Arjana Maček Cafuta: "Astma je ena izmed najpogostejših neozdravljivih bolezni"

Ali kot pravi dr. Maček Cafuta: "Lahko povem takole; dihanje je fiziološka zadeva, o kateri ne smeš razmišljati. Ko opaziš, da ne moreš na polno vdihniti, je to že neke vrste dušenje."

Začniva z osnovnim vprašanjem – kaj je astma?

V osnovi je to kronično vnetje bronhijev. Ni ozdravljiva bolezen, lahko bi rekla, da je nepredvidljiva. Včasih je pač bolj izrazita, drugič manj, problem pa je, ker ljudje pogosto zanemarijo bolj blage simptome, češ: k zdravniku pa že ne grem, če malo kašljam.

In kakšni so najbolj značilni simptomi?

V prvi fazi je to kašelj. Niti ni nujno, da je izrazit, lahko je le blago pokašljevanje. Ker je to že stalno vnetje sluznice, človek ne more prenehati. Potem sluznica oteče, nabrekne in pojavi se sluz. Običajno zjutraj in spet številni ta znak spregledajo, misleč, da gre zgolj za suho grlo, posledico smrčanja ali suhega zraka v spalnici.

Potem to vnetje zdraži živčevje v bronhijih, sapnicah, ki pa povzroči spazem. Bronhiji se zožijo in pojavi se piskanje. Kot pri prepihu pri rahlo odprtih vratih. In pojavi se dušenje. Običajno svoje paciente vprašam, ali jih duši, in dostikrat mi odgovorijo, da ne, da tako hudo pač ni. Ampak ne gre za tisto dušenje iz filmov, ko človek pomodri in se zvija po tleh. Takih oblik astme je v resnici zelo malo. Lahko povem takole; dihanje je fiziološka zadeva, o kateri ne smeš razmišljati. Ko opaziš, da ne moreš na polno vdihniti, je to že neke vrste dušenje.

Kako pa je pri otrocih? So kakšni posebni simptomi?

Tu smo malo omejeni z diagnostiko. Pri dvoletniku ne moreš izvajati spirometrije. Starši običajno omenijo piskanje ponoči. Dostikrat gre za bronhiolitise, za vnetje najmanjših bronhiolov, in po novejših študijah vemo, da včasih 'pripeljejo' otroke do astme. Bronhiolitise je treba vzeti resno, zdraviti tudi z bronhodilatatorji, pogosto tudi s kortikosteroidnim inhalatornim zdravilom. Pa še vedno ni rečeno ... Astma je pač ena najpogostejših bolezni.

In ko otrok enkrat zboli? Je to dokončno astma?

No, po statistiki 90 odstotkov otroških oblik astme izzveni v obdobju otroške pubertete in je tudi ni več treba zdraviti. Se je pa 70 odstotkov vrne v odrasli dobi. Otroci se praviloma zdravijo pri svojih pediatrih in ko astma izgine, normalno ni več potrebe po redni kontroli. Potem pa pride srednja šola, nova družba, izzivi odraščanja in hitro je 'treba' poskusiti tudi kakšno cigareto. In ta mladostnik začne kašljati.

Ampak če so pljuča zdrava, naš mladostnik zaradi tistih nekaj cigaret, s katerimi se skriva, ne bi smel kašljati. Seveda si misli, da je to zaradi cigaret. Pri 25 ga počasi 'sreča' pamet in preneha. Ampak kašelj se kar nadaljuje, in ko kakšen tak pride k meni, je mogoče že prepozno. Ker se je ta astma pojavila že pri recimo 18 letih in se je po toliko letih to pljučno tkivo že začelo brazgotiniti. Zato je potrebno zgodnje odkrivanje blagih stopenj astme. Kronično vnetje preoblikuje dihala, bronhij ni več elastičen, pretok ni več optimalen.

Kaj pa drugi vplivi, recimo dedovanje, okolje. Tudi pasivno kajenje?

Za zdaj dedovanje, torej pravi gen za astmo, še ni bil dokazan. Gre za večjo družinsko nagnjenost k astmi. Vedno vprašam pacienta, ali ima še kdo v družini astmo, in pogosto je odgovor ne. Potem pa ob naslednji kontroli pove, da jo ima tudi teta, pa bratranec ... Pa še to: jaz pravim, da je kajenje poleg otrok kriminal. Mlada pljuča so tako rahle strukture. Ampak vseeno mislim, da je tega vse manj, da smo vse bolj ozaveščeni. Včasih pač naši starši niso vedeli prav dosti o nevarnostih kajenja in je očka mirno kadil v avtu na poti na morje.

Astmatik in tek pozimi? Je to recept za poslabšanje?

Ne, ni nujno. Astma je res lahko precej specifična glede na posameznika. Vemo, da je pršic v mrazu in na višini nad 1. 500 metrov bistveno manj, in človeku, ki je alergičen na pršico, mraz lahko celo prija. Lahko pa nekdo stopi iz toplega stanovanja na mraz, nekajkrat vdihne in ta sprememba potem zdraži dihalne poti, da se zožijo ... Sprožilec je lahko tudi vreme, aerosolna čistila. Se usedete k močno nadišavljeni dami na avtobusu – zelo različno, torej.

Pa stres?

Menim, da je vsaka bolezen tudi psihosomatska. Ob stresu se vsaka kronična bolezen lahko poslabša, tudi astma. Poznamo recimo astmatike, ki jim pretok skozi bronhije pade za 20 odstotkov, pa tega niti ne zaznajo, potem pa so tu taki, ki jim že nekaj odsoten padec pretoka predstavlja problem. Tako kot Meta v filmu Cvetje v jeseni. Saj je umrla, ker ni mogla dihati. (smeh) Rekli so sicer, da ji je počilo srce. Hočem reči, da vsak zazna stres bolj poudarjeno in pri astmatikih so pač pljuča tista šibka točka.

Pogosto gre za alergijsko astmo, potem je tu še atopijski dermatitis ...

Uf, tu je treba paziti, gre za široko polje razumevanja. Med drugim je astma lahko intrizična ali pa ekstrizična. Intrizična je tista, kjer ni nič povezno z zunanjimi dejavniki. Pride do vnetja. In potem mi pacienti velikokrat rečejo, naj jim pač dam antibiotike. Za tistih deset dni, in bo! Saj gre vendar za vnetje. Ampak tu gre za imunološko vnetje, tu bakterije nimajo nobene vloge. Potem je tu ekstrizična astma, rečemo ji lahko alergijska.

Pride alergen in zdraži bronhije. S skrbno diagnostiko, recimo alergijskimi testi, odkrijemo ta alergen in prilagodimo zdravljenje. Včasih je dovolj že anamneza, ko mi recimo pacient reče, da se stanje poslabša aprila in da je huje zunaj kot notri. Jaz vem, da takrat v našem okolju cveti breza. Potem pa se umiri, pravi, ampak je spet huje konec maja, ravno takrat z očetom kosiva travnik. Aha, torej so tu še trave, ki cvetijo konec maja in še junija. Potem pa ugotoviva, da se avgusta, na morju, stanje umiri. Seveda, sonce in vročina požgeta trave in te ne cvetijo več.

Kaj pa tisti s težavami vse leto?

Pogosto je problem v pršicah. Recimo preoblačenje posteljnine ali pa tisto znano spomladansko čiščenje, ko neustavljivo kihamo. Taka anamneza mi velikokrat že izriše bistvo težave. Sicer pa, kaj sploh je alergija? V osnovi je to pretiran odziv imunskega sistema. Ljudje imamo v sistemu obrambne celice, ki nosijo zapis: 'Virus je sovražnik'. In ko pride do virusnega obolenja, pošljejo te celice 'vojake', da ta virus uničijo.

Pri alergikih pa imajo te celice zapis, da je sovražnik cvetni prah, pa vsi vemo, kako je lepo poležavati na travniku. Tako se začne v kri sproščati histamin. To je tudi razlog, zakaj je astma bolj izrazita pri mlajših – imunski sistem je običajno boljši, močnejši. Po 65. letu recimo astmo težje prepoznamo. Sicer pa je tudi vreme bistven dejavnik. Pozimi imamo načeloma večje težave, in sicer zaradi vlage in mraza. Poleti pa se umiri, je vroče in suho, manj je alergenov. In seveda smo na dopustu, kjer smo vsi bolj sproščeni. Jeseni pa se spet pojavita kašelj in draženje in to prehitro pripišemo prehladu. Kot že rečeno, zgodnje zdravljenje simptomov je zelo pomembno, prav tako poznavanje sprožilcev.

Ob vsem povedanem – so astmatiki bolniki?

Ne, in ravno to je pomembno, da se pove. So pa seveda potrebne prilagoditve. Če ste alergični na cvetni prah, se spomladi pač ne boste podili po cvetočih travnikih. Ali pa obešali perila in ga puščali čez dan na balkonu, ker bi s tem prinesli pelod v spalnico. Kot bi se ulegli na travnik.

Kaj pa zdravila? O kortikosteroidih je toliko govora, tudi o strahu.

No, tu je zdravljenje individualizirano, hočem reči, da se prilagaja posamezniku. Treba je poudariti, da je strah pretiran. Predpišem ravno dovolj zdravil, da ostaja sluznica nespremenjena, da so simptomi pod nadzorom. Sicer pa gre v primeru inhalatornih kortikosteroidov za neposredno zdravljenje, torej za neposreden vnos in tu je bistvena razlika med recimo vpihovanjem s 'pumpico' ali pa oralnim zaužitjem.

Besedilo: Klamen Pivk, foto: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord