekoč bila sama po sebi umevna in prisotna brez kakršnih koli organizacij in nevladnih institucij?

Zelo veliko se ukvarjam s tem, kar danes imenujemo organizirano prostovoljno delo. Pomoč drugim, sočloveku smo skozi organizirano prostovoljno delo na neki način institucionalizirali, vse bolj ga vpenjamo v nekakšna pravila, določila, imamo zakon o prostovoljstvu. Prostovoljstvo postaja polno predpisov, knjiženja, pravil, malodane zbirokratizirano, kar lahko 'poje' človeško kvaliteto. Vse premalo govorimo o spontani, neformalizirani solidarnosti, odzivu na stiske sočloveka. Koliko je tega danes?

Ljudje si še vedno po tihem samoumevno pomagajo, le da je to na nekakšen način skrito, ostaja med ljudmi, ne prodre v polje javno vidnega in slišnega. Morda bi bilo koristno, ko bi kaj več zvedeli o tem prikritem socialnem kapitalu, ki je še kako pomemben, in to ne le za dobrobit posameznikov v stiski, ki jim sodržavljani pomagajo, temveč tudi za dobrobit skupnosti in države. Gotovo je tega nekoč bilo več, najbrž tudi zaradi načina življenja.

Danes gredo ljudje na delo zjutraj in se zvečer vrnejo, urbano življenje je precej od soljudi odtujeno življenje. Proti solidarnosti delujejo tudi vrednote tekmovalnosti, ideal uspešne osebnosti, ki premaguje vse ovire in celotna ideologija neoliberalizma. Seveda, če hočeš biti prvi, ne smeš pomagati drugim, da te bodo dohitevali. To se odraža že v sistemih izobraževanja.

Zakaj biti prvi?

To ti ponuja krasne življenjske možnosti, boljšo službo, več denarja, namesto enega avtomobila dva, vrsto stvari, ki jih sicer ne potrebuješ, a z njimi dokazuješ sebi in drugim svojo sposobnost, uspešnost. Vendar na osiromašenje medčloveških odnosov ne vpliva le nenasitnost kapitala. Dogajajo se procesi avtomatizacije, kompjuterizacije. V povezavah med ljudmi je vse manj potreben osebni stik, kar je prav tako siromašenje človečnosti.

Mnogo otrok je bolj zainteresiranih za like iz računalniških igric kot pa za žive ljudi. Ne le da prebijejo ure in ure ob pametnih telefonih in računalnikih, ampak tudi čustveno investirajo v virtualni svet. Avtomatizacija, elektronika, roboti – vse to so krasni izumi, ki nam izboljšujejo življenje in obenem zmanjšujejo potrebo po delu. Dela ni, vse več stvari bodo opravljali stroji in roboti. Pravijo, da naraščajoča brezposelnost, ker dela preprosto ne bo, ne vodi k popolnemu osiromašenju tistih, ki ne delajo. Z novimi izumi bi se dalo sproducirati več hrane. Nezaposleni ne bodo eksistencialno ogroženi.

Ampak?

Vprašanje je, kaj bodo ti ljudje počeli. Igrali igrice? Gledali televizijo? Ne gre le za to, kako porabiti čas. Problem je v človeškem dostojanstvu, občutku lastne vrednosti, koristnosti. V odnosih sodelovanja, delovanja za skupne cilje in interese, vzajemne potrebnosti in koristnosti se gradijo človeški odnosi. Pravzaprav živimo v času čudnega paradoksa: čim bolj razvita je družba, čim bolj bogata je v materialnih dobrinah, tem bolj osiromašena je za človečnostne kvalitete življenja. Nisem prav optimistična glede smeri, v kateri gre razvoj človeštva.

Ob tem je treba priznati, da je to ocena človeka, starega 80 let. Ko gledam svoje vnuke, vidim, da so popolnoma srečni v virtualnem svetu. Jaz sem tista, ki mislim, da je to slabo, in sem zaskrbljena. V okvirih virtualnega sveta se otroci in mladi med seboj povezujejo, imajo skupni interes.

Ampak ta skupni interes ni blaginja skupine, skupna dejavnost, ki omogoča človeško izkušnjo v smislu: 'pejmo se igrat kavbojce in Indijance', 'dejmo zgradit hiško iz vej', ampak teži k temu, da bi bil sogovornik, soigralec čim bolj udomačen v virtualnem svetu, na tekočem z novostmi, učinkovit v odnosu do virtualnega sveta. Ta se na nekakšen način personificira in virtualni junaki prevzemajo vloge in kvalitete človeških partnerjev.

To pelje do selekcije šibkih, tistih, ki niso dovolj učinkoviti?

Ja, tisti, ki v današnjem svetu niso dovolj učinkoviti, so poraženci. Beseda 'luzer' je vstopila v naš besednjak kot pomemben označevalec neuspešnih. Kot protiutež izključevanju in poniževanju neuspešnih in šibkih, nekakšna družbena zaščita, ki jo potrebuje vse večji del populacije, se širijo psihiatrične diagnoze.

Pa ne zato, ker so psihiatri hudobni, ampak preprosto, ker je vse več ljudi v stiskah, ne zmorejo zadostiti zahtevam po storilnostni in socialnem uveljavljanju in jih je na nekako potrebno zaščititi. Nekatere zaščitimo tako, da jim damo diagnozo. S tem, ko imaš diagnozo, imaš pravico biti manj uspešen, pravico do olajšav in do pomoči. Veliko teh ljudi preprosto ni po meri našega časa, odstopajo od zaželenega in cenjenega profila osebnosti, ne zmorejo zadostiti zahtevam našega časa, izpadejo iz kroga tistih, ki lahko preživijo v socialni tekmi.

Nam to pripoveduje, da civilizacija, ki vse bolj napreduje, dela 'prebirek'?

Ja. 'Prebirek' se dela v vseh življenjskih okoliščinah, v vsaki družbi, tudi v lovski družbi se je delal 'prebirek' glede na telesno moč, spretnost.

Se 'prebirek' človeških kvalitet zožuje?

'Prebirek' človeških kvalitet, ki bi kaj veljale, se zožuje, predvsem pa se spreminja. To ne velja le za sposobnosti in zmogljivosti, temveč tudi za osebnostne in moralne kvalitete. Danes moraš biti samozavesten, iti naprej, uspešno, četudi brezobzirno, premagovati ovire. Pri zaposlovanju nihče ne bo zahteval, da moraš biti dober, se odzivaš za stiske drugih. Bog ne daj, da si zelo občutljiv, to pomeni, da si slabič. Neoliberalni ideal jaza ali ego ideal je močan človek, ki doseže vse, kar hoče.

Ali je sploh človeško, da si popoln, po meri 'prebirka', brez napak?

Vsi imamo pomanjkljivosti ali v primerjavi z večino slabše delovanje na nekaterih področjih. Vprašanje je le, katere pomanjkljivosti si v določenem okolju lahko dovoliš. Recimo v lovskem okolju si ne smeš dovoliti, da si gibalno počasen, šibek, da slabo vidiš.

V današnjem okolju si ne smeš dovoliti slabe samokontrole, pretirane čustvenosti, pomanjkanja socialnih veščin, impulzivnosti, šibkosti v koncentraciji, odklonov v načinu mišljenja, da te kaj (na primer sočustvovanje, obzirnost do drugih ...) odvrne od zastavljenega cilja, pomanjkanja energije.

Mar to ne vzbuja neprijetnega občutka?

Res je. Človek poskuša vplivati, naredi, kar more za ohranjanje človečnosti. V stvarnosti, ki jo živimo, številni poskušamo krepiti socialnim kapital človečnosti in solidarnosti. Toda, zdi se mi, da vplivi ekonomskih odnosov, računalniškega in tehničnega razvoja znatno prevladujejo. Težko je povedati, kaj se bo zgodilo, bi pa čez 50 let le rada pokukala in videla, kaj se bo zgodilo.

A si niso že od nekdaj močnejši prilastili, kar jim je bilo v interesu, ne glede na pravice drugih in moralne zadržke?

Res je. Samo vseeno je to zdaj malo drugače. Moč, svetovna moč, se koncentrira v vse manjšem številu finančnih in družbenih mogotcev. Zanimivo je, da karkoli se dogaja, njihova moč raste. Splošno pri ljudeh narašča nemoč ali občutek nemoči, moč, samozavest, arogantnost mogotcev pa narašča.

Verjamete, da se to kolo lahko zasuka tudi v drugo smer in prevladata solidarnost, človečnost?

Možno, le da trenutno ne vidim vzvoda, ki bi preusmeril vrtenje kolesa. Obstajajo fantazijski projekti, kot na primer: ''Morali bi delati na sebi.'' Kako bo človek, ki nima za jesti, delal na sebi? V te psihološke zgodbe prav dosti ne verjamem. Upajmo, da nimam prav, da lahko vendarle kaj storimo za ohranjanje človečnosti.

Recimo prostovoljci, filantropi?

Ja, a ne le ti. Gre za človečnost in solidarnost, vtkani v socialno tkivo.

Na svojih potovanjih marsikaj vidite, so vsi ti ljudje, ki živijo v slabih okoliščinah, res tako obupani, nemočni?

Niso vsi obupani. Ob vseh grozotah, obstaja v ljudeh mnogo pozitivnega – upanje, energija, sočutje, solidarnost, dobre stvari. Vidim toliko dobrega, da prihajam iz svojih misij z večjo vero v človeštvo in človečnost. Pri dogajanjih, v katerih delujem humanitarno, je grozno, da kljub organiziranosti, informatiki, sposobnosti kontrole vseh možnih dogajanj na globalni ravni, kljub Združenim narodom, kljub čudežnim orožjem, ki obstajajo, ne zmoremo preprečiti zla, kot je država ISIS ali nam ni uspelo preprečiti poboja v Srebrenici.

Človeku res zadoščata le občutek uspešnosti, zmage?

Človek potrebuje občutek pripadnosti, varnosti, ljubljenosti. Seveda potrebuje tudi občutek uspešnosti, o tem ni dvoma. Le vprašanje mere je, načina, kako uspehe dosegaš, in predvsem, kaj smatraš za uspešnost.

Če se vrnemo h generaciji, ki teži k virtualni komunikaciji, ji ta v veliki meri odžira človeški faktor?

Virtualne komunikacije mladim veliko pomenijo. Zasedle so kar znaten prostor in čas v svetu njihovih odnosov, doživljanju. Nikakor pa jim, hvala bogu, ne zadoščajo. Še potrebujejo človečnost, ljubezen. In te dobrine, to blago moramo gojiti, zlasti ker je danes ogroženo.

To pomeni, da bodo te generacije lažje plule proti današnjim zahtevam uspešnosti?

Tudi sama si zastavljam vprašanje, za kaj vzgajati vnuke? Ali jih vzgajati za človečnost, solidarnost, ki utegne prizadeti njihovo uspešnost, kakovost eksistence ali jih vzgajati za to, da bodo čim bolj uspešni, premočrtni. Za starše je res vprašanje in odgovornost – ali bodo vzgojili pravega človeka za svet, v katerem bo otrok živel. Zdi se mi, da se o tem premalo pogovarjamo.

Kaj svetujete?

Mislim, da je treba komponento človečnosti vzdrževati, vzgajati otroke v to smer, ker so za drugi pol – pol uspešnosti, učinkovitosti, storilnosti dovolj vzgajani. Ta del vzgoje prejmejo skozi vsakodnevne izkušnje, medije in šolo. Otroci potrebujejo protiutež tem vplivom. Treba jim je ponuditi izkušnjo človečnosti.

Je človečnost bolj zahtevna od komunikacije z virtualnim svetom?

Seveda je veliko bolj naporno imeti odnos z živim človekom kot pa z nekim virtualnim junakom. To je napor, ampak ob tem naporu tudi rastemo.

Ima Slovenija možnost in priložnost, da se izkaže s tem, da pomaga beguncem, kot je že?

Absolutno. Skupaj – država, civilna družba in mi, ljudje, krajani, državljani – bi brez velikih žrtev ali prikrajšanosti lahko veliko storili za pomoč beguncem.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord