Od končnosti telesa do nesmrtne duše: Bi zares radi živeli VEČNO?

O skrajni meji človeške življenjske dobe se razpravlja že dolgo in ni jasno, kje ta skrajna meja je. Študije trdijo, da bi lahko človek teoretično doživel tudi do 150 let. To naj bi bila skrajna fizična zmožnost človeškega telesa.

Najstarejša oseba, katere starost je bila neodvisno preverjena, je bila Jeanne Calment (1875–1997) iz Francije. Živela je 122 let. Najstarejši moški rekorder je bil Japonec Jiroemon Kimura (1897–2013), ki je živel do 116 leta starosti. Kot razlog za dosego tako spoštljivih let je gospa Calment navajala vsakodnevno konzumiranje zmernih količin olivnega olja, vina in čokolade. Trenutno najstarejša znana živa oseba je Japonka Kane Tanaka, ki je stara 119 let.

Kot kaže, imamo ljudje še veliko manevrskega prostora, preko katerega bi lahko dosegli teoretično mejo fizične starosti 150 let.

Kloniranje

Je pa na papirju fizičnost možno tudi zaobiti. Teorij, predlogov in celo poizkusov je veliko. Bi nam kot človeštvu lahko uspelo, da bi dosegli eno od božjih lastnosti? Da bi postali nesmrtni? Na prvi pogled tehnologijo že imamo. Imenuje se kloniranje.

Teorija je enostavna: ko je telo staro, vzameš del tega in iz enakega materiala vzgojiš novo telo, ki bo – seveda – imelo enako »vsebino« kot staro. Toda tu nastane problem. Čeprav je telo danes že mogoče duplicirati, pa se vsebine, torej osebnosti, še manj pa duše, ne da. Dokaz za je nekaj podjetij v Južni Koreji, ki ponuja lastnikom poginulih psov možnost njihovega kloniranja. Ideja je preprosta: ponovna oživitev oziroma vrnitev poginulega ljubljenčka. Kloni ljubljenih psov so na pogled resda enaki prvotnemu osebku, toda lastniki poročajo, da je vsebina ali duša psa popolnoma drugačna. Klonirana žival je enostavno drug osebek s podobo poginule živali. Na podlagi tega lahko hitro potegnemo črto, da z vzgojo enakih teles ne bomo dosegli večnega življenja, ker se bo v njega vselila drugačna vsebina ali druga duša.

Umetna 'življenja'

Seveda obstajajo tudi druge rešitve, ki bi vodile v večno življenje. Za zdaj naj (vsaj uradno) še ne bi bile izvedene, a vendar: bi želeli nesmrtnost dočakati v navidezni obliki? To je koncept prenosa osebnosti oziroma duše v digitalno okolje. V kolikor bi si v takem stanju razčlovečen človek želel še kaj več od večnega obstoja v digitalnem svetu, bi se duša lahko skopirala na robota, ki bi nadomestil umrlo človeško telo.

Morda se sliši obetavno, a kritiki te teorije so zelo skeptični. Če bi nekoč prepis osebnosti res postal možen, je nejasno, ali bi se lahko prepisala tudi čustva? Osebnost brez čustev enostavno ne bi bila enaka tisti, ki je obstajala v človeškem telesu. To je le ena težava od mnogih. Zato se raje pomaknimo k naslednji teoriji.

Kaj pa kibernetski oziroma umetni vsadki? Je zelo preprosta. Ko bi se neki organ od starosti okvaril, bi ga zamenjali z novim, bodisi naravnim ali umetnim organom. Znova in znova v nesmrtno neskončnost, kar se morda sliši nekoliko utrujajoče. Zato obstaja še ena, veliko bolj elegantna teorija za dosego nesmrtnosti. Ta zagovarja uporabo sintetičnih (umetno narejeneih) gradnikov življenja DNK, s katerimi bi zamenjali lastno poškodovano DNK. V samem bistvu je za proces staranja odgovorna delitev celic. Vaše telo raste, se obnavlja in obstaja. Vsakič, ko se celice delijo, se delijo z večjo napako, ki sčasoma privede do okvar v njihovem zapisu. Te okvare se odražajo kot staranje. Le-tega bi lahko popravili s sintetičnimi mikro DNK nadomestki, ki bi naše celice naredili ponovno mlade.

Cepivo

Človeška sla po nesmrtnosti je tako močna, da so japonski znanstveniki pred nedavnim razvili cepivo proti staranju.

Trenutno je še v fazi kliničnih preiskav, zato je morda ta trenutek bolje, da za dolgoživost posežete po bolj preverjenih metodah: gibanju v naravi, zdravi prehrani in stremljenju k srečnemu življenju, s čim manj stresa.